"Z njimi je umetnica zgradila zgodbo, ki seveda ni namenjena zgolj estetski komponenti, temveč spodbuja in nagovarja k interakciji in razmisleku. Njen pristop je namreč izjemno etičen, zato pri njenem ustvarjanju ne gre za eksploatacijo narave, saj ji prav nasprotno izkazuje veliko spoštovanje," je ob razstavi zapisal kustos kostanjeviške Galerije Božidar Jakac in njen novi direktor Goran Milovanovič.

Mateja Kavčič je razstavo v kostanjeviški galeriji, ki jo je naslovila Zavetja, pripravila posebej za tamkajšnji lapidarij. O tem pove: "Ta prostor lapidarija je tako specifičen, da je v bistvu meni zamenjal to, kar sicer delam z naravnimi materiali v naravi - se pravi land art. V njem sem preživela kar mesec dni. V tem prostoru sem ustvarjala ravno zato, ker je tako organski, ker ni to neka bela kocka, ker je pač izziv sam zase, ker se povezujejo prostori med sabo in s tem pomagajo graditi zgodbo."

Za postavitev izvirne in svojevrstne razstave je uporabila predvsem naravne materiale – praproti in trave iz bližnje okolice galerije v Kostanjevici in doma v Škofji Loki, kjer zdaj živi. Stene razstavnih prostorov pa je opremila še s filigranskimi risbami, narejenimi z ogljem. O njenem pristopu je Milovanovič zapisal: "Pozorna je na menjave naravnega ritma in na njene cikle, obrate. Njeno početje je skrajno senzibilno in v naravnem sozvočju. Gre pravzaprav za dialog. Ti parametri so seveda tudi okvirna izhodišča krajinske umetnosti zadnjih let ozirom širše znane pod angleško skovanko Land art, ki se je pojavila na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja kot odgovor na ekspanzijo potrošništva in neodgovorno ravnanje z naravnimi resursi v prid kapitala."

Ustvarjalni opus slikarke je že od začetka prežet z naravo. To je najprej interpretirala skozi klasično slikarstvo, potem pa je bilo le vprašanje časa, kdaj bo avtorica na svoji razvojni poti prestopila prag okvirja in prek platna stopila v prostor, iz galerijskega prostora pa tudi v naravo samo. O tem Mateja Kavčič pove: "Sprva sem slikala detajle iz narave in z njimi gradila svoje slike. In to že od nekdaj, nikoli pa na način krajine, saj sem vedno izluščila ene detajle. In potem je slučajno na sprehodih po naravi spontano prišlo do tega, da sem začela delati ene postavitve v naravi. To počnem ob drugem delu še danes. Narava je moj navdih in prostor ustvarjanja, saj imam doma le majhen atelje, zato potrebujem širino, večji prostor, da dam svoji ustvarjalnosti krila."

Zgodba, ki jo je umetnica domišljeno umestila v razstavišče, je po mnenju Gorana Milovanoviča polna simbolov in intuitivnih nastavkov, pa tudi referenc zgodovine krajinske umetnosti. Hkrati ta tudi spodbuja in nagovarja k interakciji. Milovanovič to obrazloži z besedami: "Pri tem ne mislim zgolj na obiskovalce, temveč tudi na avtonomnost in izraženo bit naravnih elementov v prostoru, kot tudi na potencialna bitja, ki s temi elementi sobivajo. To pa so lahko bodisi predstavniki živalskega bodisi vilinskega, magičnega sveta."

Mateja Kavčič je otroštvo preživela v Brestanici. Po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo se je leta 1989 vpisala na slikarski oddelek Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je 1994 diplomirala pri prof. Janezu Berniku in prof. Jožefu Muhoviču in leto pozneje obiskovala slikarsko specialko pri prof. Lojzetu Logarju. Leta 2007 je pridobila pedagoško-andragoško izobrazbo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1995 ima status samozaposlene v kulturi. Deluje kot vizualna umetnica na področju slikarstva, risbe, grafike, fotografije, prostorskih postavitev in land arta. Sodeluje pri restavratorskih projektih in vodi ustvarjalnice za otroke. Je dobitnica priznanja Majskega salona 2011.

Goran Rovan, TV Slovenija