Kot so pojasnili v kabinetu predsednice vlade, bo Vonta urad vodila v okviru funkcije državne sekretarke in za to ne bo prejemala dodatnega plačila. Med svojimi prednostnimi nalogami Vonta navaja nadaljevanje reševanja zaostrenih odnosov v Škocjanu, kjer želi občina na zemljišču, kjer že desetletja živijo Romi, graditi industrijsko cono in čistilno napravo.

Med prednostne naloge uvršča tudi reševanje slabih bivanjskih in socialnih razmer Romov, predvsem na jugovzhodu države, ter spremembo zakona o romski skupnosti. Poleg tega napoveduje razmislek o sistemskih rešitvah, ki bi nadomestile projektne rešitve, ter pripravo krovnega zakona za italijansko in madžarsko manjšino.

"Moja motivacija za ta vprašanja ni bila nikoli vprašljiva. V življenju sem vedno počela stvari, ki so me zanimale in do katerih sem čutila strast, odnos. Res je tudi, da me zanima veliko področij in da sem se vedno pripravljena učiti novih stvari in izpopolnjevati znanja, ki jih imam, ter nadgrajevati izkušnje, ki jih ni malo. Povezovanje motivacije izključno s plačilom je po mojem mnenju zmotno. V Uradu za narodnosti delajo izkušeni ljudje; tako bo tudi naprej. Novih zaposlitev pa zaradi znanih dejstev seveda ne more biti, zato bomo glede na obseg dela in naše cilje pač vsi dodatno obremenjeni, " pravi Tamara Vonta.
Kako bi se lahko naša država na lokalni in nacionalni ravni bolj sistemsko lotila izboljševanja položaja romske skupnosti? Ali to pomeni, da si bo država vzela več pristojnosti in narekovala ukrepe oziroma politike?
Moja stališča do romske skupnosti so znana in jih ni treba podrobneje razčlenjevati. Zaradi dejstva, da sem prevzela vodenje Urada, se ne bodo spremenila. Zagotovo je glavni cilj, da živimo drug ob drugem. Težave so bile, so in bodo, tudi zato, ker smo jim v preteklosti namenjali premalo sistemske pozornosti. Vprašanja so se reševala parcialno in projektno, tako da se bo morala država oziroma politika odločiti, kako naprej. Dodatena razloga nerazumevanj sta nepoznavanje in nerazumevanje teme, poleg tega so v krizi, v kateri smo, vedno najbolj na udaru občutljive skupine. Seveda to niso zgolj Romi. Zelo napačno je, ko ljudje pogosto z anonimnimi zapisi in mnenji, ki se bodo gotovo pojavili tudi pod tem člankom, utrjujejo te zmotne predstave. Na podlagi ene negativne izkušnje ne moremo kriviti vseh članov neke skupine, katere koli že. To velja obojestransko. Na skupnem prostoru živimo že nekaj stoletij. Zagotovo je ustvarjanje sobivanja dolgotrajen proces, a zadeve se premikajo naprej. Ob tem je treba poudariti, da ločujmo med asimilacijo in integracijo.

Vlada vas je na eni do prejšnjih sej imenovala tudi za predsednico vladne komisije za zaščito romske skupnosti. Ali že veste, kdaj boste sklicali prvo srečanje komisije? Kako načrtujete delo komisije, ali kaj drugače, kot je potekalo doslej, ko se je komisija sestajala bolj poredko?
Vlogo urada in lokalnih skupnosti določa zakonodaja. S tem, da je urad samostojen in v okviru generalnega sekretariata vlade, smo mu vrnili položaj, ki ga je že imel. To simbolno kaže na pomen, ki ga vlada pripisuje tem vprašanjem. Pozabljamo, da je Slovenija nastala na temelju spoštovanju človekovih pravic. Na tem področju je zelo prepoznavna v tujini, vendar se bojim, da prihaja do čedalje večjega razkoraka med podobo v zunanjem svetu in razmerami doma. Zame je koncept človekovih pravic temeljni koncept neke družbe kljub nekaterim kritikam, da gre le za obliž na rane "krutega kapitalizma". To je razlog, da mu moramo dati primerno mesto.
Urad za narodnosti je torej znova samostojen. Kaj menite o stališču, da bi morali biti Romi priznani kot narodnost – zdaj je namreč v veljavi termin "skupnost"?
Delo urada je dobro znano in tako Romi kot predstavniki drugih manjšin dobro vedo, na koga in kam se morajo obrniti – tudi individualno. Takšna komunikacija že dolgo poteka, v zadnjem času še bolj intenzivno. Urad nima delovnega časa za stranke, vsaj ne takšnega, kot si večina ljudi predstavlja.

Za MMC Bogdan Miklič