"Mislim, da so ljudje takrat, ko v mestu ni bilo niti enega žerjava razen mojega, upali, da bo ta, ki zna graditi zase, ko nihče drug ne gradi, znal graditi tudi za mesto," kot enega glavnih razlogov, zakaj so mu Mariborčanke in Mariborčani na lokalnih volitvah 2018 zaupali vodenje občine, poudarja 55-letni Saša Arsenovič. Ob koncu mandata ocenjuje, da je z ekipo naredil več, kot si je "pred štirimi leti upal sanjati".

Deli mestnega središča, kot sta Glavni trg in Vojašniški trg, imajo prenovljeno podobo, ponekod – denimo na Lentu – se še gradi. Občina je v volilnem letu razgrnila tudi nov prostorski načrt, na katerega Maribor čaka že dve desetletji. V mestu potekajo tudi pogovori o možnosti gradnje sežigalnice ter prometni viziji, ki zajema tudi gradnjo predora pod središčem mesta.

Arsenovičev mandat je zaznamovalo pestro dogajanje. Prve mesece županovanja se je spopadal z neposrednimi grožnjami, ob koncu mandata pa je veliko pozornosti pritegnil incident z mladoletnikom, ki je skrčil tudi koalicijo v mestnem svetu. A kot poudarja Arsenovič, je bilo tudi po tem "v mestnem svetu vedno dovolj razuma in občutka za skupnost in tisto, kar je dobro na mizi, se potrjuje". Kot zatrjuje, bo ne glede na izid prihajajočih lokalnih volitev, na katere se podaja kot neodvisen kandidat, na zadnja štiri leta gledal s ponosom. Kot pravi, ga ljudje zunaj Maribora ustavljajo in pravijo, da je "iz jamrajoče regije naredili regijo, v kateri se na vsakem koraku gradi in so ljudje bolj povezani''.

Več o tem, kakšna popotnica za županovanje so bile razbite šipe na njegovih lokalih in grožnje, ki jih je bil deležen na začetku mandata, na katere projekte je najbolj ponosen in ali bi v primeru incidenta z mladoletnikom ravnal kako drugače, lahko preberete v intervjuju spodaj.

Na volitvah leta 2018 ste premagali dva mariborska župana – v prvem krogu je izpadel tedanji župan Andrej Fištravec, v drugem krogu pa ste premagali še Franca Kanglerja, ki je županoval pred njim. Kaj je bila po vaši oceni glavna sprememba, ki so jo Mariborčani in Mariborčanke dobili z vašim prihodom na mesto župana?

Sorodna novica Iz mariborskih volilnih štabov: pri Arsenoviču odpiranje šampanjcev, Kanglerju vrnitev ni uspela

Mislim, da so ljudje dobili več kot zgolj to, kar so volili. Ljudje so želeli spremembo, niso bili zadovoljni s starejšimi političnimi strukturami na strani Kanglerja in njegovim delovanjem, o katerem je bilo veliko povedanega. Potem je bilo šest let veliko upanja, a se ni zgodilo nič omembe vrednega za razvoj mesta. Mene je kot občana takrat motilo to, da se hitreje razvija ne samo Ljubljana, ampak da se bistveno hitreje razvijajo tudi Gradec in vsa druga mesta v Sloveniji, ki so v resnici izvajala projekte, za katere smo dobili denar iz Evrope, da bi spreminjali bivanjsko okolje na bolje. Samo v Mariboru se to v resnici ni dogajalo. Zdaj se, počrpali smo več sredstev, kot nam je bilo namenjenih. Tako da – tudi če se ta tekma kakor koli drugače izide, bom s ponosom gledal nazaj na vse ljudi, ki so pristopili k temu, da ko grem danes iz Maribora, me ustavljajo po celi Sloveniji in tudi v Gradcu: "O, vi ste tisti, ki ste iz jamrajoče regije naredili regijo, v kateri se na vsakem koraku gradi in so ljudje bolj povezani."

Središče Maribora je v vašem mandatu dobilo novo podobo – Koroška cesta je zaprta za promet, Glavni trg ima nov vodnjak, prenovili so se Minoriti in območje okoli lutkovnega gledališča, s čimer je mestno središče dobilo modernejšo podobo. Kateri infrastrukturni projekt je po vaši oceni v prvem mandatu pustil največji pečat?

