S polno cisterno – sedem kubičnih metrov vode smo tovorili – smo se skupaj s starosto čepovanskih gasilcev, Brankom Povšičem, po ozki in strmi cesti prebijali do zaselka Vrate. Tam so nas res 'željno' in 'žejno' čakali ... Mladen Gavrič je bil 'rdečega' obiska vesel: "Res imamo krasne gasilce tu zgoraj pri nas. Ko pride rdeč tovornjak, vemo, da žeje pri nas ne bo več … Še posebej moram pohvaliti Branka – takoj ko ga pokličeš, je pripravljen za akcijo."

Vodovod le 'mokre sanje'
V teh odročnih zaselkih na Čepovanski planoti so res odvisni samo od neba (beri: dežja) in od gasilcev. Pri hišah zbirajo kapnico, toda v sušnih mesecih tudi ta presahne. O vodovodu pa lahko le sanjajo. Mladen Gavrič: "Ne, tu pri nas še dolgo ne bo vodovoda. Od glavnega voda smo oddaljeni več kot štiri kilometre. Za traso pa bi morali kopati skozi skale, kamenje … In to strmo v breg … Premalo nas še vztraja tu zgoraj, da bi za nas potegnili vodovodne cevi skozi ta zahteven kraški teren. Lahko je tistim v ravnini, v pesku in rahli zemlji. Pri nas pa je pravi vodovod – utopija."

Dragocena vsaka kaplja
"Tisti v mestih si res težko predstavljajo, da so v 21. stoletju še vedno vasi brez vode, brez vodovoda … Toda midva z možem sva se na to že kar navadila. Jaz sem sicer planotarka, domačinka – toda z možem sva vse poklicno življenje živela v Ljubljani. Ko sva se upokojila, sva se vrnila v moj domači log – na Vrata, na mojo planoto. Iz mestnega udobja sva prišla v povsem drug svet. Pa se ni bilo težko navaditi. Uživava v miru, v zelenem okolju, malo kmetujeva, imava oslička Žižija, obiskujejo naju otroci z vnuki. Vsem sva že vcepila v glavo, da je tu pri nas največja dragocenost – voda! Pazimo prav na vsako kapljo. Ko si umijemo roke, imamo v umivalniku vrč – kamor se steka vodo. Z njo zalivamo rože. Pravzaprav vsako kapljo ulovimo in jo koristno uporabimo," pravi Sava Marija Gavrič, ki je na svet pomagala številnim. Bila je babica v ljubljanski porodnišnici. Zdaj skupaj z možem Mladenom uživata v res idilični hišici njene mladosti. Posodobljeni, lično urejeni, obdani z živopisnim cvetjem in bogatim vrtom. Mož je pravi umetnik, travnike okrog hiše je obogatil v pravo forma vivo. Res, vredno ogleda …

Položnice pridejo za gasilci
Ko vodo iz gasilske cisterne pretočijo v hišni vodohran in vodnjak, je na vrsti popis. Gasilec Branko Povšič je povedal, da je zdaj 'papirologija' mnogo manj zahtevna: "Prej smo mi pobirali vodarino oziroma denar za pripeljano vodo, zdaj nam to ni več potrebno. Položnice pošljejo novogoriški Vodovodi in kanalizacija za nami. Mi le popišemo – koliko in kdaj smo posameznemu uporabniku stočili te življenjske tekočine." Porabnikom prevoza pitne vode ni treba plačati, to subvencionira občina. Aleš Markočič, direktor Javnega zavoda za gasilsko in reševalno dejavnost Nova Gorica, je povzel odlok mestne občine Nova Gorica: "Uporabniku občina subvencionira praviloma največ en prevoz pitne vode na tri tedne (8 m³) in največ osem prevozov na leto. V primeru, da je uporabnik gospodinjstvo s štirimi ali več člani, občina subvencionira največ dvanajst prevozov na leto. Uporabnik je izjemoma upravičen do dveh prevozov več – če redi živino za lastne potrebe, in ne kot pridobitno dejavnost." In koliko so stroški prevoza? "Do deset kilometrov oddaljenosti je strošek našega prevoza dobrih 76 evrov, vsak nadaljnji kilometer pa še tri evre," je še povedal Markočič.

Voda tudi za živino
Gasilec Branko Povšič – odkar je upokojen – vsa poletja prevaža vodo do najbolj oddaljenih zaselkov na planoti: "Naše vasi so izjemno razpotegnjene. Za Lokovec, ki ga delimo na Dolenji, Srednji in Gorenji – pravijo, da je sploh najdaljša vas v Sloveniji. Ceste so resda večinoma asfaltirane, toda ozke in strme. Z našo veliko cisterno je srečevanje skorajda nemogoče. Biti moram res previden. Toda tudi do najbolj oddaljenih hiš se nekako prebijem. Težje pa je, ko kmetje prosijo za vodo za živino. Prav včeraj sem peljal kmetu vodo za njegove krave na Vrše. To je bila izjemno strma gozdna pot. Res moraš dobro obvladati ta naš gasilski kamion, da se varno pripelješ gor in dol … Toda ves trud odtehta veselje kmeta in zadovoljna živina, ki se končno lahko mirne duše odžeja."

Omejitve vode na sosednjem Kanalskem
Čeprav suše (še) ni, pa so v občini Kanal ob Soči že uvedli omejitve porabe iz vodovodov na Ligu, v Levpi in na Kambreškem. Največ težav je prav na Kambreškem, kjer sta dve zajetji za trideset gospodinjstev, pomanjkanje pitne vode pa rešujejo s pomočjo gasilcev. Prošenj za vodo je več kot prejšnja leta. Zato v kanalski občini iščejo celovito rešitev. Vodja režijskega obrata v kanalski občini Vinko Medvešček je za radijske kolege povedal: "Na vodovodu Kambreško smo tik pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja za celovito rekonstrukcijo vodovoda – torej od priprave vode do rešitve s pritiskom v omrežju. Upam, da bomo to uredili prihodnje leto."

Rešitev so torej – gasilci
Vsem tistim, ki jim grozijo suhe pipe, torej preostane predvsem priporočilo fantom Svetega Florjana – gasilcem … Ko smo celodnevni obhod z enim izmed njih, z Brankom Povšičem, končali – vmes smo cisterno na hidrantu večkrat napolnili in vodo pripeljali še do nekaj kmetij – nam je v ušesu najbolj ostala zahvala kmeta iz Lokovca, Rajka Šuligoja: "Brez teh naših fantov ne bi mogli. Pomagajo nam, ko nam gori pod nogami, ko okrog nas klesti žled, ko so naše pipe suhe … Res so nepogrešljivi. Veseli smo jih vedno … Še najbolj pa, ko poleti prihrumijo s tem rdečim kamionom, v katerem pljuska voda. In ko iztočimo še zadnje litre v naše vodnjake, lovimo v vedra še zadnje kapljice. Prav vsaka je na tej naši suhi kraški planoti dragocena!"