»Denacionalizacijski upravičenci so dobili milijonski loto. Toda po krivični sodbi. Zato bomo mi pravico iskali v Evropi. Prepričan sem, da z bolj 'fer' sodniki. Čakamo lahko toliko let, kot je potekal ves ta denacionalizacijski postopek. Torej 16 let in več. Toda na koncu bomo zmagali mi. Če so potomci denacionalizirancev dobili loto, bo Mlinotest dobil evrojackpot!« se je po razglasitvi sodbe Višjega sodišča v Kopru razburil David Nabergoj, predsednik uprave Mlinotesta.

Mlinotest mora slab milijon evrov plačati do srede, 28. januarja. »Če tega denarja na naših računih ne bo, gremo takoj, dan zatem – torej v četrtek, 29. januarja, v izvršbo. Nepreklicno. Čakamo že skoraj dve desetletji - in zdaj nam je dovolj,« je v imenu treh denacionalizacijskih upravičencev gostišča Adria v Vipavi napovedal Aleksander Gaberščik. Na staro vipavsko gostilno je še posebej navezan, saj se je v njej rodil. In staršem je takoj po sprejetju Zakona o denacionalizaciji obljubil, da bo razlaščeno premoženje pridobil nazaj skupaj z odškodnino. Starši tega niso dočakali ...

Podržavljeno je propadlo
Nekdaj znana vipavska gostilna Adria, ki stoji tik ob obnovljenem Lanthierijevem dvorcu v Vipavi, je bila po drugi svetovni vojni nacionalizirana, podržavljena. Leta 1982 jo je takratna občina Ajdovščina oddala Mlinotestu, oziroma Mlinotestovemu TOZD-u in pozneje hčerinski družbi M Hotel Planika. Adrio je ta Mlinotestova družba upravljala do leta 1998, ko je inšpekcija zahtevala zaprtje. Vlaganja v obnovo bi bila prevelika, zato se v Planiki odločijo za konec obratovanja gostišča. Leta 2001 je šla hčerinska družba Planika v stečaj. Blaž Praček, vodja pravne službe v zdajšnjem Mlinotestu, je vzrok za takratni propad vipavske gostilne povedal: »V objekt ni nihče vlagal, funkcionalno je bil popolnoma neuporaben. Obiska tudi ni bilo. Prej so gostišče in sobe uporabljali predvsem pripadniki JLA in njihovi sorodniki, ki so prihajali na obisk v Vipavo. Po letu '91 se je Vipava izpraznila in povpraševanja ni bilo. Bili pa so že zapleti z denacionalizacijskimi upravičenci.«

Denacionalizacijski zahtevek že leta '92
Denacionalizacijski upravičenci so leta 1992, kmalu po sprejetju Zakona o denacionalizaciji, vložili zoper družbo M hotel Planika, d. o. o., zahtevek za vračilo gostilne Adria. Postopek se je vlekel, zgodilo se ne nič – razen da je inšpekcija gostilno zaprla. Leta 1999 so upravičenci preusmerili denacionalizacijsko zahtevo proti Mlinotestu, d. d. Zahtevajo vračilo objekta v naravi in napovedo uveljavljanje odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe gostišča. Toda šele leta 2003 je Mlinotest prejel prvostopenjsko odločbo, da je res zavezanec za vračilo vipavskega gostišča. Seveda se pritoži. Štiri leta pozneje, torej leta 2007, vrhovno sodišče pravnomočno potrdi, da mora Mlinotest vrniti nepremičnino.

Blaž Praček, pravni zastopnik Mlinotesta, se ob tej »svetlobni hitrosti« slovenskega pravosodja sprašuje: »Država Slovenija se je z zakonom, ki naj bi popravil krivice, zavezala, da bo te postopke izpeljala kar se da hitro. Najpozneje v enem letu. Torej bi se pravdanje glede vračila gostišča Adria morali končati že leta 1993. Naš postopek pa je bil na prvi stopnji zaključen šele leta 2003, torej z desetletno zamudo! In potem se je vleklo še dlje.« Pa tudi zapletlo se je pri vračilu gostišča v last oziroma posest.