Naša vizija je povezati bivanjski prostor ob reki, ki se mu reče Dravska promenada, z mestnim parkom. Povezati dva zelena dela, med katerima je srednjeveški del mesta, iz katerega Maribor izvira. Drugače od novih mest imamo res privilegij, da je toliko trgov in čarobnih ulic, da se prehaja iz prostora v prostor, obakrat pa se konča v zelenem delu. Vse skupaj vidimo kot celoten prostor. Trije projekti za povezovanje prostora so še v teku in bodo končani v pol leta. Na tej poti smo naredili več kot polovico dela, tako da bodo ljudje lahko kmalu začutili ta prostor.

Glede konkretnega projekta, ki bi ga izpostavil, pa lahko rečem, da se včasih v življenju stvari poklopijo. Nam se je poklopilo tisto, na kar se je čakalo 20 let, to je center Rotovž. Tu je bilo najtežje povezati kulturne institucije, da smo govorili isti jezik in naredili projektno nalogo ter imeli pogum zagotoviti 700.000 evrov za projektiranje na izbrani lokaciji – ne vedoč, ali bomo prišli do vira. Moram se zahvaliti Ignaciji Fridl Jarc, ki je bila takrat državna sekretarka na ministrstvu za kulturo, da je ta projekt razumela in ga vzela za svojega ter ga kljub nasprotovanju levih in desnih pomagala spraviti tako daleč, da bo tukaj srce – medgeneracijsko, kreativno, razvojno središče. Od tega okolja pričakujem, da bo ustvarjalo nove kreativne ljudi, ki bodo nekoč gradili mesto.

Ste lastnik več nepremičnin v Mariboru, na primer Hotela Maribor, restavracije Rožmarin, Žičkega dvora. Med urejanjem mesta so na vas leteli tudi očitki, da je to deloma navzkrižje interesov, saj naj bi bila območja, na katerih stojijo vaše nepremičnine, deležna prenove, ob tem pa naj bi bile nekatere druge mestne četrti pri gradbenih projektih med vašim mandatom zapostavljene. Kako odgovarjate na takšne očitke?

Vse te nepremičnine so bile dolgo časa mestne packe, mimo katerih so ljudje hodili vsak dan. Nato se je našel neki norec, ki ni vložil denarja v jahte, ampak je vlagal v svoje mesto, v katerem je bil rojen in v katero je verjel. Vse te stvari sem kupil ali naredil pred mandatom in so v tem čudovitem mozaiku mesta nekoč bistveno bolj izstopale, ker so bile samo na njih nove fasade. Danes smo s sofinanciranjem mestne občine obnovili 35 fasad in uredili številne ceste. Ti očitki prihajajo predvsem od političnih nasprotnikov.

Še malo se bom vrnil na začetek županovanja. Prve mesece vašega županovanja so zaznamovale tudi grožnje. Spomladi 2019 so poškodovali vrtna vrata pred vašo hišo pod Kalvarijo, z granitno kocko razbili šipe na Gostilni Maribor, z eksplozivom pa poškodovali steklo na restavraciji Rožmarin. Kako ste razumeli takšna dejanja in kako je to vplivalo na vaše opravljanje funkcije?

Ker se ti dogodki niso zgodili na isti dan, tega v tisti vnemi, da bi čim prej naredili čim več, nisem takoj povezal z neposrednimi grožnjami. Mislil sem si, da je bil nekje na delu en vandal, drugje je bil nekdo drug malo navihan, nisem pa dogodkov povezal s tem, kar sem nato videl v spisu – da je bilo vse skupaj politično načrtovano in da sta bila dva mladeniča zlorabljena s strani druge osebe. Na to drugo osebo pa je vplival nekdo, ki je moj goreči nasprotnik. Sam nisem verjel, da je to v 21. stoletju mogoče. Hoteli so me prestrašiti, da bi, čeprav sem zmagal, odstopil od županovanja. Zaradi družine, ki sem jo takrat moral varovati na različne načine, sem se počutil ogroženega. Pritiskov je bilo precej, v nekaterih medijih so se, da bi me prestrašili, pisali tudi članki.

Ali ste lahko bolj konkretni – na koga merite, ko govorite o "gorečem nasprotniku", ki naj bi stal za grožnjami in napadi?

Mislim, da bo bralcem z malo občutka kar hitro jasno, iz katerega političnega tabora prihaja vse to.

Kakšen je bil epilog?

Epilog na prvi stopnji za tista dva mladeniča, ki sta to izvedla, je bila kazen. Vem, da sta bila v resnici zlorabljena od starejših. Zato nisem vztrajal pri tem, da bi dobila zelo visoko kazen. Glede drugih dveh pa čakam, da svoje opravijo pravosodni organi. Pri tem se še ni kaj dosti zgodilo.

