Rudi Vouk je mladost preživel v občini Dobrla vas. Ko je bil star sedem let, se je na avstrijskem Koroškem zgodil napad na dvojezične table »Ortstafelsturm« in ni razumel, zakaj se nekaj, kar je napisano v zakonu, ne udejanji, zato je odšel študirat pravo. Danes dela v odvetniški pisarni Grilc-Vouk-Škof.
Ko je avstrijsko ustavno sodišče za občino Škocjan odločilo, da mora dobiti dvojezični napis, ker tam živi okoli deset odstotkov slovensko govorečega prebivalstva, je to manjšini dalo nov zagon. Vouk je v tem kraju namerno prekoračil dovoljeno hitrost in ni hotel plačati kazni, ker krajevni napis ni bil dvojezičen, kot je to določala avstrijska državna pogodba. Po njegovem mnenju bi postopek moral potekati dvojezično. Po enakem postopku bi morali table postaviti v 30 občinah, pokojni koroški deželni glavar Jörg Haider je table prestavljal, nanje lepil majhne napise, na koncu pa je bil po veliko zaslugah Rudija Vouka sklenjen tudi topografski kompromis o postavitvi dodatnih dvojezičnih tabel.
Pred stoto obletnico koroškega plebiscita je ustanovil iniciativo SKUP, ki opozarja na nerešena manjšinska vprašanja, tudi na številne dvojezične napise, ki jih na avstrijskem Koroškem še niso postavili.
Z odvetniško pisarno, ki jo je pred več kot 40 leti ustanovil Matevž Grilc in v kateri ste danes zaposleni, vas veže še nekaj drugega. Z njo ste se srečali že kot dijak, ko ste vodili Zvezo koroških dijakov in organizirali proteste na celovški glavni železniški postaji, ker niso prodajali vozovnic v slovenščini. Potem ste bojkotirali prodajna okenca, to je bilo takrat zelo pomembno dogajanje. Povejte nam kaj o tem času in o tem dogodku.
Takrat niti nisem vedel, kaj sem s tem sprožil. Zadeva se je dogajala že nekaj časa pred mano, saj so že dve, tri leta dijaki in dijakinje, ki so živeli med tednom v internatu, ob odhodih domov ob koncih tedna zahtevali vozovnice v slovenščini. A so jih ignorirali. Potem so pač stali tam pred okencem tiste pol ure, dokler se ni odpeljal vlak in je bila zadeva spet mimo. Stvar ni prišla v javnost, ni odmevala, ljudje niso vedeli, za kaj se dijaki sploh zavzemajo, in to mi je šlo na živce. Pomislil sem, da moramo stvar organizirati na drugačen način. Tudi sam sem se nato čudil, da je uspelo in da so vsi sošolci sodelovali. Neko soboto smo se že zjutraj postavili pred okence, in ko nismo dobili vozovnic v slovenščini, pač nismo odšli. Kolodvor je bil blokiran ves dan, prišla je policija, prišla je tajna policija in na vsem lepem naslednji dan zvezni kancler Kreisky zaradi tega odpove pogovore s predstavniki koroških Slovencev. Kakšen val ogorčenja smo s tem sprožili! A sam tega niti približno nisem imel v mislih, ampak je šlo za akcijo. Zdelo se nam, da je treba nadaljevati tisto, kar so naši predniki pred nami doživeli. Bili smo premladi in velikih protestov leta 1977 nismo fizično doživeli. Smo pa iz pripovedi in s fotografij občudovali starejše kolege, ki so bili tam prisotni.
To so bili drugi časi, ko je bil raznarodovalni pritisk zelo močan, ampak tudi manjšina je znala zelo odločno nastopiti s svojimi zahtevami. Kakšni pa so bili uspehi takšne politike?
To so bili drugi časi seveda. Ampak odločnost manjšine je bila takrat absolutno potrebna. Če takrat ne bi bilo teh velikih demonstracij, avstrijskega solidarnostnega gibanja s koroškimi Slovenci, tega aktivizma, potem danes o slovenski manjšini na Koroškem ne bi mogli več govoriti. Morda bi bila le še kakšna folklorna skupina, ampak v političnem sistemu ne bi igrali nikakršne vloge. Ne bi se bilo več treba pogovarjati o pravicah koroških Slovencev. Koroški Slovenci so bili konec 60. let že tako daleč, da so dejansko šli na pot folklore, in ta 70. leta so jih znova zbudila. Od tega, kar se je takrat začelo ustanavljati, na marsikaterem področju živimo še danes.
