V intervjuju za MMC je Mezgec povedal, da sprva ni bil vesel poziva svojega moštva k nastopu na Dirki po Italiji, a je hitro spoznal, da ima to nekatere prednosti, tudi zaradi priprav na Dirko po Franciji. Še prej ga bomo lahko videli na slovenskih cestah, saj bo sredi junija tekmoval na Dirki po Sloveniji. Dotaknili smo se tudi številnih padcev, ki so letos močno razredčili karavano, zaupal pa nam je tudi, kdaj bo najverjetneje končal kariero.
Spet vas bomo videli dirkati na Dirki po Italiji, kar sprva ni bilo v vašem programu, kajne?
Zadnji trenutek so mi sporočili, da grem, čeprav imam že tako zelo natrpan urnik. V sprintih bom pomočnik Caleba Ewana, ki sicer letos meri predvsem na olimpijske igre, kjer bo dirkal na stezi.
Ko sem vse skupaj prespal, sem se začel veseliti nastopa. Že od leta 2017 na Giru nisem dirkal. Imam lepe spomine, petkrat sem nastopil, v Italiji sem vedno rad dirkal.
Vam je bilo odveč, ko so vam sporočili, da morate v Italijo?
Sprva sem res tako razmišljal. V zadnjih letih imam že neko rutino, da po spomladanskih klasikah vzamem premor. Ko sem vse skupaj prespal, pa sem se začel veseliti nastopa. Prvič: že od leta 2017 na Giru nisem dirkal. Imam lepe spomine, petkrat sem nastopil, v Italiji sem vedno rad dirkal. Drugi razlog je v tem, da je vendarle bolje malo spremeniti priprave na Tour, saj je sicer vse kopiraj-prilepi iz prejšnje sezone. Zanima me, kako bom telo tokrat pripravil na Dirko po Franciji. Pričakujem, da bom po končanem Giru na višinske priprave odšel v dobri formi, tako da bom lahko na pripravah še bolj napredoval.
Z Avstralcem Ewanom, ki je ekipo okrepil pred letošnjo sezono, ima Jayco AlUla dva zelo izpostavljena sprinterja, a vendarle za zdaj bolj malo zmag. Dylan Grönewegen je sezono sicer januarja odprl z zmago v Valencii, a nato ni dobil nobenega sprinta več ...
Nova zmaga se kar izmika, pogosto je bil Dylan potem drugi ali tretji. Zmanjkalo je tudi nekaj sreče oziroma malo več moči v zaključku. Z Dylanom se sicer dobro ujameva, seveda upamo, da se bo na Touru vse poklopilo.
Ste že pogledali profile etap in obkrožili tiste, ki bodo po vašem okusu?
Iskreno, nisem. Si je pa to pogledal Dylan in mi vsake toliko časa kaj omeni. Tudi sam bi bil sicer z glavo že v Franciji, a zdaj me čaka Giro.
Koliko bo tam priložnosti za sprinterje, sploh ker gre že prvi teden pogosto cesta navkreber?
Optimisti pravijo, da kakšnih pet, a po mojem mnenju bomo le trikrat videli čisti sprint. Pogosto je kakšen klanec pred ciljem, vemo pa, da bo nastopil Tadej Pogačar, ki bo zagotovo želel zmagovati tudi na posameznih etapah. Ritem dirkanja bo tako malo drugačen.
Tudi če ne bi bilo Jonasovega padca in poškodbe, bi sam Pogačarja štel za glavnega favorita za zmago na obeh dirkah.
Se bo Pogačar po Giru lahko dobro pripravil na Tour? Ali drugače: bi lahko po Dirki po Italiji zmagal še na Dirki po Franciji, sploh ker je imel največji konkurent Jonas Vingegaard smolo in vprašanje, ali bo po hudem padcu sploh okreval do julija?
Tudi če ne bi bilo Jonasovega padca in poškodbe, bi sam Pogačarja štel za glavnega favorita za zmago na obeh dirkah. V prejšnjih letih se je zelo osredotočal na enodnevne spomladanske dirke, kar po mojem mnenju za sam Tour ni bilo optimalno. Vingegaard je šel raje le na nekatere enotedenske dirke, kjer je iz dneva v dan treniral dolge klance. Skratka, Pogačar bo imel po Giru vse to že v nogah, za njegov motor bo zelo dobrodošlo, da se bo adaptiral na dolge klance.
Da je Dirka po Franciji daleč največja dirka in da zmaga tam šteje največ, je jasno, povejte pa, kakšne so še razlike med dvema največjima etapnima dirkama.
Resda že nekaj let nisem nastopil na Dirki po Italiji, a po spominu bi rekel, da je največja razlika v medijski pozornosti. Na Touru je cona za medije dolga 200 metrov, na Giru 50 metrov. Vsak majhen dogodek na Touru bo odmeval po svetu, na Giru pa bodo o tem pisali le kolesarski mediji. Kar zadeva sam stres in vse, kar sprinterji doživljamo na etapah, pa je vsaj v zadnjih 20 kilometrih na obeh dirkah vse precej podobno.
Kakšen bo program po Giru, ki ga verjetno ne boste dokončali, saj je zadnji teden nesmiselno vztrajati ...
Takoj me čakajo višinske priprave in potem sredi junija nastop na Dirki po Sloveniji, kar je bila moja velika želja. Vse skupaj bo odlična generalka za Dirko po Franciji. V drugem delu sezone bom morda nastopil tudi na Vuelti.
