Pot k dimniku je shojena, saj je sestavni del Vie Alpine. Zato ne preseneča, da je na njej več tujcev kot domačih planincev. Dimovode, ki so bili speljani iz rudniške topilnice do dimnika, so pred leti oziroma kmalu po tem, ko je Rudnik živega srebra prenehal proizvodnjo te tekoče kovine, že sanirali. Ostala pa je pot, ki je bila zaraščena in malo znana. Z njeno ureditvijo in z novimi označbami bodo idrijski planinci posodobili nekoč že dobro znano pot na Gore, ki pa za sodobne pohodnike ni bila primerna, saj je njen dobršen del potekal z Gor do penziona Fortuna po asfaltu, od tam naprej pa proti Ledinskemu razpotju in Sivki.

Pot k dimniku bodo idrijski planinci na novo markirali in jo speljali po gozdu, se pravi po senci. Nekoliko jo bodo tudi skrajšali, zato jo bodo na novo označili s smernimi tablicami. Tako bo slovenska pešpot, ki je bila med Mariborom in Ankaranom prvič določena leta 1960, le za malenkost krajša, toda v njenem idrijskem delu bolj privlačna. Še posebej zato, ker prav na omenjenem odseku poteka tudi Via Alpina, ki vas z več kot 5.000 kilometri, razdeljenimi na 341 enodnevnih etap, popelje na doživetje čudovitega alpskega sveta v osmih evropskih državah. Pot je namreč speljana med Monakom in Trstom, kjer se lahko popotnik med drugim prepriča o širini območja Alp ter uživa ob enkratni lepoti zavarovanih pokrajin.
Za MMC, Filip Šemrl