"Jakobova pot ali El Camino de Santiago je skupno ime za več romarskih poti, ki so vodile do svetišča svetega Jakoba v Composteli (Santiago pomeni sveti Jakob). Cerkev je v Galiciji na severozahodu Španije in je bila poleg Rima in Jeruzalema največje krščansko romarsko svetišče." Tako je na kratko zapisano v Wikipediji. Na to romarsko pot se vsako leto odpravi tudi veliko Slovencev. Med njimi sta bili letos tudi Dobrila Lorenci iz Brežic in Andreja Ogorevc z Bizeljskega.

Na pot sta se odpravili 15. maja, sklenili pa sta jo 2. julija. Prehodili pa nista samo skoraj 800 kilometrov dolge romarske poti od Saint-Jean-Pied-de-Port v Pirenejih do Compostele, ampak tudi njen del do Atlantskega oceana, tako da sta prehodili več kot tisoč kilometrov. Potovanje je trajalo 35 dni, v dežju in blatu, snegu, soncu in vročini. Seveda ni minilo brez žuljev in drugih težav, s katerimi se srečujejo tudi drugi popotniki in romarji. Na poti sta Dobrila in Andreja srečali tudi tri Slovence - Petra, Vido in Dolores, s katerimi so se spet videli na Bizeljskem, kjer sta pripravili predstavitev njune poti. Ta je bila namenjena prijateljem in sorodnikom, pozneje pa sta svoja doživetja v sliki in besedi predstavili še članom Planinskega društva Brežice. Obe zatrjujeta, da sta se vrnili prerojeni in da bi pot še kdaj prehodili.

Compostela je tretje romarsko središče na svetu
Legenda pravi, da je leta 813 pastir iz Galicije opazil zvezdo, ki je sijala samo na neko polje. Po ukazu škofa Teodomirja je bilo mesto raziskano in odkrita je bila marmornata grobnica. Napis na kamnu je razodel, da gre za posmrtne ostanke "Jakoba, sina Zebedeja in Salome". Od tedaj se kraj imenuje Compostela, kar naj bi izviralo iz latinskega campus stellae (zvezdino polje) ali campus tellure (polje z grobiščem).

Ozemlje je tedaj pripadalo kraljevini Asturiji pod vladavino Alfonza II., ki je bil spreten vojskovodja in politik ter se je zapisal v zgodovino kot Alfonz Čisti. Kralj je takoj izrabil priliko in je dal zgraditi nad Jakobovo grobnico svetišče in samostan, kamor so se že leta 893 vselili benediktinci. Baje je bil sam kralj prvi romar do svetega kraja. Sledili so mu vedno številnejši romarji iz vse Evrope. Compostela je tako postala alternativa za pobožna romanja, ki so do takrat potekala samo proti Jeruzalemu in Rimu. Razvilo se je več poti (itinerarjev), ki so iz raznih krajev vodile do Compostele. Na vseh so zrasla prenočišča za popotnike in razna pobožna znamenja in kapelice, ki so jih romarji spotoma gradili kot spokorno opravilo. Tako so nastale prve romarske poti, ki so bile vzor poznejšim božjim potem po raznih krajih Francije in Italije ter delno tudi pri nas.

Školjka je v srednjem veku predstavljala opravljeno romanje v Compostelo in so si jo romarji s ponosom pripenjali na oblačila ali vgrajevali v hišne zidove. Ohranila se je kot simbol Jakobove poti, ki se še danes uporablja. Svetišče Santiago de Compostela je prav zaradi romarske poti, ki je vodila do njega, postalo pomembno kulturno središče za celotno Evropo, čeprav leži na njenih skrajnih robovih. Ko so ga leta 997 Arabci uničili, se je ves tedanji krščanski svet zavzel za njegovo obnovo. Pravi vzpon je mesto doživelo po letu 1100, ko je bilo povzdignjeno v nadškofijo. Izredno pomembna je sinoda, ki jo je sklical leta 1124 prvi nadškof Diego Xelmìrez, ki je postavil na isto raven padle v bojih proti Arabcem in padle križarje. Po tem nauku sta se obe skupini borili proti nevernikom, zato zaslužita enaka priznanja, na primer popolno odvezo grehov. Nadškof Xelmìrez je vodil Santiago kot pravi vladar in ga povzdignil. Dal je zgraditi nove cerkve in restavrirati stare, med njimi katedralo, s čimer je hotel postaviti mesto v središče monarhije.

