Da je pridobivanje bučnega olja pri nas tradicionalno, dokazujejo zapisi o ustanovitvi prve stiskalnice v Framu leta 1750. Oljarna Fram je tako najstarejša oljarna pri nas, od leta 2005 je njena lastnica Kmetijska zadruga Ptuj. Letno pridobijo 100 000 litrov čistega bučnega olja iz semen buč, pridelanih na Dravskem in Ptujskem polju ter v Prekmurju. Večino bučnega olja prodajo na domačem trgu, 30 odstotkov pa v tujino. V zadnjih treh letih izvoz narašča, največ na Hrvaško, načrtujejo pa tudi prodajo v Rusijo.

Štajersko prekmursko bučno olje je jedilno nerafinirano rastlinsko olje, ki je izdelano po tradicionalnem postopku s stiskanjem praženih bučnih semen najboljše kakovosti z uporabo toplote in brez aditivov.
Težave z Avstrijo
V postopku registracije štajersko prekmurskega bučnega olja pri Evropski komisiji je ugovarjala Avstrija, ki ima že od leta 1996 pri Evropski komisiji kot geografsko označbo zaščiteno Štajersko bučno olje (Steierisches Kürbiskernöl). Slovenija in Avstrija dogovora nista dosegli, zato je o slovenski vlogi ponovno odločala Evropska komisija. Ta je sprejela odločitev, da se štajersko prekmursko bučno olje registrira, vendar morajo slovenski proizvajalci, da ne bi prišlo do zavajanja potrošnikov, v istem vidnem polju, kot je navedeno zaščiteno ime, navajati tudi državo izvora – Slovenijo, hkrati pa se geografski del zaščitenega imena ne sme prevajati.

Vsi zaščiteni slovenski proizvodi
Poleg štajerskega bučnega olja ima Slovenija pri Evropski komisiji registrirane še: Ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre (zaščitena označba porekla – ZOP), Nanoški sir (ZOP), Kočevski gozdni med (ZOP), Tolminc (ZOP), Prleška tünka (zaščitena geografska označba – ZGO), Zgornjesavinjski želodec (ZGO), Šebreljski želodec (ZGO), Ptujski lük (ZGO), Kraški pršut (ZGO), Belokranjska pogača (zajamčena tradicionalna posebnost – ZTP), Idrijski žlikrofi (ZTP), Prekmurska gibanica (ZTP), Kraški zašink (ZGO) in Bovški sir (ZOP).