Kako pa je danes na železniški postaji v Celovcu? Se lahko vozovnica normalno kupi v slovenščini?
Danes je zadeva precej drugačna, ker ti vozovnico danes prodaja avtomat. Ni več okenca. Ampak pravzaprav bi avtomat moral znati tudi slovensko, česar ne zna. A mislim, da so tudi na Koroškem tako daleč, da če bi rekel "vozovnico za Pliberk", bi jo verjetno dobil.
Tudi zaradi neuveljavljenih pravic koroških Slovencev ste se odločili za študij prava. Je bil to tudi glavni razlog za vašo karierno pot?
To je bil eden od razlogov, prav gotovo. Kolodvorska akcija, pa tudi druge stvari v dijaških letih, ko sem se zares začel spraševati, kako to, da imamo državo, ki brezhibno deluje skoraj na vseh področjih in spoštuje to, kar je predvideno, le na manjšinskem področju – v sedmem členu državne pogodbe za koroške Slovence piše, kakšne pravice naj imamo – se v praksi nič od tega ne dogaja. To me je grozno motilo. Nisem razumel, kako je mogoče, da ena država, ki ima sama sebe za pravno državo, na vseh drugih področjih samoumevno spoštuje vse zakone, samo tukaj ne. Hotel sem razumeti, zakaj je to tako.
Torej si danes tega istega vprašanja ne postavljate več?
Spoznal sem, da tudi na drugih področjih ni čisto tako, kot se mi je takrat zdelo. Kot odvetnik doživiš, da ne deluje povsod, ampak kljub temu pa je manjšinsko področje še zmeraj posebno področje, kjer je včasih ignoranca pravne države nepredstavljiva. Edino področje, za katero bi rekel, da je morda še primerljivo zadnje čase, je odnos Avstrije do evropskega prava. Tu se Avstrija včasih vede podobno: naj v Bruslju pišejo, kar hočejo, nas to ne zanima.
V zadnjem času je bilo kar nekaj državniških, diplomatskih obiskov v Sloveniji in v Avstriji – torej predsednik Borut Pahor je julija obiskal Koroško, avstrijski kancler Sebastian Kurz je bil pred kratkim v Sloveniji, pred dnevi tudi avstrijski zunanji minister. Ste po vseh teh pogovorih razbrali kakšno pomembno sporočilo za Slovence v Avstriji? Človek bi pričakoval, da bi kaj bilo.
Odkrito rečeno, ne. Glavno sporočilo, ki je do zdaj prišlo do nas, je, da so odnosi izvrstni, da smo prijatelji in da je vse lepo, ampak nič konkretnega. Na primer, da bi Avstrija imela namen ob priložnosti stote obletnice plebiscita na kakšnem konkretnem področju kaj izboljšati za koroške Slovence. O tem do zdaj nismo izvedeli ničesar. Dvomim, da bi se do 10. oktobra lahko kar koli zgodilo, ker če bi hoteli kaj takega, bi morala biti zakonodajna procedura že zdavnaj sprožena. Občutek je, da je trenutno v ospredju samo ustvarjanje vtisa, da je tako in tako vse lepo in prav, kar pa seveda z resničnostjo nima opravka.
Avstrijski zunanji minister je v pogovoru za časopis Delo na vprašanje, zakaj Dunaj še ni v celoti izpolnil mednarodnih obveznosti do slovenske narodne skupnosti v Avstriji, odgovoril: "Avstrija v celoti izpolnjuje svoje mednarodne obveznosti. Naredili smo velik napredek, zlasti v zadnjih desetih letih, obletnica je priložnost za nadaljnjo krepitev dialoga in občutka za skupnost in prihodnost vseh Korošcev. Naš vladni program vsebuje namenske ukrepe za nadaljnjo podporo slovenski manjšini na Koroškem in Štajerskem."
