V Črnomlju so pripravili srečanje na temo Pogovor o vlogi in pomenu javnih služb za izboljšanje odnosov med romskim in neromskim prebivalstvom v Beli krajini, ki ga je organiziral Zavod za izobraževanje in kulturo Črnomelj, ki sodeluje v mednarodnem projektu Prepoznavanje in zmanjševanje predsodkov kot vira konfliktov med romskim in večinskim prebivalstvom - primer Bolgarije, Italije, Romunije in Slovenije - REDUPRE, katerega nosilec je ISCOMET - Inštitut za etnične in regionalne študije Maribor.

V izhodišču srečanja v Črnomlju je Darko Rudaš med drugim izpostavil sovražni govor v Sloveniji, ki izhaja iz prostora moči, vendar zaradi njega v praksi še nihče ni bil kaznovan. Sovražni govor je velika težava, vendar ga je težko definirati, je dejal Rudaš in v pogovoru za našo oddajo navedel tudi nekaj konkretnih primerov.

Spomnil je na izjave nekdanjega poslanca Zmaga Jelinčiča in primere, ko so romske družine pošteno kupovale nepremičnine za naselitev sredi slovenskih vasi, vendar so domačini postavljali vaške straže, da bi jim preprečili prihod. "Zelo porazno je, da so na stran vaških stražarjev stopali tudi nekateri župani," meni Rudaš. Ob tem navaja, da se je v nekem romskem naselju pogovarjal z županom, da bi bilo moralno in etično, da bi se v naselju postavila vsaj ena pipa, iz katere bi se z vodo oskrbovali vsi prebivalci. Župan mu je odvrnil: "Če to naredim, lahko izgubim naslednje županske volitve."

"Če sovražni govor izhaja iz prostora moči, kot je recimo državni zbor, se v njem vsebovani predsodki krepijo, legitimirajo in ustvarjajo še naprej," ugotavlja Rudaš. Čeprav je v ustavi sovražni govor prepovedan in se sankcionira po Kazenskem zakoniku, za njegovo razširjanje še nihče ni bil kaznovan. Po Rudaševih besedah bi morali biti v današnji zaostreni gospodarski in socialni situaciji, ko bi si morali medsebojno pomagati in pokazati več solidarnosti, več sprejemanja drugačnosti, še bolj občutljivi za sovražni govor. "Dobro bi bilo, da bi končno nekoga kaznovali zanj," meni Rudaš.

Obenem so bili predstavljeni rezultati terenske raziskave o predsodkih med romskim in večinskim prebivalstvom v Beli krajini. Končni rezultati analize o stereotipih med Romi in večinskim prebivalstvom bodo znani v aprilu, medtem ko so delni rezultati že na voljo. Eno izmed vprašanj je bilo, ali bi Roma želeli za soseda. Zanimivo je, da so vsi vprašani Romi odgovorili odklonilno. Na drugi strani je polovica anketiranih pripadnikov večinskega prebivalstva rekla, da so pripravljeni sprejeti Roma za soseda.

Na srečanju v Črnomlju je beseda tekla tudi o izobraževanju romskih otrok. Ravnateljica semiške osnovne šole Silva Jančan je povedala, da so različno uspešni in da Romi z univerzitetno izobrazbo nočejo izpostaviti svoje pripadnosti. Na njihovi šoli predstavljajo romski otroci 10 odstotkov vseh učencev. Več izostankov je v pomladanskem času, medtem ko so izostanki pozimi posledica bolezni. Veliko uspešnejši so tisti, ki prihajajo iz vasi, kjer so družine vključene v večinsko skupnost, manj uspešni pa tisti, ki prihajajo iz povsem romskega okolja. "Trije naši nekdanji učenci romskega rodu imajo zagotovo visokošolsko ali univerzitetno izobrazbo. V srednjo šolo je ravno tako vpisanih precej romskih otrok, zlasti iz integriranih vasi," dodaja.

Po oceni Tine Friedreich, predsednice Romskega akademskega kluba, letos na visokih šolah študira vsaj deset Romov. V njihovem klubu imajo celo članico, ki dela doktorat na primerjalnem jezikoslovju na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ena dijakinja obiskuje murskosoboško gimnazijo. Točnega števila ne pozna, ker se dijaki in študenti na vpisnih obrazcih ne izrečejo za Rome. V Prekmurju ni velikega izpada na osnovnih šolah, nimajo pa otroci motivacije za nadaljevanje šolanja. Friedreichova poudarja, da morajo starši otroke spodbujati k obisku šole. "Doma morajo biti stvari tako postavljene, da je šola zares obvezna. Ključno je, da gredo otroci v šolo, potem bodo izpolnjevali tudi šolske obveznosti," je prepričana.

Kljub temu ostaja dejstvo, da večina romskih otrok ne konča osnovne šole. Razlogov je veliko, pravi direktorica Zavoda za izobraževanje in kulturo Črnomelj Nada Žagar. "Morda najpomembnejši razlog je velika povezanost med izobrazbo staršev in šolsko uspešnostjo otrok," ugotavlja Žagarjeva. "Bolj izobraženi starši bolj spodbujajo otroke k šolskemu delu, zato so v šoli tudi uspešnejši. Če pa starš reče, da ni treba v šolo, da šola ni pomembna, da po končani šoli ne bo dobil zaposlitve, to zagotovo ni spodbudno okolje za otroka in takrat tudi uspeh ni najboljši," pojasnjuje.

Zdravko Kunič, psiholog na črnomaljski osnovni šoli Loka, pristavlja, da do 12., 13. leta šolo obiskujejo praviloma vsi romski otroci. "Če večkrat ponavljajo, se utegne zgoditi, da izgubijo voljo do šolanja. Razlog je v tem, da romski učenci začnejo živeti življenje odraslih moških, ki se ne ujema s šolskimi zahtevami," ocenjuje Kunič. Po njegovem mnenju bi morali poleg šole in centra za socialno delo glavno vlogo pri izboljšanju obiska romskih otrok v slovenskih šolah odigrati starši, ki bi morali vztrajati pri pošiljanju otrok v šolo.