Za njim je pestro delovno leto, ki so ga v zadnjih mesecih najbolj zaznamovale hude poplave na Hrvaškem in v BiH-u, ker sva se pogovarjala še med nogometnim prvenstvom, ki so ga Hrvati zaradi igranja svoje reprezentance doživljali še posebej strastno, pa se seveda nisva mogla izogniti tudi najbolj pomembni postranski stvari na svetu.

Kako je v času nogometa potekalo življenje v Zagrebu? Je bil utrip popolnoma nogometni?

Utrip je bilo popolnoma nogometni, a če potegnem vzporednico z dogajanjem v Sloveniji pred štirimi leti, ni bilo velike razlike. Tudi pri nas je bila takrat totalna evforija, je pa pri Hrvatih to, da imajo razpoznavno šahovnico, drese in zastavo, tisto, kar še bolj daje videz evforije. Dejstvo je, da so Hrvati nacionalisti, da so ponosni na svojo nacijo, in to z zastavami še bolj poudarjajo kot mi. Kar je zanimivo, je, da je prav zaradi tega, ker so gospodarske razmere takšne, zelo malo ljudi iz Hrvaške dejansko šlo v Brazilijo. Ko smo gledali reportaže hrvaških televizij z mundiala, se je izkazalo, da so bili tam predvsem člani diaspore.

V samem Zagrebu sta bili dve navijaški središči, ki so jih zasedli številni navijači, v središču Zagreba je bilo navijaško vzdušje bolj razvneto. Ampak navdušenje nad junaki je ob izpadu hitro upadlo. In tako so izpadu vsi za to krivili selektorja in nekatere igralce, še dan prej so bili pa veliki junaki.

Pokrivanje nogometnih vsebin je bilo bolj prijetno novinarsko opravilo, sploh glede na dogajanje v preteklih tednih, ki so ga zaznamovale poplave. Kako zdaj, že z malce časovne razdalje, gledate nanje?

Bil sem tudi vojni dopisnik in takrat je bilo huje. Povsod pa velja, da tisto, kar te res res prizadene, so otroci v stiski. Ko sem bil v Odžaku v begunskem centruu, mi je bilo najhuje, ko sem enega otroka, ki je bil tam s starši, nekaj vprašal, pa sploh ni mogel odgovoriti. Tako si res videl, da je šok velik. Mi starejši si znamo, tudi v vojni, razložiti, kaj se dogaja, kakšni so vzroki in posledice. Otroci pa tega ne znajo. In to je tisto, kar te najbolj prizadene.

Pri poplavah je bilo zanimivo, kako so se v sicer zelo nacionalno razdeljenem BiH-u ljudje združili, politiki pa so še vedno ločeni. V Doboju, kjer je bilo najhuje, je župan in načelnik policijske postaje v kamero povedal, da če ne bi bilo sosedov muslimanov, bi bilo še veliko huje, kajti njihova Republika srbska ni nič pomagala. V enem tednu so ga, skupaj z drugimi vodilnimi v Doboju, zamenjali.

Ko zdaj gledam za nazaj, običajni ljudje ostajajo normalni, ampak spet jih je začela deliti politika. Ker so jeseni v Bosni parlamentarne volitve, bo to vse bolj intenzivno, in moje predvidevanje je, da bodo na volitvah znova zmagale nacionalne stranke in tako bo Bosna ostala nacionalno razdeljena.

Če primerjam poplave na Hrvaškem, so tam prav tako naredile veliko škodo, a tam je vse delovalo: vojska, gasilci, reševanje je potekalo brez zapletov. Vsi so vedeli, kaj morajo narediti.

Žal je tako, da se tudi v teh stvareh vidi, kako je BiH nefunkcionalen. Ne bi rad sodil, a ta nacionalna delitev je tako močna, da ta "nasilna" želja mednarodne skupnosti, da te ovire odstrani, pomeni, da ljudje še bolj sovražijo drug drugega na nacionalni osnovi. Hrvatom se zdi, da nimajo enakopravnega položaja kot Srbi, ki imajo svojo Republiko srbsko, in da so znotraj federacije preglasovani. Zato ni čudno, da ko je BiH na svetovnem prvenstvu izgubil tekmo, so v hrvaških delih BiH-a od veselja zažigali zastavo BiH-a. Kam to pelje?