Prvi stavek ni resničen, Avstrija ne spoštuje svojih mednarodnih obveznosti v celoti. Deloma da, ampak smo še zelo daleč od tega, da bi jih v celoti. Naj gre za šolsko področje, kjer bi v otroških vrtcih že zdavnaj moralo veljati, da so otroci lahko deležni dvojezične vzgoje, pa nimamo zakona o tem. Kar zadeva uradni jezik, na številnih sodiščih manjka možnost, da bi lahko uporabljali slovenščino. Na občinah je prišlo celo do poslabšanja leta 2000 v primerjavi s prejšnjim stanjem. Glede dvojezične topografije je uresničen delček. Torej ni treba govoriti, da je člen sedem izpolnjen, in to je mednarodnopravna obveznost Avstrije. Res je, da je v vladnem programu obsežen točkovnik, kaj želi vlada storiti na manjšinskem področju, in to je prav gotovo napredek, saj česa takega že 30 let nismo imeli. A konkretno uresničeno od tega ni še nič. Seveda, prišla je koronakriza, morda zaradi tega še ni nič. A skrajni čas bi bil, da začnejo uresničevanje teh točk, ker sicer čas hitro mineva. Kmalu bo več kot polovica mandatne dobe vlade, in če do takrat ne bodo ničesar položili na mizo, potem se spet ne bo izšlo.
Zunanji minister je omenil koroško manjšino in manjšino na Štajerskem. Je to zdaj običajno, da visoki avstrijski politiki omenijo tudi manjšino na Štajerskem?
Čisto običajno ni. Menim, da se je zunanji minister kot diplomat zavedal, da so v sedmem členu omenjeni tudi štajerski Slovenci in da jih zato mora omeniti. Ampak seveda, če bi bili pošteni, potem bi moral priznati, da za štajerske Slovence ni uresničena niti ena sama točka člena sedem. Potem sploh ne moremo govoriti o tem, da se mednarodne obveznosti spoštujejo, ker tam kratko malo nimajo ničesar. Niti šolstva, niti uradnega jezika, niti ene tablice, nič, razen neke skromne finančne podpore. Štajerskim Slovencem želim vse najboljše, ampak ne moremo primerjati situacije na Štajerskem s situacijo na Koroškem.
Slovenski premier Janša je opozoril, da ostaja še nekaj odprtih vprašanj glede položaja slovenske avtohtone narodne manjšine v Avstriji, a se bodo lažje reševala v sedanjem boljšem ozračju v primerjavi z desetletji v preteklosti. Takšnih političnih ocen, da so zdaj odnosi bolj prijateljski, da je ozračje bolj sproščeno, prijateljsko in tako naprej, je kar nekaj. Kaj to pomeni? Ta prijateljskost ni dovolj?
Seveda je lepo, če so prijateljski odnosi. Vedno boljše, kot če se nekdo prepira, ampak resnici na ljubo je treba že povedati, da kar smo v preteklosti dosegli, smo si morali izboriti sami. Nič nismo dobili iz prijateljstva, skoraj vse, kar imamo, smo si priborili s tem, da smo se pritoževali na ustavno sodišče, hodili demonstrirat, zelo glasno postavljali naše zahteve. Prostovoljno nam Avstrija doslej ni dala ničesar. In zato tudi ponavljam: sem za prijateljstvo, ampak hkrati vidim tudi določeno nevarnost, ki se že zdaj dogaja, da če nekdo na Koroškem opozarja na to, da še zmeraj ni vse v redu in da še marsikaj manjka, jih hitro sliši – deloma celo od lastnih ljudi – češ bodi tiho, ne kali zdaj tega dobrega vzdušja in prijateljskih odnosov, ali hočeš, da bi se spet prepirali. To je že dvorezen meč, prijateljstvo da, ampak vsako prijateljstvo temelji na korektnih odnosih. Sam tudi ne bom s sosedom prijatelj, če mi ta stalno hodi čez mejo ali pa se do mene ne vede korektno, ne spoštuje, kar je mojega, in ne spoštuje mojih pravic. Če bomo imeli korektne odnose, potem bo prijateljstvo še boljše.
Od kod dobivate pripombe "ne kali vode" – od slovenske manjšine ali iz avstrijskih krogov?