Ena od vročih tem v Mariboru ostaja promet. Več cest se po vzoru evropskih okoljsko ozaveščenih mest zapira za avtomobile. Največ prahu je dvignilo zaprtje Koroške ceste. Bo dokončno zaprta za promet?

Če hočemo ali ne, v resnici tega nočem, koncentriramo prebivalstvo v mestih. Ko delamo analizo povečanja števila prebivalcev, gledamo tudi na to, kaj se dogaja z najbližjimi občinami, ker ne želimo, da vsi pridejo v Maribor. V Mariboru pa imamo na drugi strani ogromno infrastrukture v središču mesta, ki je nihče ne želi. A stvari se na srečo spreminjajo.

Želimo si, da bi ljudje iz okoliških občin prihajali v mesto, a za to jim moramo nekaj dati. Prav gotovo ne hrupa, zaparkiranih pločnikov in prehodov za pešce. Moraš imeti okolje, do katerega lahko pridejo. Zato smo vzpostavili sistem Maister, v katerem lahko kdor koli kamor koli pride. Meščani vedno bolj razumejo, da to ni za turiste, ampak zanje. Sicer pa nisem verjel, da smo Mariborčani bolj neumni od drugih in da ne bomo spremenili potovalnih navad, ko bomo Glavni trg in Koroško cesto odprli za pešce, kolesarje, koncerte in vse, kar se danes tam dogaja. Ni ga junaka, ki bi danes odprl in na Koroško ulico spustil 14.000 avtomobilov, tako kot si danes težko predstavljamo, da bi znova vozili po Poštni ulici, na kateri sem sam še opravljal izpit za avto. To je proces, ki traja.

Nekateri Mariborčani se pritožujejo, da po zaprtju ni ustreznih alternativ. Kako bo občina po zapiranju cest poskrbela za mobilnost na teh območjih?

Smo prvi v Sloveniji, ki imamo dva električna avtobusa in polnilnico. Postavljamo novo linijo, t. i. linijo 8, ki bo povezala nevralgične točke – avtobusno postajo z UKC-jem. S tem želimo omogočiti, da lahko na primer starejša gospa, ki je prišla iz Ruš do avtobusne postaje, tam hitro pride do avtobusa, ki jo bo prepeljal do UKC-ja. Načrtujemo, da se bo na avtobus za to linijo, ki bo povezovala avtobusno postajo, UKC in Europark z vzhodnim delom mesta, čakalo največ sedem minut.

Potem je še en drugi izziv, pri katerem smo tudi že daleč z rešitvijo – to je obroč okoli mesta. Predvidena je bila severna obvoznica, ki pa bi bila bistveno dražja in bi posegla v bivalno naselje. Namesto tega načrtujemo gradnjo predora z državnimi sredstvi, ki se bo, upam, začela vsaj leta 2024. To ne bo samo neka cev z dvema odprtinama, temveč bo imel predor več povezav, na primer z garažo pod mestnim stadionom.

Kakšna je torej dolgoročna prometna vizija Maribora?

O tem pravkar poteka anketa. Vsako gospodinjstvo je v poštni nabiralnik dobilo vprašalnik, ker nas zanima, kaj si ljudje želijo. Mi vemo, da se je na spremembe v mestu najslabše odzval prav javni potniški promet, pustimo razloge ob strani. Tam se ni zgodilo nič, razen da smo vlagali v nove avtobuse, letos jih pride še sedem, nobena linija pa ni bila spremenjena. Razmišljamo, glede na relativno veliko velikost mesta, da bi šli v smer, ki bi bila podobna sistemu, kot ga imajo podzemni metroji – da bi torej postavili glavno hrbtenico in proge, ki bi se nanjo navezovale. To pomeni, da bo treba kdaj prestopiti, da boš hitreje prišel na cilj. Iščemo te prometne točke.

Avtobusna postaja je nekoliko dislocirana, ni točno tam, kjer bi morala biti. Ne želimo pa narediti novega prometnega vozlišča. Moralo bi biti v tekočem, zelenem, urejenem delu, večja bi morala biti frekvenca električnih avtobusov, poleg tega bi vse morala podpirati digitalizacija. Maribor bo šel v smeri tega, kar Ljubljana že ima, to je digitalna platforma, s katero bodo uporabniki raje uporabljali tako knjižnice kot javni potniški promet, tako kulturne kot športne dejavnosti. Delovno ime tega projekta je Maribor Connect, ker se želimo povezati tako v mestu kot z okoliškimi občinami, v katerih rečejo, da "gredo v mesto", in mislijo na Maribor. Tudi velike investicije v športu ali kulturi so potem bolj upravičene, ker zajemajo več ljudi.

