Angela Dorothea Käsner, kot je njeno polno dekliško ime, se je rodila 17. julija 1954 v Hamburgu. Dedek po očetovi strani Ludwig Kazmierczak je bil po rodu Poljak iz Poznanja, ki se je po prvi svetovni vojni preselil v Berlin ter svoj priimek spremenil v Käsner. Po študiju fizike se je zaposlila in nadaljevala študij na Centralnem inštitutu za fizikalno kemijo na akademiji za znanost v Berlin-Adlershofu. Po dokončanju doktorata je delala kot raziskovalka in je med drugim napisala več znanstvenih člankov.

Merklova se je v svet politike podala v prelomnih časih 90. let prejšnjega stoletja. Leta 1989 se je po padcu berlinskega zidu priključila demokratičnemu gibanju in se včlanila v novo stranko Demokratično prebujenje. Po prvih večstrankarskih in zaradi združitve obeh Nemčij edinih volitvah v Vzhodni Nemčiji je postala namestnica tiskovnega prestavnika vlade Lotharja de Maiziereja.

Kohlova ljubljenka postane najmlajša ministrica v njegovi vladi
Na prvih splošnih volitvah po združitvi obeh Nemčij decembra 1990 je bila izvoljena v bundestag kot predstavnica okrožja Stalsund-Nordvorpomemmern-Rugen. V tem okrožju še danes kandidira na volitvah. Njena stranka se je kmalu združila s krščanskodemokratsko stranko CDU in v tretji vladi kanclerja Helmuta Kohla je Merklova najprej zasedla mesto ministrice za ženske in mladino, potem pa je postala ministrica za okolje in jedrsko varnost. Postala je najmlajša ministrica v kabinetu Helmuta Kohla, ki jo je rad klical "moja deklica" (mein Mädchen).

Prva ženska na čelu stranke v Nemčiji
Po Kohlovem porazu na volitvah leta 1998 je Merklova postala generalna sekretarka CDU-ja, dve leti pozneje pa je postala njena predsednica. Številni so bili ob njenem imenovanju zelo presenečeni: prevzela je vajeti stranke, v kateri prevladujejo katoliki, sama pa je protestantka, v stranki prevladujejo moški, ona pa je kot prva ženska prevzela vodenje ene od nemških političnih strank.

Njena priljubljenost je počasi rasla, a je stranka dve leti pozneje, leta 2002, v boj proti Gerhardu Schröderju raje kot njo kljub vsemu poslala Edmunda Stoiberja. Stoiber je bil poražen, zato je v naslednjih letih krepila svoj vpliv kot vodja opozicije v bundestagu. Drugo možnost je izkoristila: leta 2005 se je podala v boj proti kanclerju Schröderju, izid na volitvah pa je bil izjemno tesen, njena stranka je dobila le odstotek več glasov kot Schröderjevi socialdemokrati SPD. Zmago sta razglasili obe stranki, čeprav nobena izmed njiju ni mogla oblikovati koalicije, ki bi imela večino. Po treh tednih trdih pogajanj je prišlo do dogovora o oblikovanju velike koalicije, njeno žezlo pa je prevzela Merklova, ki je tako postala prva nemška kanclerka. V primerjavi s štirimi leti prej je bil izid volitev leta 2009 veliko bolj jasen: CDU je imela boljši volilni izid in je vlado oblikovala v koaliciji z liberalno Svobodno demokratsko stranko (FDP). Po štirih gospodarsko razburkanih letih se Merklovi v nedeljo nasmiha še tretji zaporedni mandat.

Preudarna in neomajna
Toda zadnji tedni za nemško kanclerko niso bili lahki. Četudi javnomnenjske raziskave njeni stranki napovedujejo zmago na nedeljskih volitvah, in je sama daleč najbolj priljubljena med nemškimi politiki, je čas predvolilne kampanje zanjo zelo naporno obdobje, ker ne mara tovrstne izpostavljenosti. V predvolilni kampanji je imela v slabem mesecu dni 56 nastopov.

