Na Vrhniki je sodu izbila dno septembrska okvara na čistilni napravi podjetja Siliko, saj je zasmrdelo tudi v samem središču mesta. Po mnenju Vrhničanov so vir smradu tudi kompostarni Rosa in Saubermacher, podjetje Kemis in Komunalno podjetja. Zdravnica, živeča na Vrhniki, ki se ne želi izpostaviti z imenom, trdi, da vsaj tretjina prebivalcev Vrhnike vdihava onesnažen zrak, v katerem se dobro čuti vonj amonijaka in žveplovodik ter številni hlapi in aerosoli.

"Kam naj se umaknemo mi, ki smo izpostavljeni kroničnemu zastrupljanju že vrsto let? Skrbi me, ker si odgovorni zatiskajo oči, onesnaževalce pa zanima izključno finančni dobiček. Prizadetim, še posebej izpostavljam otroke, je kršena pravica do zdravega življenjskega okolja. Hkrati so nam zaradi brezvestnega ogrožanja našega zdravja in večletnega trpinčenja s smradom kršene osnovne osebnostne pravice in svoboščine. Izgovor, da se stopnje zasmrajenosti okolja ne da izmeriti oziroma da lahko stopnjo zasmrajenosti izmeri samo mehanična naprava, pa je sprejemljiv samo popolnoma zbirokratiziranim prebivalcem Butal," je ogorčena zdravnica.

Vrhničani ne vedo, kaj vdihavajo
"Smrad je bil obupen, v nekaj dneh so ljudje množično klicali, ker niso vedeli, zakaj smrdi, saj niti pred 40 leti, ko je obratovala Industrija usnja Vrhnika, ni tako smrdelo," trdi predsednik Krajevne skupnosti Peter Sečnik. V Siliku so sicer odpravili okvaro na čistilni napravi, vendar Sečnik meni, da bi morali čistilno napravo zapreti, ker je preblizu mesta in se okvara lahko ponovi.

Prav okvara pa je bila povod, da so se Vrhničani odločili za peticijo, s katero so zbrali več kot 1000 podpisov proti smradu. Kljub večletnemu pošiljanju pritožb na ministrstvo, inšpektorat, občino, podjetjem, ki so potencialni onesnaževalci, jim do danes ni nič uspelo. Ministrstvo trdi, da ni ustrezne zakonodaje, inšpekcija nima sredstev, s katerimi bi ukrepala, vsi obrati pa se na njihove pritožbe izgovarjajo drug na drugega.

V sosednjih državah nimajo podobnih težav
Sosedje imajo glede kompostiranja uvedene smernice dobre prakse, ki jih je povzelo tudi naše ministrstvo. Vendar ne gre za zavezujoča ravnanja, in ker dobre prakse pač ni treba spoštovati, bi bila edina rešitev oziroma zdravilo za ureditev tega stanja, da smernice postanejo bolj obvezujoče in določijo jasne sankcije zoper kršitelje. Izgovore potencialnih povzročiteljev smradu bi lahko odpravili s t. i. metodologijo elektronskega nosa, ki zajema vzorce zraka iz kompostnega procesa in meri gibanje vetra. Ministrstvo za okolje pa bo moralo pojasniti, kaj se je zgodilo z Uredbo o emisiji vonja, ki že od 2009. leta čaka na svojo usodo v predalu.

Vrhničani niso edini
Zgodbe smradu imajo v naši državi že dolgo brado. Kar nekaj jih je. V Dogošah pri Mariboru je smrdelo zaradi balinarnih odpadkov, v Dobu z odlagališča, v Črnomlju zaradi prašičje gnojnice, v Ilirski Bistrici je neznosen smrad povzročala bioplinarna in še in še. Mi pa še vedno stopicamo na mestu, čeprav so že davnega leta 1993 strokovnjaki pripravili posvet na temo smradu in opozarjali, da nimamo ustrezne zakonodaje, ki bi rešila ta problem. In dobro vemo, kdo je za to kriv.

Jasna Krljić Vreg, Posebna ponudba