Maribor je dobil tudi sistem za izposojo koles MBajk. Se bo ta sistem še razširil?

Dobil sem podatek, da je bilo včeraj (intervju je bil opravljen v sredo, 5. oktobra, op. a.) 3300 izposoj v enem dnevu, pa imamo samo 21 postaj. Še dve novi bosta v uporabi v enem mesecu. Zato, ker je Nova Ljubljanska banka verjela v ta projekt – hvala, ker podpirajo mobilnost in s tem posredno tudi gospodarstvo. S temi kolesi se vozijo tudi zaposleni, kar pomeni, da jim to olajša vsakdan in se bodo manjkrat odločili, da bodo odšli delat ven iz mesta, recimo v Avstrijo.

Idealno bi bilo, da bi imel MBajk 65 postaj, kar je tudi naš cilj. V času, ki ga še imam do konca mandata, želim priti do pogodb z drugimi gospodarskimi subjekti. Poslal sem dopis na 50 podjetij, ki bi lahko zaradi svojih potreb – ne samo marketinga – podprla tak projekt. Mislim, da bomo drugo leto postavili še najmanj 10 postaj, mogoče 15. Problem sistema je, da če je postaja več kot 400 metrov oddaljena od druge, tega sistema ne uporabiš, ampak greš z avtom. To je treba počasi urediti.

Če prav razumem, nagovarjate večja podjetja, da bi postaje postavila v svoji bližini?

Ne nujno v bližini, ampak tako podjetje lažje upraviči investicijo. Več kot nas je v sistemu, več stanovanjskih predelov in gospodarskih predelov mesta je zajetih. Morali bi odreagirati kot skupnost. Nova Ljubljanska banka, ki je sicer verjela v ta projekt in podpira razvoj mobilnosti in s tem tudi gospodarstva, sama tega ne more izpeljati, Zavarovalnica Sava tudi ne. Če stopimo skupaj, pa lahko pridemo do tega. Glede na veliko uporabo je marketinški učinek dober. Verjamem, da bomo naredili korake naprej.

Še nekaj – nič ne bi pomagal MBajk, če ne bi ob tem odstranjevali tudi arhitekturnih ovir. Več kot 200 smo jih odstranili na že zgrajenih kolesarskih cestah. Poleg tega za kolesarja ni pravilna rešitev krožišče, ker ni enakovreden v prometu, to se dela zunaj mesta, ne v mestu, ker mora kolesar, ki ga bolj zebe ali pa mu je bolj vroče kot tistemu v avtu, zaradi avta čakati. V prihodnje bomo v strogem središču delali manj krožišč. Dolgoročno mora kolesar imeti prednost.

Občina je letos predstavila tudi nov občinski prostorski načrt (OPN), na katerega je Maribor čakal kar dve desetletji. Kljub temu z njim niso vsi zadovoljni, na pomanjkljivosti opozarja tudi arhitekturna stroka. V javnosti največ pozornosti in negodovanja vzbujajo načrtovana stolpnica pri poslovni stavbi Meltala, sežigalnica odpadkov na Teznem in stanovanjske gradnje v Bresternici. Boste v primeru izvolitve prisluhnili pomislekom stanovalcev Bresternice in Tezna, kjer se v povezavi s sežigalnico govori celo o prvem mariborskem referendumu?

Bolj izkušeni župani so me vprašali po zdravi pameti, da OPN sprejemam pred volitvami. Glede na to, da nisem odvisen od politike in verjamem, da je OPN, ki žal še ni bil sprejet, ključen, tega ne bom dajal pod preprogo.

Na območju Bresternice v novem predlogu ne bo determinirana višina stanovanjske gradnje. Naj pri tem povem, da smo za te stanovalce, ki so se čutili najbolj ogrožene, umaknili gradnjo severne obvoznice, pri kateri bi bistveno bolj trpeli kot pri novogradnji. Če bo pa na območju, ki se je sprostilo, ker ne bo severne obvoznice, zgrajenih več nižjih objektov ali eden višji, je pa stvar stroke. Kar zadeva Bresternico, gre za zelo žalostno zgodbo, v kateri so po mojem mnenju politični nasprotniki izkoristili neke strahove, da bomo več pozidavali, kot smo obljubili.

