Ustanovitev postaje se verjetno ni začela s kakšnim slovesnim sestankom in točnim datumom. Gospodar koče na Kamniškem sedlu Ivan Krivec je leta 1922 preprosto prenesel gorskemu vodniku Francu Erjavšku ustno naročilo Glavnega odbora Slovenskega planinskega društva (SPD), da naj zbere dobre fante, ki bodo sposobni za reševanje v gorah. Z njimi naj v Stahovici ustanovi »Rešilno postajo« in naj bo njen vodja.

France je k sodelovanju pritegnil svoje brate Toneta, Lojzeta in Petra ter še več drugih domačinov, vodenje skupine pa so zaupali kamniškemu slikarju Maksu Koželju. Šlo je za dogovor mož, ki so vedeli, kaj je njihova dolžnost. Njihova zaveza reševanju pa je trajala več kot petdeset let: udarno jedro skupine so predstavljali štirje bratje Erjavški, ki se jih je prijelo ime »štirje srčni možje iz Kamniške Bistrice«.

S svojimi tovariši so bili hitro in učinkovito reševalno moštvo, brez primere pri nas, in reševanje jim je pomenilo poklic za vse življenje. Posrečeno pa so za prvega načelnika izbrali znanega kamniškega slikarja Maksa Koželja, ki se je izkazal kot dober organizator, vendar je ob tem modro ostajal v ozadju. Vedno pa je postoril vse, kar je bilo treba, četudi ni bilo vedno najbolj prijetno.

Obisk kamniških planin se je postopoma povečeval, nesreč je bilo vedno več, temu se je prilagajala tudi postaja. Vključevali so vedno nove reševalce, vse večji poudarek so začeli namenjati plezalcem. Sedež postaje so preselili v Kamnik. V tistih časih so reševali s preprosto in težko opremo. Reševanja so bila dolgotrajna in naporna. Znanje prve pomoči in oprema zanjo je bila, v skladu s tedanjimi razmerami, pomanjkljiva. Ni bilo telefonov, dostop do Kamniške Bistrice je bil težak. Pogosto so si pomagali s konjsko vprego, še po drugi svetovni vojni so na reševanja reševalci hiteli s kolesi.

Počasi pa je razvoj prodiral tudi v odročnejše kraje in Kamniško Bistrico so povezali s svetom s cesto, pred desetletji je delo reševalcev olajšal telefon, pozneje so dobili brezžične radijske postaje, zadnja desetletja si dela reševalcev skoraj ni mogoče predstavljati brez helikopterja. Oprema reševalcev je postala boljša, lažja, od reševalcev pa akcije terjajo več znanja, usposobljenosti. Poleg reševanja v letnih in zimskih razmerah morajo reševalci obvladati zahtevno stensko reševanje, reševanje padalcev z dreves, kajakašev in drugih iz kanjonov, saj sodobni adrenalinski športi vse bolj prodirajo tudi v gore.

V vrstah kamniške postaje, ki je za kranjskogorsko druga najstarejša postaja GRS pri nas, so sodelovali številni vidni alpinisti in plezalci, ki so se s svojimi vzponi zapisali tudi v zgodovino našega in svetovnega alpinizma. Postajo je med drugimi, deset let vodil legenda slovenskega odpravarstva Tone Škarja, v zadnjem obdobju so bili med drugimi člani postaje tudi Tomaž Humar, Janez Jeglič, Silvo Karo, Marko Prezelj …

Glavnino dela na postaji in pri reševanju pa so večinoma opravljali predvsem drugi možje in fantje, ki si so ostali po imenih širši javnosti neznani, saj si niso prizadevali, da bi postali prepoznavni. Zanje je pomembna le odločenost pomagati vsem, ki njihovo znanje, energijo in pomoč v gorah pa tudi drugje potrebujejo. Postaja zdaj šteje 45 mož, od tega jih je približno trideset ves čas v pripravljenosti priskočiti na pomoč.

V zadnjem času so na postaji pridobili precej sodobne, lažje in bolj kakovostne opreme. Še zlasti so veseli novega terenskega vozila, ki so ga dobili letos. Čeprav so s prostori, ki jih imajo, zadovoljni, si želijo, da bi pridobili svoje, saj zdaj gostujejo v veterinarskem centru v predmestju Kamnika.

Ob jubileju so izdali zbornik, v katerem so orisali svoje delo in zapisali nekaj zgodb s svojih reševalnih akcij. Vsem, ki podpirajo njihovo delo in članom postaje pa so se na slavnosti, ki so jo pripravili v Kamniškem kulturnem domu, zahvalili s plaketami in izvodi novega zbornika. V predverju Kulturnega doma Kamnik so postavili tudi manjšo razstavo, ki predstavlja njihovo zgodovino in delo.

Načelnik postaje Franc Miš pa je na slovesnosti v imenu članov zagotovil, da se bodo še naprej usposabljali in da bodo še naprej, kadar koli jih bodo potrebovali, nesebično hiteli na pomoč.

V priloženem videoposnetku si lahko ogledate tudi reportažo Televizije Slovenija!