Hočem povedati, da ti politični projekti strokovnjakov iz tujine ne vodijo nikamor kot drugam kot v to, da se porabi ogromno denarja, pravzaprav pa se ustvarja celo večje nezadovoljstvo, kot bi bilo, po mojem mnenju, če bi se vsak po svoje ločeno zmenili. BiH mora postati funkcionalna država.

Po poplavah se je zelo poudarjal solidarnostni duh celotnega Balkana. Verjetno pa zdaj prihaja kruta resničnost, ko se bo zlahka pozabila ta "nesebična nadnacionalna pomoč".

Ravno to. Prva dva tedna so se imeli vsi radi. Vsi so drug drugemu pomagali. Pri Tuzli je poleg srbske vasi, ki so jo prizadeli plazovi, poleg nje muslimanska vas. Vse živali so takrat odpeljali k njim, tam so spali in si res pomagali. Na mikroravni bo po moje tako tudi ostalo, se ne bodo skregali. Kaj pa bo, ko pridejo spet volitve, ko jih bodo politiki znova delili? Na koncu bodo ljudje znova rekli: Bolje, da glasujem za svoje, ker nas bodo v nasprotnem primeru znova preglasovali.

Minilo je leto od vstopa Hrvaške v Evropsko unijo. Kako Hrvati gledajo na prvo leto članstva?

Glavni problem je, da Hrvati, vsaj običajni, ne vidijo koristi od vstopa v Evropsko unijo, razen da mogoče lažje pridejo čez mejo. Ničesar vidnega ni, da bi ljudje bolje živeli. Zmanjšal se je izvoz, kajti zdaj ne velja več prostotrgovinskih sporazumov, ki jih je imela Hrvaška za BiH-om, Črno goro in Srbijo, kamor največ izvaža. Kar naenkrat se je to zmanjšalo. Hrvaška ni tako kot Slovenija, ki največ izvaža na evropske trge, in v prvih šestih mesecih leta je bil padec izvoza 20-odstotni.

Potem so tu ti famozni evropski projekti in njihovo sofinanciranje. Vemo, kako je pri nas, enako je pri njih. Piše: imate 1200 milijard, ki jih lahko izkoristite, vendar pa je potreben finančni vložek. In tu je še nekaj: Bruselj mora odobriti, kateri projekti se bodo izvajali. In prav Vedrana Rudan je v eni od svojih kolumn napisala, da Hrvaška v evropski proračun prispeva 511 milijonov evrov, ven uradno dobi več, vendar pa, kaj se zgodi, če teh projektov ne bo uresničila?

Dejansko ni nobenega zadovoljstva z vstopom v Evropsko unijo.

Kar nekaj tujih multinacionalk je svoje regionalne sedeže v zadnjih letih preselilo iz Slovenije na Hrvaško. Ali se kaj družite s tujimi dopisniki, kako ocenjujejo Hrvaško?

Tujih dopisnikov, razen nas Slovencev, Srbov in Bosancev, dejansko ni veliko. So domači novinarji, ki pišejo za tuje medije. Pomembneje je, da Hrvaška je trenutno neki regionalni center za tuje multinacionalke. Ljubljanske mlekarne so bile kupljene prek Dukata, ki ima lokalni sedež na Hrvaškem. Nemški Telekom bo, če bo kupil slovenski Telekom, tega kupil prek svojega podjetja na Hrvaškem. In tako naprej. Je res, da je Zagreb pač večje mesto kot Ljubljana, proti vzhodu so naredili novo sosesko z nekaj stolpnicami, kjer naj bi delali in živeli ti tuji menedžerji.

Kakršnega koli ekonomskega izboljšanja zaradi vstopa v EU res ni. Zdajšnji premier Milanović se dejansko več ukvarja z govorjenjem in s spletkarjenjem, zelo malo pa z vodenjem. Odstavljeni finančni minister Slavko Linić, ki je bil najbolj priljubljen član vlade, je prišel v službo ob sedmih zjutraj in tam ostajal do sedmih zvečer, premier pa je bil večino časa po restavracijah.

