S tako ostro oznako "pol paž – pol mežnar" je Edvard Kocbek opisal svojega partizanskega sopotnika pri krščanskih socialistih, ki je dve leti tajno vohunil za partijo, se brez vednosti Kocbeka včlanil vanjo, a se na zunaj še vedno "prodajal" za pripadnika krščanske skupine. Partija je njegovo dvolično vlogo znala ceniti – postal je tajnik slovenskega komunističnega vodje Edvarda Kardelja, pozneje pa so mu dovolili, da je opravljal kariero dobro plačanega uradnika v ZDA in Švici. Svojo politično kariero pa je končal na čelu zadnjega predsednika predsedstva Socialistične republike Slovenije in pridobil naziv "oče naroda", ki mu ga Omerza zaradi protiosamosvojitvene drže odločno odreka.

Najpomembnejši slovenski raziskovalec udbovskih arhivov Omerza v marsičem pooseblja misel, da zmot preteklosti ne bomo ponavljali, če bomo zgodovino dobro poznali in ne bomo gradili na likih, ki so pravo nasprotje idealov, ki naj bi jih predstavljali. Razlog za nastanek knjige o politiku Janezu Stanovniku je bila postavitev spomenika njemu na čast ob slovenskem parlamentu letos poleti. Omerza je namreč poznal Stanovnikove izjave in arhivsko gradivo, ki dokazuje, da je "oče naroda" deloval proti osamosvojitvi. Sklenil je, da o njem napiše kritično biografijo.

Krščanski socialist in ovaduh za komuniste
Po Omerzi pa na dno Dantejevega pekla Stanovnik ne spada zaradi proti osamosvojitvene drže, ampak zaradi skrajno nemoralne ovaduške vloge v krščanskih socialistih med vojno. Prvi del knjige je tako posvečen delovanju Janeza Stanovnika v partizanih, kamor je vstopil kot krščanski socialist in Kocbekov sodelavec. A je kmalu, brez Kocbekove vednosti tajno stopil v Komunistično partijo, vanjo ga je sprejel Boris Kidrič, in potem kot partijski ovaduh ovajal delovanje krščanske skupine partiji.

Stanovnikovi potomci so sicer protestirali, češ da Omerza ustvarja teorijo zarote in da nobenega tajnega vstopanja v partijo ni bilo, a je Omerza dokazal nasprotno s Stanovnikovimi besedili, kjer sam prizna, da je vstop med komuniste pred svojimi kolegi v krščanski skupini po dogovoru s Kidričem prikril. Pisca kritične biografije o Janezu Stanovniku zanima tudi, kdaj je ta opustil krščansko vero in se prelevil v ateista. Sam Stanovnik je glede tega zapisal tri različne datume oz. časovna obdobja, kar po prepričanju Omerze kaže na njegov oportunizem in neverodostojnost. V knjigi o tem obdobju Stanovnikovega delovanja zapiše: "Ob tem je pa tudi primerno poudariti, da bi Janeza Stanovnika, če uporabimo Dantejevo terminologijo, lahko karakterno postavili v deveti, najgloblji krog njegovega pekla, ki ga je, kot že povedano, Dante poimenoval Kocit. In tu bi imeli težavo, ker so štirje ločeni “oddelki”, namreč, ali slovenskega mitološkega očeta naroda postaviti v drugi pas Antenora, kjer so izdajalci stranke, ali tretji pas Ptolomeja, kjer so izdajalci prijateljev, ali celo najgloblje v četrti pas, v Judovina, kjer zmrzujejo izdajalci svojih dobrotnikov!"

Stanovnik je lagal pred parlamentarno komisijo o aferi JBTZ
Druga plat Stanovnikovega političnega angažmaja, ki se je Omerza posebej dotakne, je čas afere JBTZ in idej o demokraciji ter samostojni slovenski državi. Omerza izpostavlja, da je Stanovnik glede svojega vedenja za afero dejansko lagal pred parlamentarno preiskovalno komisijo, ki je ugotavljala odgovornost nosilcev javnih funkcij. Poudarja, da je bil ves čas in tudi takrat pri svojem delovanju usklajen z najvplivnejšim politikom v vrhu ZKS-a Milanom Kučanom. Ta ga je pozneje kot predsednik republike tudi nagradil z najvišjim državnim odlikovanjem zlatim častnim znakom – 2za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Republike Slovenije". Omerza na podlagi virov, objavljenih v knjigi, dokazuje popolno nasprotje utemeljitve za odlikovanje – da je bil namreč Janez Stanovnik do konca za avnojsko Jugoslavijo in vsekakor proti samostojni Sloveniji. V knjigi preberemo: "Kot član Predsedstva SRS je v pogovoru z ameriškim konzulom glede Nove revije št. 57 dejal: Ne bom zanikal, da taki ekstremistični pogledi lahko nalete na podporo in odobravanje neinformiranih in šovinističnih krogov …

