Svetovni dan spomina na žrtve holokavsta poteka 27. januarja, ko je bilo leta 1945 osvobojeno taborišče Auschwitz-Birkenau, so gimnazijci, ki so lansko jesen obiskali omenjeno taborišče, pripravili fotografsko razstavo. Opremili so jo s pismi iz taborišča, kot so si jih zamislili sami.

"S tem želimo sporočiti, da zločini, storjeni nad ljudmi, ne zastarajo, da ne glede na čas, ki je pretekel, spomin na grozote živi in mora živeti naprej kot opomnik. Živimo v miru, smo na varnem. Želimo, da tako tudi ostane, saj vse bolj dojemamo, da mir ni nekaj samo po sebi umevnega, ampak se je zanj treba zavzemati," so pojasnili.

V avli šole so odprli tudi gostujočo razstavo Muzeja novejše zgodovine Celje o ukradenih otrocih. Ob tem so pripravili pogovor z Janezom Žmavcem in Vladimirjem Guno, ki sta bila med vojno kot otroka ukradena in odpeljana v taborišče. Pomen ohranjanja spomina pa je kot slavnostni govornik izpostavil tudi predsednik vlade Robert Golob, ki je poudaril, da je bilo trpljenje otrok po taboriščih eno najtemnejših poglavij zgodovine.

"In čeprav od osvoboditve taborišč mineva 80 let, nam pogledi teh deklic in dečkov še danes segajo v srce in nam trkajo na vest. Predvsem pa se zrcalijo v pogledih ranjenih, ukradenih in razseljenih otrok v Ukrajini, Gazi in na drugih vojnih žariščih po vsem svetu," je izpostavil in dodal, da tudi danes ne dela za mir tisti, ki razpihuje sovraštvo in nas prepričuje, da se moramo ljudi, samo zato, ker so drugačni od nas, bati, ter si nabira moč tako, da zmerja, ponižuje in izključuje. Dijakom je zaželel, da bi odraščali v družbi, v kateri bi lahko sprejemali in svobodno razvijali svojo identiteto.

Uvodoma je zbrane nagovoril tudi izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti Peter Vodopivec. Kot je dejal, smo se v zadnjih 80 letih neštetokrat prepričali, da spomin na še tako okrutno preteklo nasilje ne more preprečiti novih izbruhov nasilja. "Celo nasprotno, vedno večkrat je predmet zlorab političnih manipulacij, celo izgovorov za nova nasilna dejanja," je opozoril. "Toda spoštljiv spomin na množične žrtve nasilne preteklosti in njihovo trpljenje je nepogrešljivo orožje proti pozabi in nenadomestljiv del našega samozavedanja in odnosa do sveta," je sklenil.

Da so zgodbe preživelih, ki so jim prisluhnili tudi na današnjem dogodku, opomnik za sedanjost in prihodnost, v kateri sovražnost ne sme imeti svojega mesta, je prepričan tudi ravnatelj Gimnazije Kranj Aljoša Brlogar. Pojasnil je, da sta zgodbi Žmavca in Gune nekoliko povezani tudi s samo kranjsko gimnazijo. V njeni stavbi, kjer je deloval center za sprejem izgnanih in izseljenih, sta namreč prenočila septembra 1945, ko se je zadnja skupina ukradenih otrok vračala domov.

Žmavc in Guna sta spregovorila o svojih spominih na tisto obdobje, ko so okupatorji otroke v Celju avgusta 1942 nasilno odvzeli staršem jih odpeljali v Nemčijo, kjer so jih v otroških taboriščih in zavodih hoteli prevzgojiti in ponemčiti. Starše so odpeljali v druga taborišča in marsikateri od njih ni preživel vojne, preživela pa je velika večina ukradenih otrok. Kot je pojasnil Žmavc, jih je od okoli 650 umrlo pet.

Da bi kot pričevalci ohranjali zgodovinski spomin, so se kasneje povezali v društvo. "Naše število se je s prvotnih 650 do danes zmanjšalo že na približno 80, vendar mislim, da smo v našem času vendarle uspeli zagotoviti, da bo spomin ohranjen," je dejal 95-letni Žmavc. 85-letni Guna pa dodal, da s prizadevanji, da se vojne grozote ne bi več ponavljale, nameravajo še nadaljevati.