Kar pa zadeva sežigalnico, imam za ta projekt drugo ime – T. O. P. L. O. To so prve črke termične obdelave preostanka ločenih odpadkov. Ker od tega bi nam bilo lahko tudi toplo. Govorim o energetski izrabi odpadkov, ki vsekakor nekje končajo – v kakšni drugi sežigalnici ali naravi in se nam na tak ali drugačen način vrnejo. Po drugi strani smo v Mariboru v preveliki meri odvisni od plina, skoraj stoodstotno. Tega bo primanjkovalo ali pa bo tako drag, da si dolgoročno tega ne bi želeli. Diverzifikacije energentov do zdaj ni bilo, na tem delamo – na toplotnih črpalkah, biomasi, fotovoltaiki, geotermalni energiji. Če kdaj, je danes čas, da kot skupnost začnemo razmišljati o tem in gledamo širšo sliko celotnega planeta.

Za naše položnice, samooskrbo in varnost bi bilo morda bolje razmišljati o tem, da umestimo v prostor možnost gradnje sežigalnice. In če bi se danes odločili, ta še vedno ne bi stala prej kot v petih ali šestih letih glede na postopke, ki so pri tem potrebni. In šele takrat bi odločali o tem vprašanju, tudi če na referendumu – ko bi vedeli, kakšna bo tehnologija, kakšna bi bila cena na položnici in kje bomo dobili vire za financiranje. Ne moremo pa zdaj sklicevati referenduma in biti proti nečemu, za kar sploh še ne vemo, kaj to je.

Torej menite, da gre tudi pri tem bolj za poteze političnih nasprotnikov?

Ne, velikokrat so to strahovi. Prav je, da se sliši tudi drugi glas, to strokovne službe in arhitekte spodbudi k dodatnemu razmisleku in pri takšnih odločitvah je prav, da se vsi vključijo. Bi bilo pa boljše, če bi bil način malo bolj spoštljiv do someščana, ki se trudi to, kar že 20 let ni bilo narejeno, zdaj narediti v dobro skupnosti.

V soboto se je začelo glasovanje za nov dveletni participativni proračun, za katerega je občina sredstva podvojila na milijon evrov, a je hkrati predlogov manj. Kako ste zadovoljni z izvajanjem participativnega proračuna?

Globoko verjamem, da se človek celo življenje uči. V času svojega županovanja sem se tudi nekaj naučil. Najprej sem bil zelo skeptičen do participativnega proračuna, ker sem mislil, da naše strokovne službe, podžupani in jaz vemo, kaj je treba temu mestu kot celoti dati. Narobe.

To je tako, kot če otroku nosiš darila, ki si jih ne želi. Na participativni proračun gledam kot na pisanje Božičku. Otrok, torej občan, napiše svoje želje, družina oziroma skupnost se o njih posvetuje, na starših oziroma v primeru participativnega proračuna na nas kot občini pa je potem veliko breme, da to uresničimo, če si ni otrok zaželel ravno ferarrija.

Srečo imamo, da je bilo vse, kar so občani v okviru prvega participativnega proračuna izglasovali, nekaj, kar bi kot občina morali že zdavnaj urediti. Meni je bilo to v veliko veselje in izziv, ker so bile želje skromne oziroma nobeno nesmiselno trošenje davkoplačevalskega denarja. Vse pa so dvigovale kakovost bivanja in zato smo rekli, da je to treba nagraditi s povečanjem sredstev in omogočiti, da bodo te želje še večje.

Do zdaj je bilo doseganje ciljev v mestu odvisno od tega, koliko si nekoga na uradu poznal ali koliko si bil vztrajen, da ne rečem tečen, in si težil, dokler ni končno nekdo nekaj naredil. Od tega smo šli stran, na stvari skušamo gledati sistemsko od zgoraj navzdol in občane čim bolj vključiti. To počnemo tako s participativnim proračunom kot z obiski vseh sedemnajstih mestnih četrti in krajevnih skupnosti trikrat na leto. Cilj je slišati več občanov, ne samo predsednika ali tajnika. Da jih direktno vprašam, ali bi tam imeli pločnik, parkirišče ali zelenico. S participacijo imamo zdaj veliko veselje, ko nas je več vključenih.

Vendar je predlogov manj. Če so prvič občani poslali 330 predlogov, se jih je tokrat nabralo 271. Kaj je po vašem mnenju razlog za upad?

Želeli smo si čim več predlogov, zato smo tudi ozaveščali, vlagali denar v medijsko kampanjo, da bi bilo tega čim več. Upam in verjamem, da bodo izglasovani dobri projekti. Na koncu vsega tako ne moreš narediti, upam pa, da bo predlogov vse več.

Je med dosedanjimi projekti kakšen, ki vam je posebej pri srcu?