Merklova, sicer velika nogometna navdušenka, ni 'ljudski' tip politika, dejansko deluje po zelo moškem principu vodenja, težava-analiza-rešitev. Njen glavni adut je že od nekdaj preudarnost, vsak položaj 'secira' oz. razčleni do najmanjše podrobnosti in njena odločitev ni nikoli plod hipnega sklepa, temveč vedno rezultat premišljenega preučevanja trdnih dejstev. In ko sprejme odločitev, je neomajna. Tako glede gospodarskih vprašanj kot političnih tem. O tem lepo priča tudi to, da se je leta 2007 kljub velikemu nasprotovanju kitajskih oblasti srečala z dalajlamo.

Merklova ni impulzivna, strastna ali prepričljiva s svojim nastopom, ne odlikuje je z izjemna demagogija. To se je lepo pokazalo tudi v edinem televizijskem spopadu v času predvolilne kampanje. Njen izzivalec Peer Steinbrück je medijsko veliko bolj agilen in strasten, a teža kanclerkinih besed, ki temelji na preteklem uspešnem delu, je tehtnico nagnila v njeno korist. Merklova kampanje ne gradi na blatenju nasprotnika, tega je komajda sploh poimensko omenila, temveč na poudarjanju svojih uspehov.

Danes se zdi njen položaj kot ključne evropske političarke nekaj najbolj vsakdanjega, a ni bilo vedno tako. Kot so zapisali pri New York Timesu, je Merklova, ko govorimo o samih volitvah, dejansko slaba političarka. Leta 2005 je, kljub napovedim o zadovoljivi večini, skoraj izgubila volitve proti Gerhardu Schröderju, podobno pa se je zgodilo tudi štiri leta pozneje, ko so napovedi prav tako kazale na udobno zmago, na volilni dan pa se je odrezala slabše od pričakovanj.

Kritiki ji očitajo pronemškost v EU-ju
Ravno ta zmernost, ki ji je pri vodenju države v največjo oporo, pa je med kampanjo njena največja ovira. Kritiki ji mečejo pod nos, da je političnemu življenju v Nemčiji izsesala vso kri, da je zadušila vse svoje politične nasprotnike tako, da je posrkala njihova stališča in jim vzela ves potreben kisik za nasprotovanje.

Na mednarodnopolitičnem področju ji številni očitajo tudi, da EU ne predstavlja interesov 27 držav članic, temveč da deluje zgolj po diktatu Berlina. Bolj kot gre človek na jug Evrope, večje je nasprotovanje politiki nemške kanclerke. Kanclerki tudi očitajo, da preveč vztraja pri varčevalnih ukrepih, saj da bi višja poraba pomagala zagnati ohromelo gospodarsko kolesje stare celine.

Biti na čelu gonilne sile evropskega gospodarstva ni nikoli preprosta naloga, v času krize pa je še toliko težja. Merklova svoje delo, sodeč po gospodarskih kazalnikih, opravlja izvrstno: Nemčija ima nizko brezposelnost, njeno gospodarstvo je v dobri kondiciji. Kriza je nikakor ni dotolkla, kot je to storila z njenima velikima sosedama Francijo in Italijo.

Odločen NE posegu v Siriji
Vloga Merklove pri utrjevanju evra in Evropske unije kot stičišča evropskih držav je nesporna, tudi največji kritiki ji priznavajo, da je prav ona najbolj zaslužna za preživetje evrskega območja.Med vodenjem Nemčije je okrepila tudi gospodarsko in politično zavezništvo z ZDA, leta 2007 je z Obamo podpisala dogovor o čezatlantskem ekonomskem svetu. Toda ob nedavnem izbruhu krize v Siriji je Berlin takoj poslal jasen znak, da Nemčija ne bo sodelovala v morebitnem ameriškem vojaškem posredovanju.

Na vprašanje, kako ocenjujejo delo Merklove pri reševanju evrske krize, je večina tistih, ki so sodelovali v nedavni anketi Guardiana, odgovorila: učinkovito, organizirano in uspešno.

Zdi se, da Nemci vidijo 'skozi' to njeno zadržanost in Merklove za njeno 'nenastopaško' nastopanje v javnosti ne bodo kaznovali z glasovanjem proti njej. Še več, svoji železni lady, kot jo nekateri primerjajo z legendarno britansko premiersko Margaret Thatcher, bodo zaupali nov mandat, prepričani, da bo 'naša mami' že poskrbela zanje.