Nekoč so imeli v vsaki vasi vsaj enega kovača. Potem je ta poklic začel izumirati in danes se s kovaštvom pri nas ukvarja le malo ljudi. Še posebej ni veliko tistih, ki se ukvarjajo z ročnim kovaštvom, še manj z umetnostnim kovaštvom. Eden takšnih, ki zna vse narediti ročno in zna svojim izdelkom vdahniti tudi dušo, je Jernej Zorko iz Župeče vasi pri Cerkljah ob Krki.

Danes 76-letni Jernej v mladosti ni želel postati kovač, vendar takrat ni imel druge izbire. Kovaštva se je izučil v Šentjerneju. Ker je hotel postati ključavničar, se je pozneje izučil še za ta poklic, potem pa še za varilca, tako da je imel kar tri poklice. Kot kovač si je 17 let služil kruh v Nemčiji, kjer je delal pri priznanem kovaškem mojstru na Bavarskem. Tam si je tudi zaslužil denar, da si je v rodni Župeči vasi postavil novo hišo. V Nemčiji so zelo cenili njegovo pridnost, redoljubnost in smisel za estetiko. Zato se je tja preselila tudi njegova žena Tončka in mu rodila tri otroke, hčerko in dva sinova.

Seveda pa si je vedno želel vrniti domov na prostrano Krško polje. In to mu je le uspelo. V novem domu si je uredil tudi kovaško delavnico, vendar sprva ni imel veliko dela, tako da se je občasno še vračal v Nemčijo, da si je prislužil kakšno marko. Potem pa je le našel kupce za svoje izdelke. Dela je bilo vse več, tako da je imel zaposlenih kar pet ljudi.

Iz žareče kovine se da izdelati marsikaj
Vedno je bil zvest ročnemu delu. Z leti je resda pri delu začel uporabljati tudi pnevmatsko kladivo, varilni aparat in električno brusilko, vendar je vse naredil ročno. Najbližje mu je baročni slog, zato je veliko njegovih izdelkov tudi narejenih za nemške naročnike, ki znajo to delo bolj ceniti. Pri nas je bolj malo takšnih, ki se odločajo za ročno izdelane umetnostne kovaške izdelke, saj je vse več izdelkov narejenih strojno, kar je seveda ceneje.

Jernej pravi, da se da iz železa, jekla in drugih kovin izdelati vse. Tako si je sam izdelal tudi vsa orodja, ki jih potrebuje pri delu. Izdeloval pa je vse od balkonskih in vrtnih ograj, vrat, portalov do svetilk, svečnikov in tudi okrasnih predmetov - vrtnic, različnih cvetov do ročajev in še česa. Rad se pohvali, da je za Štefko Kučan naredil tudi kovinsko vrtnico, ki jo je ta podarila umrli ženi češkega predsednika Vaclava Havla. Skoval je tudi skulpturo generala Rudolfa Maistra, ki je postavljena v vojašnici v Cerkljah ob Krki, portret škofa Stanislava Leniča, upodobil pa tudi svojo mamo in očeta.

Svoje delo je kmalu vzljubil in danes pravi, da mu ni žal, da se je odločil za kovaštvo. Svoje znanje rad prenaša tudi na mlade. Tako vsako leto v svoji kovačiji gosti mlade študente strojništva, ki se na ta način spoznavajo s tem poklicem, ki počasi izumira. Je pa vesel, da sta se oba njegova sinova odločila za študij strojništva. Klemen, ki sicer poučuje na srednji tehnični šoli v Krškem, tudi nadaljuje delo v kovaški delavnici. Resda to opravlja zdaj kot popoldansko obrt, njegov oče pa upa, da mu bo to morda kdaj tudi osnova za preživetje, saj delo opravlja z ljubeznijo in predanostjo, kar mu jo je očitno vcepil oče.

Jernej je imel za oblikovanje kovin vedno pravo roko in velik smisel. Zato si je s svojim delom tudi pridobil naziv mojstra umetnostnega kovaštva. To priznanje mu je dal etnolog dr. Janez Bogataj. Pri Zorkovih ugotavljajo, da ti izdelki pri nas še niso dovolj cenjeni. Zato le malo ročno skovanih in oblikovanih izdelkov konča na slovenskih tleh, večina pa gre v Nemčijo, kjer te mojstrovine še vedno zelo cenijo.

Za MMC Goran Rovan