V sklopu izvajanja prvega participativnega proračuna smo opazili, da so potrebe po prenovi igralnih površin na območju Maribora velike. Naredili smo analizo otroških igrišč na javnih prostorih, v vrtcih in pri stanovanjskih blokih. Ugotovili smo, da razen v mestnem parku pravzaprav nikjer ni spodobnega igrišča, zato smo zagotovili 800.000 evrov, 300.000 s pomočjo gospodarstva. Občina je odprla račun, na katerega lahko gospodarstvo donira za otroška igrala.

Tako smo postavili 25 novih igrišč v vseh delih mesta. V naslednjem mandatu se bomo lotili igrišč pri vrtcih, pri katerih je stanje igral marsikje predpotopno. Da bi čim več otrok čim prej vedelo, kje stojijo nova igrala, bomo naredili tudi tematsko sestavljanko. Otroci bodo v vrtcih sami sestavljali svoje mesto in videli, kje stojijo igrala.

Mandat ste začeli z zelo široko koalicijo, v zadnjem času pa ste izgubili večino v mestnem svetu. Boste lahko v primeru zmage na volitvah zakrpali načete odnose in vzpostavili široko, stabilno koalicijo?

Imeli smo zelo zahtevno situacijo, ker smo zelo pisano koalicijo sestavljali predstavniki 12 list in strank. V resnici so takrat vsi pristopili k sodelovanju, ker so verjeli, da bomo stvari razvijali. In ko grem zdaj z njimi na pivo, so pravzaprav vsi zelo zadovoljni in veseli. Drugo je, kaj oni govorijo za kamere in svojim potencialnim volivcem. Na začetku mandata sem kot politike neuk ocenjeval, da če tri leta zdržimo skupaj, bo to že zmaga. Zdržali smo še več. Od takrat smo imeli še štiri ali pet sej mestnega sveta, pa so bile vseeno potrjene vse ključne stvari. Ker je tu v mestnem svetu vedno dovolj razuma in občutka za skupnost in tisto, kar je dobro na mizi, se potrjuje. Mislim, da v štirih letih ni ene za razvoj mesta pomembne stvari, ki je mestni svet ne bi potrdil.

Izguba večine je tesno povezana z aprilskim incidentom, ko ste bili domnevno nasilni do mladoletnika. Dogodek je močno odmeval v javnosti. Bi zdaj, ko na to gledate za nazaj, ravnali drugače?

Pri tem moram najprej povedati, da je tožilstvo zavrglo predlog očeta in trditve, da je šlo za lažjo telesno poškodbo. Seveda sem morda prekoračil neko točko, ker sem se mladeniča dotaknil, ni bilo pa nobenega nasilja in nič blizu tega, kar mi je bilo očitano. Takrat je bilo vroče zaradi parlamentarnih volitev in je bilo zelo zanimivo delati negativno zgodbo. Nekateri so takrat izkoristili dobro priložnost, ko je bil župan ranjen, da so šli v napad, kar so mnogi že imeli v načrtu.

V tistem primeru nisem ravnal tako, kot je to izpadlo, impulzivno ali kakor koli. Šlo je za tri faze. Ena je bila odtujitev vseh teniških žogic in moje vprašanje mladeniču, zakaj to počne, saj smo vendar skupnost. Sledilo je žaljenje od daleč, psovke županu. In čez deset minut moje vprašanje, zakaj je treba razbijati, krasti, zdaj pa še žaliti, kje je meja. In ker je bila tudi takrat reakcija mladeniča agresivna, sem potem tudi sam prestopil Rubikon in sem se ga dotaknil, nisem mu pa nič naredil. Če bi lahko odreagiral drugače, bi se ustavil pet centimetrov prej, torej se ga ne bi dotaknil. Bi ga pa vseeno opozarjal, ker mi je za mesto mar in je tega vandalizma in agresije in mladih, ki mislijo, da lahko delajo vse, preveč. Nagajivost je sicer treba podpirati, ker vodi h kreativi, ki jo potrebujemo. Tudi sam sem kot mlad počel marsikaj, nisem pa tega počel v pričo tistih, pred katerimi se to ne počne, predvsem pa ne v škodo celotne skupnosti.

Omenili ste neprimerno obnašanje in nasilje med mladimi. V zadnjih tednih sta veliko pozornost javnosti pritegnila dva incidenta, ki sta se zgodila v Mariboru. Konec septembra je mladoletnik z ostrim predmetom napadel vrstnika, ki je bil nekaj časa tudi v smrtni nevarnosti. Nekaj tednov pred tem se je v mariborskem parku v neposredni bližini mestne hiše zgodil grozljiv napad na 20-letnico, ki se je je 22-letni napadalec lotil s sekiro in nožem. To so sicer posamični dogodki, a vendarle – kako ocenjujete varnost na mariborskih ulicah? Kaj lahko kot občina storite za povečanje varnosti?