V svoji karieri ste zasedali že različna mesta: večkrat ste bili dopisnik, pa tudi odgovorni urednik razvedrilnega programa. Kaj vam je bilo ljubše?

V bistvu je to odvisno od obdobja življenja. Ko sem bil mlad, mi je bilo novinarsko delo na terenu najljubše. Potem je prišlo drugo obdobje, ko so šli otroci v šolo. Če si v tujini, se začneš spraševati, ali boš ostal tam in bodo šli otroci tam v šolo. Poznam kar nekaj diplomatskih družin, ki so večino življenja v tujini, in otrokom ni lahko, ne glede na to, kako nekateri mislijo, da je fino biti v mednarodnih šolah. Ampak nimaš korenin, vedno znova si iščeš prijatelje, ne veš, kam pravzaprav spadaš in moja odločitev za vrnitev v tujino je bila povezana z odhodom starejše hčerke v šolo. Tudi to, da sem začel delati potem v razvedrilnem programu, je bil velik izziv, ker sem se s tem veliko ukvarjal na fakulteti, pri psihologiji komuniciranja. Jasno, potreboval sem pol leta, potem sem pa, vsaj tako se mi zdi, dobro ponotranjil to polje dela, in mi je bilo v redu.

Potem je pa prišla faza, ko ne le da sem bil nasičen z delom in ne glede na uspehe mojega mandata, takrat smo uvedli oddaje Hri-bar, Misija Evrovizija, Aritmija in tako naprej, se tega sploh ni cenilo. Meni je bilo zanimivo, da sem v svojem drugem mandatu gledanost razvedrilnih oddaj na prvem programu v enem letu povečal za 81 odstotkov. To nikogar ni zanimalo. Če to ni pomembno, bi se pa raje vrnil nekam, kjer so me cenili, in sem se potem vrnil v dopisniški krog. Vesel sem, da sem to naredil. Se mi zdi, da je lažje, otroci so večji.

Bi šli za dopisnika tudi kam drugam?

Seveda, kamor koli. S tem nimam nobenih težav, sem zelo komunikativen.

Kako je videti običajen dopisnikov dan?

Smo dopisniki za radio in televizijo in v bistvu več delamo za radio kot televizijo, ker ima tudi radio več informativnih oddaj. Delo se začne nekje ob 8. uri s pregledovanjem dogajanja, ker ob 9. se začnejo že dogovori z uredniki. Potem se uskladimo glede vsebine in potem se začne delati.

Kaj vam je ljubše: delo za radio ali televizijo?

Sem televizijski človek, televizija mi je bližje, vendar pa mi je pri radiu zelo všeč, da je aktualen. Da je zelo odziven. Pri televiziji gredo te stvari vseeno počasneje. Na radiu lahko večkrat dnevno poročaš in tudi kdaj dodaš komentar. Televizija je pa drugačna, kar mi je zelo všeč, je, da slika včasih pove več kot tisoč besed. Ko snemam za televizijo, potem že vnaprej vem, kaj želim imeti za sliko. Beseda mora podpreti slikovno gradivo, ne obratno.

Kaj vam je bilo v dopisniški vlogi najtežje pokrivati?

Nasploh mi je (tehnično) najtežje pokrivati birokratske politične stvari. V radijskem mediju se da to narediti, dodaš kakšen dober komentar, na televiziji, ki je le slika, je pa to težje. Če tam nizaš slike, ki se ne skladajo z besedilom, to ni v redu.

Kaj bi bil vaš največji dopisniški izziv? Recimo intervju z zaprtim Sanaderjem?

Za radio in televizijo so intervjuji čisto nepomembna stvar. To je forma, ki ne deluje v televizijskem jeziku. Mogoče na CNN-ju ja, ko Christine Amanpour gosti goste.

