V teh dneh marsikje po Sloveniji še žanjejo ali pa končujejo letošnjo žetev. Seveda to zdaj počnejo stroji, včasih pa so to počeli ročno. Tudi v Zabukovju že več desetletij ni nihče žel na roke, zato so se članice Aktiva kmečkih žena odločile, de se spet preizkusijo v ročni žetvi. Mnoge so to opravilo pred desetletji že opravljale, nekatere nazadnje celo pred 50 leti, so se jim pa pridružile tudi mlajše, ki še nikoli niso imele v rokah srpa.

Med najstarejšimi žanjicami je bila Marija Žveglič, ki je s srpom nazadnje žela pred več kot 40 leti. O teh časih je Marija povedala: "Tudi ponoči smo žele z mamo, mama je ostala sama, bila je vdova, in žele smo ponoči, tudi do dveh zjutraj. Človek tega ne pozabi nikoli. Zame je žetev nekaj najlepšega, ker je to kruh. Za kruh gre. Včasih namreč ni bilo kruha tako kot danes, ko se norca delajo iz njega."

Albina Sehur je zatrdila, da so morale imeti žanjice dobro orodje, sicer se ni dalo žeti: "Žanjica je lahko dobro delala z dobro nabrušenim srpom, da se je dalo odrezati, ne izpuliti žita. Nekatere so srpe tudi same brusile in klepale. Morala pa je znati žanjica narediti tudi poresle, s katerimi smo žito vezali. Včasih pa smo morale tudi same vezati, čeprav je bilo to moško opravilo. Če pa ni bilo moških, na deset žanjic je bil le eden, smo pa ženske to same počele."

Delo je bilo naporno, zato so se znale tudi poveseliti. Martin Požun pravi, da so jo rade zagodle vezačem: "Ko so vezači vezali snope in če so nagajali žanjicam, so žanjice rade vrnile in naredile žive poresle. Živ poresel je, da samo klasje odrežejo, slamo prevrnejo in dajo snop gor. Potem pa ne moreš zavezati, ne moreš snopa dati naprej. Moreš žanjico prositi za srp, da to odrežeš."

Po žetvi je seveda sledila zaslužena malica, potem so morali snope zložiti še v štante in jih omlatiti, slamo pa razrezati.

Za MMC Goran Rovan