Ena največjih vrednot, na kateri gradimo tudi razvoj in pri kateri smo bili ali pa še vedno smo boljši kot marsikateri drugi predel Evrope, je varnost. Zato so takšne stvari toliko bolj boleče, ker mečejo slabo luč na celotno skupnost in regijo. Verjetno koga tudi odvračajo, upam sicer, da ne, od tega, da bi tu kupil stanovanje, vpisal otroka v vrtec, šolo ali univerzo. Je pa zaznati neko skupno nervozo, ki jo bo zdaj, ko bodo prihajale višje položnice, še več. Verjetno so napeti tudi starši doma, zato pozivam vse, da se razumemo, se slišimo, smo potrpežljivi, strpni. Strahovi glede vojne, draginje, energetske krize so tudi v naši podzavesti in morda so mladi jezni tudi na skupnost in vse nas, da se morajo s takimi stvarmi ukvarjati. Kar me posebej muči, je pa to, da nekdo na zabavo s sabo vzame nož. Marsikdo se je že kdaj stepel, mladi se dokazujejo, ampak, lepo vas prosim, raje trenirajte in dokazujte svojo moč najprej z besedami, potem pa, če je že treba, športno, ne pa tako nizkotno.

Večkrat poudarjate, da ste po duši športnik, ste tudi nekdanji igralec tenisa. Kako kot občina skrbite za športno ponudbo in kje vidite glavne možnosti za izboljšave?

V šport smo vlagali ogromno, ne samo da smo dokončali Ljudski vrt in 12 milijonov vložili v razvoj Pohorja – zaradi velikega bremena organizacije Olimpijskega festivala evropske mladine (OFEM), največjega športnega dogodka v samostojni Sloveniji, smo od prejšnje vlade dobili 3,2 milijona za obnovo dvorane Tabor. Tu bo 4000 tekmovalcev iz 50 držav. Lažje je narediti svetovno prvenstvo v odbojki, ker imaš samo eno disciplino, mi jih imamo enajst naenkrat. To je tisto, kar lahko ponese dober glas, ne samo nas kot gostoljubnih Štajercev, ampak tudi kot države, da damo neko dodano vrednost in se predstavimo v najboljši luči.

Poleg tega plačujemo trenerje, zvišali smo sredstva za letni program športa in mislim, da smo za šport naredili še nekaj – s 25 postavljenimi otroškimi igrali, ki sem jih omenil pri participativnem proračunu, bodo otroci bistveno bolj sposobni tudi nadaljevati svoj razvoj v klubih. In zaradi OFEM-a, ki ga bomo izpeljali, bomo dobili ogromno nove opreme, ki bo tu ostala tako za šole kot klube in društva ter rekreativce.

Letos je številne zmotilo dolgo zaprtje kopališča Mariborski otok. Pristan je končno obnovljen, a imajo nove težave – zaradi zamakanja je bila potrebna naknadna sanacija tušev. Kako ocenjujete izvedbo obeh projektov?

Pristan je bil tako zavožen projekt, da je to težko verjeti in da redko vidim kaj takega. Zahvaljujem se vsem, ki so pomagali, da se v Pristanu spet kopa, plava, trenira, kar se prej ni – ne zaradi nas, ampak nekoga pred nami. Če kdaj kje kaj zamaka, to gotovo nikogar ne veseli, ampak iz tega ni treba delati velike zgodbe, stvar – na splošno gledano – deluje.

Tudi ureditev Mariborskega otoka je bila ena od želja. Prvo leto smo uredili cesto do njega, zdaj smo obnovili most. Bil sem slabe volje, da ga niso tako, kot bi si želel, ampak včeraj sem bil tam in mislim, da je zdaj to urejeno v redu. Umaknjena je t. i. mitnica, tako da bo otok kot naravni biser dostopen vsem, ne samo kopalcem. Delamo nov sistem kontrole okrog bazenov in bomo namesto petih milijonov evrov za beton sredstva dali v revitalizacijo starega objekta. In z vključevanjem vseh zelenih identifikacijskih točk bo to ostal zelen biser. Prek njega gre brv, ki bo povezovala Pekre-Limbuš s Kamnico. Pot bo skrajšana za 12 kilometrov za pešce in kolesarje.