Najraje sem na terenu, kjer so ljudje iskreni, in so to zgodbe, ki ljudi res zanimajo. Človek mora veliko razmišljati, namreč ljudi bolj kot velike politične zgodbe zanima življenje ljudi: kaj se dogaja na Hvaru ali v Zrćah. To mora televizija delati, je pa res, da je tovrstna produkcija dražja. Ena taka zgodba je bil, recimo, zdravnik, ki je pokazal, kako se da v zdravstvu privarčevati milijone. Z eno zgodbo si tako več kot jasno pokazal, da se da s poštenostjo in strokovnostjo privarčevati milijone evrov. Vse druge bolnišnice na Hrvaškem imajo izgube, ta ima pa dobiček. Zdravniki ne potujejo na račun dobaviteljev, temveč jim bolnišnica plačuje izobraževanja.

To je neverjetno, vsak, ki to vidi, se čudi, ampak tisti, ki odločajo, in to so politiki, pa se zdi, kot da jim ni mar. Novinarji odkrijemo marsikaj, ampak spremeni se pa nič ali pa zelo malo.

Kaj odlikuje dobrega dopisnika?

Zelo mora biti iznajdljiv in rad mora imeti ljudi. Dober dopisnik je samo tisti, ki pozna od običajnih ljudi do najvišjih politikov. Veliko moraš naokoli hoditi, zelo moraš biti komunikativen, če želiš dobiti informacije, ki so nekaj več, kot tisto, kar imajo agencije. Če povzema samo tisto, kar je v medijih, potem dopisnika ne potrebujemo. Recimo včasih na MMC-ju včasih kaj napišete bolj obširno, ker povzamete več virov, vendar pa tak članek nima osebne note ali ozadja, ki mu jo da dopisnik.

Mislim, da brez tega ne gre in sam s tem nimam težav. Kamor koli sem prišel, sem hitro navezal stike, tako z najvišjimi politiki kot običajnimi ljudmi. Ampak to, recimo, pomeni, da moraš igrati nogomet, sam ga igram in tam sem spoznal veliko ljudi.

Ali kdaj pogledate svoje starejše posnetke?

Nikoli. Ko nekaj naredim, se mi zdi, da sem naredil, in se ne primerjam. Mogoče bi pogledal 20 let stare posnetke, če bi mi jih kdo prinesel. Ampak sicer pa ne. Imam nekaj fotografij. Tisto, kar je dobro, imam pa v glavi.

Ali se je od začetka vaše kariere status novinarstva močno spremenil?

Absolutno. Spremenilo se je na slabše, ker ni denarja, ker so novinarji slabše zaščiteni, v materialnem in kakšnem drugem smislu, in se ji zato lažje izkorišča. In to se vidi. Zato je manj strokovnosti. Ko nekdo reče, boš snemal, montiral in še novinar boš. V resnih novinarskih hišah to ne obstaja. V multimedijskem svetu razumem, da je mogoče lahko tako, ker tam ni poudarek na sliki, temveč na informaciji. Kot javni zavod imamo odgovornost do ljudi, zato je treba vlagati v program in ljudi.

Kako ocenjujete hrvaški medijski prostor?

Kot zelo dobrega. Oni so v vsem boljši od nas. Najprej je več medijev: več je televizij, več časopisov, ki so večinoma v lasti tujcev. Moram reči, da je tudi sama nacionalna hrvaška televizija odlična, vsi, recimo, vedo, kdo je Đelo Hadžiselimović, legendarni urednik dokumentarnega programa. Hrvati imajo radi spektakel, radi se kažejo, nič jih ni sram, radi imajo šov. In tudi ko gledam njihove časopise, so polne lepih fotografij, a v resnici to ni ničkaj glamurozno življenje, je čisto tako kot v Ljubljani.

In za konec še poletno obarvano vprašanje. Kje boste preživeli dopust? Stran od »delovne« Hrvaške ali ne?

Imamo hišo na Krku, kamor hodimo redno na počitnice, vendar pa tudi dolga leta, že odkar sem bil dopisnik še v takratni Jugoslaviji, hodim tudi v Črno goro v Ado Bojano, kjer je zelo lepo, čisto drugače. Mogoče pa tudi s kakšno jadrnico kam odplujemo, v najvišji sezoni je na Hrvaškem namreč povsod velika gneča, in se zna zgoditi, da prideš z dopusta prej utrujen kot spočit.