Jakobova pot sodi med svetovno dediščino
Leta 1985 je UNESCO vključil Jakobovo pot med svetovno dediščino. Dve leti pozneje je Svet Evrope priznal kulturno pomembnost poti, ki prečkajo vso Evropo s ciljem v Santiagu, in jih imenoval "evropska pot pobožnosti". Istočasno je bil odobren strošek za ustrezno opremo poti, predvsem za informativne table in mejnike z oznako poti. Ta in podobna priznanja, ki ne poudarjajo verske plati, temveč kulturno in zgodovinsko pomembnost Jakobove poti, so spet obudila zanimanje zanjo. V zadnjih dveh desetletjih število obiskovalcev stalno narašča in čedalje več je tujcev, predvsem Nemcev in Italijanov. Leta 1989 je na primer priromalo v Santiago 5.760 oseb (od teh 2.391 tujcev), leta 2010 pa kar 272.135 romarjev (84.046 tujcev). Koliko je bilo med njimi Slovencev, žal ni podatka.

Jakobova pot sestoji iz več odsekov, od katerih se glavni začne v kraju Saint-Jean-Pied-de-Port na meji med Španijo in Francijo in se imenuje "francoska pot" (Camino Francés). Do Santiaga meri okoli 780 km in poteka po severni Španiji. To je zaključni del poti, ki je skupen vsem variantam. Romarji si lahko kupijo tudi romarski potni list, v katerem zbirajo žige o prehojeni poti. Ta omogoča tudi dostop do poceni, včasih brezplačnih prenočitev v zatočiščih ob poti. V potni list romar vnese uradne žige prenočišč in večjih mest. Tako si zapisuje, kje je jedel ali spal in ta potni list mu služi tudi kot dokaz o prehojeni poti. Zato dobi ob njegovi predložitvi tudi uradno potrdilo o prehojeni Jakobovi poti, seveda le, če je prehodil vsaj 100 kilometrov te poti.

Društvo prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji
Sveti Jakob, zavetnik romarjev in popotnikov, je tudi pri nas čislan. Tako je postal tudi zavetnik Marjete in Metodija Riglerja, ki sta Jakobovo pot v Španiji v letu 1999 prehodila tudi sama. Potem sta napisala in izdala knjigo z naslovom Blagor vama, uboga reveža, v kateri sta opisala doživetja na enaintridesetdnevnem romanju peš v Compostelo. S prijatelji so pozneje ustanovili Društvo prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji. Prve pristopne izjave so bile podpisane na vrhu Triglavu.

Svetega Jakoba pa smo častili tudi pri nas, in to že vrsto let. Svojevrsten spomenik njegovega čaščenja in srednjeveških romanj je kar 67 cerkva, posvečenih sv. Jakobu starejšemu. Društvo ima namen obnoviti romarske poti, ki so potekale prek Slovenije. Ena je potekala iz Zagreba po Dolenjski do Ljubljane in mimo Postojne do Trsta, druga pa iz Gradca prek Maribora in naše Koroške na avstrijsko Koroško in dalje po Kanalski dolini.

"Slovenskega ozemlja ne bodo več delile meje in pozdravljale nas bodo še cerkvice sv. Jakoba st., ki so jih zgradili naši predniki na našem etničnem ozemlju, kjer se je govoril in se še govori slovenski jezik." Tako pravijo v Društvu prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji. Njegovi člani so posamezne etape slovenske Jakobove poti na mesečnih romanjih že prehodili, zdaj jih čaka povezava v celoto in izpeljava celotnega projekta. To na svoji spletni strani takole slikovito opišejo: "Jakobova pot bo kot deblo drevesa z vejami in listjem, ki bo seglo v sleherno našo vas, na griče in holme, se vila po skritih dolinah in s pomočjo Jakobove poti bomo spoznavali našo zgodovino, kulturo, umetnost, ljudi in vse to počasi posredovali tudi romarjem in popotnikom iz drugih dežel."

Za MMC Goran Rovan