Denacionaliziranci morali vdreti v objekt
Aleksander Gabrščik, predstavnik denacionalizacijskih upravičencev gostišča Adria, je povedal, da so v znova pridobljen oziroma vrnjen objekt težko prišli. Pravzaprav so si morali vstop izboriti na silo: »Vrhovno sodišče je leta 2007 dokončno razsodilo, da nam mora Mlinotest vrnili naše gostišče. Dobili smo objekt v last, ne pa tudi v posest! Prek odvetnikov smo Mlinotest opozorili, da moramo Adrio tudi priposestvovati, toda od njih ni bilo nikakršnega odziva. Zato smo morali iti v izvršbo, tako da smo jim objekt v bistvu iztrgali. Izvršitelj je vlomil v Adrio po uradni dolžnosti. Do svoje lastnine smo torej prišli z vlomom. Uradnim vlomom!«

Potem ko so gostilno dobili vrnjeno 'v naravi', so potomci nacionalizirancev začeli boj še za odškodnino. Leta 2009 so vložili tožbo proti Mlinotestu v višini 2 milijona 700 tisoč evrov. Pred nekaj dnevi je Višje sodišče v Kopru upravičencem res priznalo odškodnino zaradi nezmožnosti uporabe objekta od leta 1991 (sprejetja Zakona o denacionalizaciji) do leta 2009 – vendar manj, kot so zahtevali. Mlinotest mora plačati 924.000 evrov (glavnica + obresti). Aleksander Gabrščik je odločitev Višjega sodišča komentiral: »Dobili smo, kar smo. Moram reči, da nismo nezadovoljni.« So pa ogorčeni v Mlinotestu.

Za odškodnino 810 plač
David Nabergoj, predsednik uprave Mlinotesta, je nad skoraj milijonsko odškodnino, ki jo je določilo sodišče, ogorčen: »Če vzamemo vrednost nepremičnine, kakor jo je ocenil GURS, potem znaša odškodnina skoraj 11-kratno vrednost nepremičnine. Samo 84 tisoč evrov je namreč vrednost Adrie po cenitvi Geodetske uprave. Letna najemnina bi potem prinesla 63-odstotni donos glede na vrednost nepremičnine, kar je absurdno. Nerazumljivo je tudi, da je postopek trajal kar 16-krat dlje, kot je po zakonu dopustno in da je sodišče breme nezakonito dolgotrajnega postopka prevalilo na Mlinotest. Za nas pomeni to 810 povprečnih bruto plač, pomeni toliko manj vlaganja v razvoj, pomeni manjšo zanesljivost zaposlitve za več kot 700 delavcev, ki so zaposleni v skupini Mlinotest. Takšne odločitve krhajo ugled sodstva, zanje nihče ne odgovarja, tovrstni postopki pa onemogočajo naš nadaljnji razvoj.«

Blaž Praček, Mlinotestov pravni zastopnik, je ob tem še opozoril: »V Zakonu o denacionalizaciji jasno piše, da se odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona, ne priznavajo. Višje sodišče pa je priznalo prav to – odškodnino zaradi nezmožnosti uporabe objekta – in sicer v višini 638 tisoč evrov plus obresti, kar znese skoraj milijon evrov!«

Mlinotest bo plačal, toda denar terjal nazaj
V Mlinotestu razsodbi Višjega sodišča oporekajo tudi zato, češ da nikoli niso bili formalni lastniki gostišča Adria v Vipavi. Lastnica naj bi bila občina Ajdovščina, s katero so sklenili pogodbo za ureditev zemljiškoknjižnih razmerij, da pa do realizacije nikoli ni prišlo. Aleksander Gabrščik s papirji dokazuje nasprotno: »Imam izpisek iz zemljiške knjige – Mlinotest se je 1. aprila 1994 vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik objekta. Družbena lastnina je bila s tem zbrisana.«

Toda sodba višjega sodišča je tu – in Mlinotest mora do srede, 28. januarja, plačati ta slab milijon. Nabergoj zagotavlja: »Plačali bomo v roku.« Toda hkrati napoveduje: »Ta denar bomo izterjali nazaj! Zagotovo! Najprej bomo vložili zahtevek za revizijo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije in odškodninsko tožbo zoper državo, sledi ustavna pritožba in pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice, saj epilogi podobnih primerov pokažejo, da Evropsko sodišče razmišlja drugače in da s popravljanjem krivic upravičencem ne ustvarja novih krivic. Imamo čas. Če so torej zdaj upravičenci dobili lotka, bomo mi evrojacka!«

Mojca Dumančič, TV Slovenija
Foto: Mojca Dumančič in Mlinotest