Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih iz Novega mesta vsako leto pripravi prireditev z naslovom Hočemo, znamo, moremo, na kateri opozorijo na svoje težave, pa tudi na to, da je s slepoto in slabovidnostjo pač treba živeti. Letos so se predstavili pred občinsko stavbo v Krškem, kjer so predvsem mladim osnovnošolcem in vrtičkarjem pokazali, da tudi slepi lahko normalno živijo in ustvarjajo. Z nekaterimi omejitvami seveda.

Ta prireditev, ki zdaj poteka že vrsto let, je namenjena predstavitvi slepote in slabovidnosti širši javnosti. Zaradi narave okvare vida in posledic, ki jih ta prinaša, so slepi in slabovidni namreč pogosto obsojeni na izključenost iz družbe. Zato želijo pokazati, da marsikaj hočejo storiti in da to znajo, čeprav ne gre zlahka. Vendar pri tem vseeno vztrajajo tako dolgo, da jim uspe.
Da se da tudi v svetu teme živeti, je obiskovalcem z veseljem povedala in pokazala tudi Janja Požun iz Krškega, ki je oslepela že v osnovni šoli. Prepričana je, da si je življenje uredila in se sprijaznila s svojo slepoto tudi zato, ker so ji pri tem pomagali psi. Zdaj z njo že deveto leto živi in diha njena psica pomočnica črna labradorka Šela. Janja o tej izkušnji pove: "Pes mi je v življenju zelo pomagal, tako psihično kot fizično. Psihično mislim predvsem na to, da sem se sprijaznila s svojo boleznijo, fizično pa, da mi moja Šela predstavlja okno v svet. To pomeni, da grem lahko sama v trgovino, da sem samostojna, da grem lahko sama po opravkih, da sploh grem iz stanovanja, saj moram ven tudi zaradi nje, in to vsak dan, v vsakem vremenu."

Nekateri slabovidni znajo tudi slikati, v Sloveniji je takšnih kar 20. Med temi je tudi Rezka Arnuš, ki o svojem slikarskem ustvarjanju s ponosom pove: "Slikam že 15 let. Začela sem z 10-odstotnim ostankom vida. Res sem se začela učiti, od akvarela do oljne tehnike in sem veliko tečajev dala skozi. Zdaj je pa tega mojega vida že precej manj in sem skorajda povsem slepa. Če bi zdaj želela začeti slikati s tem vidom, bi bilo zelo težko. Mi pa to slikanje res veliko pomeni in svoje slike razstavljam tudi v tujini."

Slepi in slabovidni imajo na razpolago kar nekaj knjig in zvočnih zapisov, vendar za nekatere premalo. Ivan Kastelic, nekoč novinar in urednik, pozneje pa pedagoški animator v brežiškem Posavskem muzeju, zdaj upokojen, zatrjuje, da nekaj knjig za slepe sicer obstaja, precej je tudi zvočnih zapisov na kasetah in drugih nosilcih zvoka, vendar gre ta proces prenosa zelo počasi in s precejšnjo zamudo, predvsem novejša dela. Kastelic po svoje to tudi razume, čeprav bi si želel, da bi bilo nekoč drugače. Ob tem dodaja: "Teh knjig in zapisov ni več, ker gredo preprosto te stvari po potrebah in po nekem programu. Tako da nam slepim to manjka in potem pač maltretiramo svoje domače, da nam berejo, poslušamo tudi vse govorne oddaje na radiu, vse okrogle mize, vse te stvari, da nekako dobiš tiste najnovejše informacije iz stroke in o tem, kar te zanima."

Zaradi okvare vida in posledic, ki jih ta prinaša, so slepi in slabovidni pogosto obsojeni na drugačno življenje in nekakšno izključenost iz družbe. Zato tudi takšne prireditve pripomorejo, da jih videči sploh opazijo.

Goran Rovan, TV Slovenija