Slovensko vodstvo je odločno usmerjeno na kurs obrambe in ohranitve Jugoslavije za vsako ceno, ker se zaveda, da zunaj Jugoslavije za slovenski narod ni zgodovinske rešitve.” Aprila 1989 je za titograjsko Pobjedo dejal, da je “Jugoslavija naša skupna domovina … na tem stojimo in pademo … Nekateri se s tem želijo igrati in izsiljevati. Za njih je to politikantska igra.” Stanovnik tu misli na slovensko opozicijo in nadaljuje: “Jaz se s tem ne morem igrati. Zame je to vprašanje življenja in smrti. To je nekaj, o čemer ni diskusije … Zame bi bila odcepitev Slovenije samomor.” Omerza ga zaradi tega njegovega ravnanja ne obsoja, gre pač za napačno politično odločitev, ki je bila v nasprotju s slovenskimi interesi, in kot se je pokazalo – voljo slovenskega naroda. Nesprejemljivo pa je zanj to, da take osebe dobivajo spomenike in najvišja odlikovanja zaradi državniških zaslug za Slovenijo: "Nespametno je, da slovenska država in njeno glavno mesto častita človeka, ki je naredil uradniško, mednarodno funkcionarsko in politično kariero v nedemokratičnem režimu. Še huje, ki si je kariero zagotovil tako, da je igral tajnega komunističnega ovaduha znotraj krščanskih socialistov tako med vojno kot tudi še nekaj časa po njej, in kar je vodilni krščanski socialist Edvard Kocbek, kot že omenjeno, označil kot nekaj “zoprnega, izrazito nečistega, človeško nepravilnega” in kot “tiho izdajstvo”.

Udba in akcija Sever
Tu velja omeniti še drugo Omerzovo knjigo, ki je izšla na začetku poletja a zaradi koronavirusa še ni doživela prave predstavitve. Gre za delo z naslovom Udba in akcija Sever, kjer Omerza sicer pozitivno opisuje delovanje slovenske Udbe v času preprečevanja srbskih mitingov v Sloveniji konec 80 let, hkrati pa dokumentira, da to delovanje nikakor ne spada med osamosvojitvene akte, saj jepozneje do zadnjega nadzirala in preganjala politične nasprotnike, dejansko do maja 1990. Zanimivo je, da je bil prvi javen odločilen signal za preprečitev srbskega mitinga v Ljubljani decembra 1989 ni dala partija, ki je takrat še oklevala, ampak vodja sindikatov strojevodij Slavko Kmetič, ki je pogumno izjavil, da bodo strojevodje preprečili, da bi se mitingaši vozili po slovenskih tirih.

Udba in notranji minister Tomaž Ertl sta ves čas delovala aktivno proti demokratičnim in osamosvojitvenim prizadevanjem, dokazuje Omerza. Tudi v tem primeru v knjigi Omerza spomni na škandalozno dodelitev visokega državnega odlikovanja Tomažu Ertlu, ki je do konca ščitil totalitarni režim, kršil človekove pravice in zamolčal razorožitev Slovenije ob spremembi oblasti, čeprav je bil s tem seznanjen.

Omerza o zadnjem socialističnem notranjem ministru v knjigi pravi: "Tomaža Ertla bi morali preiskovati in mu potem, če bi zbrali dovolj dokazov (v državnem arhivu jih je več kot dovolj!!!), tudi soditi. Zakaj? Najmanj zaradi, prvič, uničevanja dokumentacije notranjega ministrstva (marec, april, maj 1990), drugič, vpletenosti v udbovski velikovški bombni atentat (18. september 1979), tretjič, sodelovanja slovenske Udbe pri načrtovanju umora Hrvata Nikole Štedula na Škotskem (20. oktober 1988), in četrtič, sodelovanja slovenske Udbe pri umoru Albanca Enverja Hadrija v Bruslju (25. februarja 1990). Torej, preiskovati bi ga morali najmanj kot domačega uničevalca arhiva RSNZ ter mednarodega državnega terorista!"

V uničevanje arhivov, udbovskih, partijskih in celo miličniških, je bil Ertl do vratu vpleten, kar Omerza v knjigi dokumentira. In čeprav je uničevanje arhivov, ki spadajo med kulturno dediščino, kaznivo, mu je predsednik dr. Danilo Türk leta 2010 podelil visoko državno odlikovanje.

Omerza napoveduje, da se bo v prihodnje lotil predstavitve resničnih velikanov slovenske osamosvojitve, in ne tistih, ki so za politične potrebe starih struktur dobivali odlikovanja in spomenike. To so Ciril Žebot, Franc Jeza in Janez Toplišek, širši javnosti skoraj popolnoma neznana imena, ki si po prepričanju Omerze zaslužijo, da jih spoznamo in njihov pionirski boj za slovensko samostojnost tudi počastimo.