Potem ko je prejšnjo sezono iz mariborske Nove KBM prestopila k Novari in prvič okusila slast igranja v elitni italijanski ligi, se je zdelo, da bo to odlična odskočna deska za uspešno mednarodno kariero. Toda po manj kot enem letu igranja niti sama ni pričakovala, da bi se lahko prebila v prvo ekipo. Vseeno izkušnjo označuje za zelo pozitivno. Zakaj se Korošica tako zgodaj poslavlja od odbojkarskih igrišč?
Odločitev o koncu gotovo ni bila lahka, tudi nekaj solz je bilo, ko so vas novinarji spraševali, zakaj tako mladi končujete kariero. Kako ste doživljali tisto obdobje?
Ni mi bilo vseeno. V odbojki sem, odkar sem shodila, ta šport je del družinske tradicije. Odločitev je bila sicer premišljena, vseeno pa je bilo kakšen teden po tem, ko je šlo to v javnost, zelo težko. Zdaj, po enem mesecu, sem pomirjena, bo pa še trajalo, da se privadim na drugačno življenje.
Se vam zdi, da bo vse lažje, ker ste kot vrhunska športnica disciplinirani in vztrajni?
Ko se zdaj pripravljam na izpite na fakulteti, se mi zdi, da mi disciplina res pomaga. Tudi zjutraj se še vedno zbujam bolj zgodaj. Namesto treningov imam precej novih konjičkov, s katerimi zapolnim čas, ki je bil prej namenjen treningu.
Kakšni so ti konjički?
Predvsem gre za različne športne dejavnosti. Precej kolesarim, hodim v naravo, tudi tečem. Na Koroškem imamo odlične razmere za to. Lažje se je potem učiti.
Ste si že zadali nove izzive, na primer, da bi čez nekaj let pretekli kakšen maraton?
Morda res čez okoli pet let, tudi če hodim vmes (smeh). Imamo pa tudi v Črni zahteven trail K24. Nočem pa nič početi na silo, bomo videli, kako bo ...
Je z vašim koncem kariere več izgubila slovenska odbojka ali pridobilo slovensko zdravstvo?
(Smeh) Težko vprašanje. Ne vem, saj fakultete še nisem končala. Trudila se bom kot v odbojki, da bi v medicini vpila čim več znanja. Rada bi bila čim boljša zdravnica v vseh pogledih.
Kakšni so bili odzivi na vaše slovo od igrišč?
Pri tistih, ki so mi svoje mnenje povedali osebno, zelo pozitivni. Uspešen študij, to je nekaj, kar mi bo ostalo do konca življenja. Moji bližnji tudi vedo, da nisem tip človeka, ki bi bila rada zdoma. Že zadnje leto v tujini je bil izziv, saj sem navezana na dom, na družino.
Je bilo zaradi epidemije, ko niti trenirati niste mogli, kaj lažje sprejeti odločitev, da končate kariero?
Imela sem več časa za razmislek, ampak najbrž bi se enako odločila po sezoni ali po prvem reprezentančnem sklopu.
Ste bili zadnjo sezono z glavo povsem pri stvari ali pa ste že razmišljali, da morda igrate zadnjo sezono?
Ne, od prvega do zadnjega treninga sem trdo trenirala. Resda sem že malo razmišljala, kako naprej, a to ni imelo vpliva na igre. Po predčasnem koncu sezone sem vse temeljito premislila in najprej to zaupala staršem, ki razumejo, da potrebujem poklic, da postanem samostojna in neodvisna.
Bi bilo drugače, če bi pri Novari zadnjo sezono igrali več?
Tega niti nisem pričakovala. Ko prideš v tako vrhunski klub, traja nekaj let, da si ustvariš ime in zagotoviš mesto v prvi postavi. Se pa seveda strinjam, da bi bili občutki drugačni, če bi se na primer prebila v prvo postavo.
Ovirala vas je tudi poškodba, ki ste jo staknili jeseni ...
Imela sem zvit gleženj, natrgala sem si ligamente. Kar hudo je bilo, mesec in pol sem potrebovala, da sem normalno stopila na nogo.
Vseeno je bila italijanska izkušnja lepa, kajne?
Zame je bila sezona zelo uspešna. Biti del takšne ekipe je uspeh, saj je raven odbojke res visoka. Skratka, zame je bila to velika nagrada.
Kaj vam bo najbolj ostalo v spominu? Številne lovorike z Novo KBM, svetovno prvenstvo U-23 leta 2017, ko ste bile Slovenke srebrne, vi pa najboljša korektorica prvenstva?
Zagotovo vse to. Ogromno lepih doživetij je bilo. Vsa ta potovanja, uspehi ... Pri tem moram omeniti vlogo trenerjev in soigralk. Morda sem bila bolj izpostavljena, a brez soigralk, ki so maksimalno pomagale, uspehov ne bi bilo.