Ena najbolj prepoznavnih mariborskih športnih znamk je žensko tekmovanje v alpskem smučanju Zlata lisica, ki pa bo zaradi težav z zagotavljanjem zadostnih količin snega v preteklih sezonah v letošnji sezoni potekala v Kranjski Gori in ne v Mariboru. Kako pomembno je za vas kot župana in tudi občana, da Maribor ohrani Zlato lisico, in kaj lahko kot občina storite ali pa to že delate, da bi 60. jubilejno izvedbo tekmovanja pomagali vrniti na Pohorje in ga tu zadržati?

Župan je tu nosil odgovornost, nikjer pa ni bil vključen. Če Zlate lisice ni bilo, je bil kriv župan, v resnici pa mesto sploh ni bilo vključeno v to. Zdaj smo to spremenili in imamo podpisano pogodbo, po kateri bo nekaj zagotavljalo mesto, nekaj javni holding, nekaj pa smučarski klub in bomo soorganizatorji. Torej bomo skupaj nosili tako breme kot potencialne prednosti. Do zdaj je smučarski klub pričakoval, da mu bo Marprom itak vse naredil. Marprom pa ni vsega naredil, ker so ga zanimali prodaja vstopnic in denarni tokovi in bilance v širšem bremenu Pohorja.

Delamo vse, da bo Zlata lisica naslednjo sezono spet v Mariboru. Zahvaljujem se tudi predsedniku Smučarske zveze Slovenije Enzu Smrekarju in generalnemu sekretarju organizacijskega odbora tekmovanja Gregorju Ledniku. Reševali smo, kar se je reševati dalo. Mednarodna smučarska zveza ima novega predsednika, ki ima svoje želje in izzive. On se raje dogovori z nekom, ki ima večjo možnost, da tekma zagotovo bo, kot da do zadnjega ne ve, ali bo organizacija možna ali ne, in mora nato seliti vse kamere in gledalce in iti nekam, kjer so itak že zasedene vse sobe in ljudje nimajo kje spati. Tako da moramo pogledati obe strani in ponuditi ustrezne rešitve.

Na volitvah leta 2018 ste nastopili kot neodvisni županski kandidat s podporo stranke SMC, vendar je pozneje med vami in stranko nastal razkorak. Kaj je bil razlog za to?

Na osebni ravni smo zelo dobro delali. Ko me je podprl SMC, je bil tam še Miro Cerar, potem so imeli prestrukturiranje stranke in je bilo vse v redu, dokler se ta stranka ni združila v Povežimo Slovenijo, pri katerem je bil zraven nekdo, s katerim pač težko sodelujem. S člani mestnega sveta tudi zdaj dobro sodelujemo in mislim, da vedno pretehta skupnost nad politiko. Ko pa pri nekom pretehtata samo politika in preživetveni nagon, takrat je težko sodelovati.

Zbiranje podpisov za letošnjo kandidaturo ste začeli pred dvema tednoma. Kako poteka zbiranje in ali morda vseeno računate na podporo katere od političnih strank?

Tako kot leta 2018 gotovo ne. Ker sem ugotovil, da mi je to prineslo več slabega kot dobrega. Gradimo samo na zaupanju ljudi, tisti, ki podpirajo naše delo, naj podpis podpore dajo. Tisoč podpisov ljudi sicer ni lahko zbrati, čeprav morda kdo misli drugače. Smo pa na dobri poti, na volitve gremo popolnoma neodvisno. Kaj bomo delali v morebitnem drugem krogu volitev, kakšna bo koalicija, to pa je nekaj, česar vam danes še ne morem povedati.

Kampanja za lokalne volitve je pred vrati. Kaj bodo po vaših napovedih glavne teme?

Teme bodo gotovo energetika na eni strani ter draginja in odzivanje na njo na drugi strani, tudi sledenje vsem politikam Evrope. V prvem mandatu smo dokazali, da smo kljub pandemiji covida-19 zgradili več, kot smo kadar koli mislili. Na ta način smo zagotavljali tudi delovna mesta, dajali upanje. Mislim, da bomo po istem principu šli naprej in skušali biti čim uspešnejši pri povezovanju skupnosti in povezovanju z okoliškimi občinami, da bomo počrpali vse, kar bo mogoče ali od države ali Evrope, da bo to mesto, v katero bodo ljudje v čim večji meri prihajali in ne odhajali.

Ali si upate napovedati volilni izid?

Sami ste rekli, da sem športnik – ne bi šel igrat tekme, misleč, da bom izgubil. Je pa to seveda stvar volivcev. Tekma je postala z resnimi kandidati še boljša, vsakemu, ki si tega izziva želi, ga spoštujem. Upam, da bo spoštljiva tudi kampanja, mesto bo pa vsekakor šlo naprej.