V Bistrici ob Sotli pod okriljem tamkajšnjega Kulturnega društva že skoraj desetletje deluje nadvse zanimiva glasbena skupina. To je ustanovil vsestranski kulturni ustvarjalec Franci Černelč, potem ko je vodenje mešanega zbora prepustil mlajšim, je pa ob tem poskrbel tudi za ustanovitev in vodenje pihalne godbe Orlica. Etno skupina si je nadela ime po samorodni vinski trti, za katero nekateri zatrjujejo, da ni popolnoma skladna z veljavnimi pravili. Franci Černelč, umetniški vodja in ustanovitelj etnoskupine Nojek o tem pove: »V naših krajih pravimo samorodnici nojek, gre za vinsko trto, ki je drugje znana kot šmarnica. Zakaj se imenuje pri nas tako, ne vem točno. Po mojem sklepanju mogoče prav od praočaka Noeta, začetnika vinogradništva in prvega, ki je zasadil vinsko trto. Naša skupina to častitljivo ime ne le omenja, ampak si ga je izbrala za svojega. Nojek ne potrebuje nobenih škropiv in kemije, dovolj mu je skopa, od sonca obsijana zemlja in pridne roke. Takšna je tudi samonikla ljudska pesem, ki je preživela hude ujme, takšne in drugačne skušnjave in grožnje, a je tukaj z nami, vedra, nasmejana, mnogokrat tudi zamišljena, otožna, vedno pa živa.«

Nojek goji predvsem ljudsko glasbo, večglasno ljudsko petje, katerega posebnost pa je sedemosminski takt. Tega si je zamislil Franci, pravi njegova žena Lenka Černelč, ki je v skupini vse od začetka, in dodaja: »Ta sedemosminski takt je uvedel Franci, saj pravi, da ga nekje v svojih ušesih sliši, kot da je to nekoč tako bilo. V njihovi družini so namreč vedno prepevali in morda se je včasih tako tudi res pelo. S tem se mi Nojeki morda malce razlikujemo od drugih podobnih skupin, pa tudi po tem, ker delamo priredbe na znane ljudske motive. «

Repertoar skupine je raznolik, z njim nastopajo po Sloveniji in tudi v tujini, tako v sosednji Hrvaški, bili so v Avstriji, Nemčiji, v Makedoniji in še kje. In povsod so toplo sprejeti, pravi Rosvita Svenšek in k temu dodaja: »Imamo to srečo, da naš vodja skupine Franci Černelč res ljubi to glasbo in piše priredbe za nas in naše instrumente. Do nedavnega je to počel tudi Janko Avsenak, ki je tudi napisal vrsto priredb za nas in bil je tudi naš član in je igral violino. Pesmi tako po svoje priredimo, jih prepevamo večglasno, spremljamo na instrumente, nekatere samo zaigramo, druge zapojemo brez spremljave, tako kot so jih prepevali v starih časih. Naša posebnost pa je zagotovo neparni ritem, ki je sicer značilen za orientalsko glasbo, zasledimo pa ga tudi po Evropi.«

V skupini se je v slabem desetletju izmenjalo že kar nekaj članov. Sprva so bili v njej predvsem domačini iz Bistrice ob Sotli, zdaj se je ta krog razširil, saj jih povezuje veselje in ljubezen do glasbe, zlasti do slovenske ljudske pesmi. Danes so člani etnoskupine Nojek Lenka Černelč, alt, Darija Hohnjec, alt, Rosvita Svenšek, sopran, Kristina Prah, flavta, Franci Černelč, harmonika, Viktor Faller, kontrabas, in mlada osnovnošolka Nika Gradišek, violina. Nekateri vztrajajo že od vsega začetka in vedno jim za ubrano večglasno ljudsko petje uspe navdušiti tudi nove glasbenike. Zato lahko zatrdimo, da ljudska glasba na Kozjanskem še ne bo kmalu pozabljena.

Goran Rovan, TV Slovenija