Franci Černelč pravi, da je že od mladih nog rad risal, gnetel glino, rezljal les. Po končani osnovni šoli se je najprej izučil za steklarja. Potem je monotono delo v brusilnici zamenjal in pet let delal na Osnovni šoli Kozje kot učitelj glasbe, predtem pa je dokončal še Pedagoško akademijo v Mariboru. Po kratki učiteljski karieri se je spet vrnil v steklarsko delavnico obrata Dekor v Kozjem, ki je sodila pod okrilje Steklarne v Rogaški Slatini. Tam je prevzel vodenje unikatnega oddelka in ostal vse do upokojitve. Kot sam pravi, je v Dekorju z ekipo odkrival nove izrazne možnosti stekla kot zelo plemenitega materiala. Tako so poglabljali znanja tradicionalnih tehnik oblikovanja in okraševanja in ustvarili lepo število eksponatov, ki niso ostali neopaženi. Ustvarjal je res unikatne izdelke, kot so bili Slomškov mašni kelih, ki so ga podarili papežu Vojtili, izdelal je kristalni globus za ruskega in ameriškega predsednika, oblikoval kolekcijo Zlata nit in številne druge brušene kristalne skulpture, gravure portretov, športne trofeje in še bi lahko naštevali.

Zadnja leta, ko so se njegovi štirje sinovi začeli osamosvajati in je imel nekoliko več prostega časa, pa se je vse bolj posvečal kiparstvu. Lotil se je kiparjenja v lesu in kamnu. Leta 2005 so ga povabili na mednarodni kiparski simpozij Forma viva v Makole. Od takrat naprej se te izjemno dobro organizirane kiparske in slikarske manifestacije redno udeležuje. Tako je nastal ob poteh Forma viva v Makolah in v bližnji okolici že kar lep opus njegovih skulptur v kamnu. Te krasijo tudi nekatere druge kraje po Sloveniji, od Sežane do Slovenske Bistrice, nekaj pa jih je tudi v Bistrici ob Sotli, Podsredi, Kozjem in v drugih okoliških krajih. Černelč o svojem kiparskem ustvarjanju pravi, da je v bistvu nadaljevanje njegovega izražanja v steklu, s čimer je pridobil še eno dimenzijo. Ob tem dodaja: »Kiparjenje mi predstavlja poseben užitek. Ob tem nastaja neka posebna napetost, včasih tudi malo strahu, da se kaj ne zalomi, saj pri kamnu ni vrnitve. Mislim, da je pri tem ustvarjanju zelo pomembna sama priprava. Treba je stvari sam pri sebi zbistriti, izoblikovati v glavi, nato pa se mi zdi, da to prenašaš na material, tako kamen kot les, skoraj samodejno. In potem to kar gre, čeprav je naporno in traja kar precej časa, da se kip dokonča. Sam se oziram v preteklost, upodabljam predvsem ljudi, včasih pa naredim tudi kakšno abstraktno stvar.«

Vseskozi pa je bilo njegovo življenje povezano tudi z glasbo. To je oboževal že v mladosti, ko mu je bila glasba spremljevalka vsakdanjega dela in praznikov na deželi. Zato mu je oče kmalu kupil prvo harmoniko. Pozneje je tudi veliko bral in v puberteti začel pesniti. Pesmi je zbral in leta 2003 izdal v pesniški zbirki, ki jo je naslovil Muzikant, zanjo pa je naredil tudi ilustracije. Nekaj svojih pesmi je tudi uglasbil in napisal precej pesmic za otroke. Svojo bogato glasbeno kariero pa Franci takole opiše: »25 let sem vodil pevski zbor v Bistrici ob Sotli, tudi v Kozjem, Planini pri Sevnici. Ko pa sem nekak spoznal, da z zborom prihajajo mladi, sposobni, sem oddal dirigentsko palico in ustanovil svojo glasbeno skupino, ki se imenuje Nojek. V tej zasedbi gojimo skoraj deset let predvsem slovensko ljudsko glasbo, ki mi je bila vedno največji navdih. Ob tem pa vodim tudi pihalno godbo Orlica, ki sem jo tudi ustanovil in postavil pokonci.«

Leta 1992 je zbral skupino učencev OŠ Bistrica ob Sotli, zanjo ustvarjal besedila in glasbo s pridihom srednjega veka. S to skupino, poimenovano Trubadurji, so vzbudili precejšnje zanimanje, nastopali doma in drugod, celo na slovesnosti ob 50-letnici Kmečkega glasu in 25-letnici revije Moj mali svet na Cekinovem gradu v Ljubljani. V 25 letih otroških pevskih revij v Rogaški Slatini je nastalo 25 skladbic, ki so jih zborčki otroških vrtcev iz Šmarja pri Jelšah zapeli skupaj. Zbirko teh pesmi z naslovom »Ciciban poje« je v knjižni in zvočni obliki izdal Javni sklad za kulturne dejavnosti Rogaška Slatina.

Franc Černelč deluje tudi kot organizator kulturnih prireditev. Tako že deveto leto pripravlja in vodi srečanja ljudskih pevcev »Pod staro lipo« na Križan Vrhu v občini Bistrica ob Sotli, kjer se predstavljajo skupine iz domače in okoliških občin. In to na prostem, brez pridobitev sodobne tehnike. Vseskozi je vpet v javno življenje, zlasti na kulturnem področju. Tako je bil v času, ko je živel v Kozjem, tam ustanovitelj in predsednik organizacije Glasbene mladine, pa tudi predsednik kulturnega društva. Po vrnitvi na dom v vas Hraste je bil od leta 1986 šest let predsednik Kulturnega društva v Bistrici ob Sotli. Tam si je prizadeval za čim boljše možnosti za knjižničarsko, gledališko in druge ljubiteljske kulturne dejavnosti. Za svoje delo na področju ljubiteljske kulture je leta 1998 prejel srebrno plaketo Javnega sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije. Leta 2005 pa je podal pobudo za ustanovitev Društva steklarjev Slovenije, ki povezuje mnoge obrtnike, poznavalce, umetnike in tudi podjetja iz cele Slovenije s ciljem ohranjati steklarsko dediščino in usmerjati v večjo ustvarjalnost.

Goran Rovan, TV Slovenija