Občutek imam, da je bila nekoč etapna zmaga na tritedenski dirki v Sloveniji vredna toliko kot zdaj skupna zmaga.
Neverjetno, čakajo vas torej vsi trije grand touri. Letošnje leto je sploh posebno za vas, 1. junija bo minilo deset let od nepozabne zmage v Trstu, s katero se je začelo zlato obdobje slovenskega kolesarstva, in serijske etapne zmage na največjih dirkah, da Rogliča in Pogačarja in njunih zmag na tritedenskih dirkah sploh ne omenjamo.
Hitro gre čas ... Drži, začel sem ta val slovenskih uspehov, čeprav je res, da je pred menoj že Borut Božič dobil etapo na Vuelti. Nekoč so takšne etapne zmage odmevale, zdaj smo tako razvajeni, da se zdijo nekaj vsakdanjega. Občutek imam, da je bila nekoč etapna zmaga na tritedenski dirki v Sloveniji vredna toliko kot zdaj skupna zmaga.
Ste v Trstu bučno proslavili etapno zmago?
Ne, kakšnega proslavljanja z ekipo sploh ni bilo, saj je bil to zadnji dan dirke in so vsi želeli čim prej domov, tudi jaz. Smo pa zmago družinsko proslavili. Vsekakor je bil občutek poseben. Zavedal sem se, kaj pomeni biti prvi Slovenec z etapno zmago na dirki, na katero so imeli Slovenci že takrat številne spomine.
Ste bili takrat v najboljši formi življenja?
Ne, pozneje sem bil tudi še kdaj v boljši formi, sem pa lahko leta 2014 še dirkal na zmago, takrat brez 'leadouta' (moštvenega kolega, ki bi ga pripeljal do zadnjih nekaj sto metrov, ko mora sprinter do konca pohoditi pedale; op. a). Zdaj sam opravljam to vlogo, kar pa s seboj prinaša večjo odgovornost, saj moram imeti v glavi, kako se bodo odzvali drugi.
Se je pri sprintih kaj spremenilo v teh desetih letih?
Ni več kakšne suverene ekipe, ki bi jo vsi gledali in ji sledili. Večji kaos je, večje hitrosti, izenačenost na ciljni črti pa večja, saj so lahko tudi trije ali štirje kolesarji v eni dolžini kolesa. Kdor hoče biti spredaj, mora biti agresiven in na robu padca.
Kdo od sprinterjev je letos na vas naredil največji vtis?
Tim Merlier je zelo dober. Presenetil me je na Dirki po Združenih arabskih emiratih. Tam so bili sicer bolj loterijski sprinti, a se je znal iz slabega položaja vedno rešiti in sprintati do zmage. Tu ne moremo govoriti o sreči.
Kje vidite vzroke številnih padcev letos v svetovni seriji?
Padci so bili seveda tudi prej, a letos so jo skupili številni favoriti. Če padejo trije v ozadju, se o tem ne piše toliko, kot če so v enem dnevu na tleh in potem na poti v bolnišnico trije favoriti, kot se je zgodilo v Baskiji. Nekateri krivijo hitrejšo opremo, ki pa je po drugi strani tudi varnejša. Kolutne zavore so prej prednost kot slabost, saj se lahko hitreje ustaviš. Napako v ovinku lahko prej popraviš kot z navadnimi zavorami. Gume "tubeless" imajo boljši oprijem in te pogosto lahko rešijo.
Vsi tudi več tvegajo, hitrosti so zato vse večje ...
Kolesarji bi morali opraviti več treningov varne vožnje, da bi se znali rešiti pri veliki hitrosti. Sam to počnem tako na gorskem kot na cestnem kolesu, kar lahko pomaga v kočljivih situacijah. S cestnim kolesom grem kdaj tudi na "pumptrack" poligon.
Kolesarji bi morali opraviti več treningov varne vožnje, da bi se znali rešiti pri veliki hitrosti. Sam to počnem tako na gorskem kot na cestnem kolesu, kar lahko pomaga v kočljivih situacijah.
Kako konkretno to poteka? Lahko opišete kakšno vajo?
Z Bojanom Ropretom rečeva, da je vse to igra s kolesom. Najprej sem mislil, da je to nesmiselno, a vidim, da ni tako. Delava različne vaje, osmice, pa vožnjo med postavljenimi stožci, da sprintaš do tja in obrneš, pri tem ti prvo kolo odnese, morda tudi zadeneš s pedalom ob tla. Moraš se nekako rešiti. Če tega ne osvojiš pri nižjih hitrostih, se lahko pri višjih slabo konča. In vedno je bolje, da padeš na treningu na parkirišču, je manj možnosti za resno poškodbo. Ali pa najdeva kakšen ovinek, kjer je pesek, in potem različno polagam kolo, da dobim pravi občutek. Vse to se shrani nekje v podzavesti, in ko te pri na dirki odnese pri 60 km/h, se znaš odzvati. Seveda še vedno kdaj padem, a sem se tudi kdaj rešil zaradi teh vaj.
Se že kaj spogledujete s koncem kariere ali pa boste letos podaljšali pogodbo z ekipo Jayco AlUla?
Dogovarjamo se za podaljšanje za dve leti, do leta 2026, ko bom star 38 let in bo verjetno čas za konec kariere.