Od obojih. Na Koroškem imamo največji koroški časopis Kleine Zeitung, ki ima že desetletja dolgo navado, da rad piše o ekstremistih na obeh straneh. Torej meče tiste Slovence, ki se zavzemajo za pravice, v isti koš kot nemške nacionaliste in desne ekstremiste, kar absolutno ni korektno. Nekdo, ki se zavzema za pravno državo, ne dela istega kot nekdo, ki odklanja spoštovanje manjšinskih pravic. Ampak tudi od lastnih ljudi deloma. Nekateri predstavniki koroških Slovencev so zadnje čase zavili na neko pot, ko samo še poudarjajo dobro sožitje in si ne upajo postavljati nobenih zahtev ter s tem dejansko po mojem mnenju narodni skupnosti delajo celo škodo.
Imate pa zdaj na Koroškem deželnega glavarja, ki je slovenski manjšini najbolj naklonjen v številnih desetletjih doslej. Marsikdaj spregovori v slovenščini, ima svoj program reševanja odprtih vprašanj. Torej, glasbena šola je zdaj delujoča tudi v slovenščini, imate krškega škofa, ki je Slovenec. Veliko je pozitivnih znakov, ki kažejo, da se vendarle nekje tudi napreduje.
Drži. Še enkrat, odnosi med prebivalstvom so neprimerljivo boljši kot še pred 20 leti. Nepredstavljivo je, da bi se dogodki iz 70. let danes lahko ponovili. Ampak politika ob tem bistveno izboljšanem vzdušju doslej še ni naredila ničesar. Menim, da velika večina koroškega prebivalstva ne bi imela nikakršnih težav, če bi se vlada lotila doslednega uresničevanja tega, kar bi morala storiti že pred 65 leti, in celo uveljavljanja nekih manjšinskih pravic v smislu enega jezikovnega načrtovanja, da se to, kar je bilo izgubljeno, morda znova oživi. Prepričan sem, da bi Korošci z veliko večino to podprli. Le koroška politika si tega še danes ne upa, ker ima še zmeraj strah pred tisto manjšino nemško nacionalnih volivcev, ki seveda še zmeraj so. Ves čas slišimo, če nekdo glasno opozarja, da različne zadeve še niso urejene, češ ne bodi tako glasen, zdaj imamo deželnega glavarja Kaiserja, ki je do nas prijazen, ki govori slovensko, ali si želiš, da bi spet prišel deželni glavar, kot je bil prej. Moramo ven iz te pasti. Mora biti mogoče, da se dobro razumemo, da imamo prijateljske odnose, ampak da kljub temu rečemo bobu bob in da kljub temu prav v tej situaciji povemo, zato ker smo dobri prijatelji, bi bil čas, da uredimo zadeve, ki bi morale biti že zdavnaj urejene.
V enem izmed vaših člankov sem zasledila podatek, da če bi v letu podpisa avstrijske državne pogodbe, torej leta 1955, uresničili sedmi člen, bi merilu desetodstotkovnega deleža slovenskega prebivalstva ustrezalo še skoraj celotno dvojezično območje, kar pomeni, da bi bilo recimo dvojezičnih tabel kar 800, to je pa daleč od 164, kot jih določa kompromisni dogovor iz leta 2011. Kako se je to zgodilo? Kako to, da se je ta raven varovanja pravic manjšine tako zelo spremenila od leta 1955 do leta 2011? Kako prideš z 800 tabel na 164 tabel?
Tako, da manjšinskih pravic ne uresničuješ. Asimilacija je v tem času napredovala prav zaradi neuresničenih manjšinskih pravic. Če potem leta 2001 ustavno sodišče reče, dvojezične table morajo biti tam, kjer je deset odstotkov slovenskega prebivalstva ... Ne gredo gledat, kakšen je bil položaj leta 1955, temveč pogledajo zadnje ljudsko štetje, ki je bilo 2001, a potem bi prišli kljub temu še zmeraj na okoli 350 dvojezičnih napisov. Dobili smo jih pa 164. Se pravi, niti tega niso naredili, kar je ustavno sodišče odločilo z več kot 40-letno zamudo. Celo od tega smo dobili samo polovico in zato ne razumem zahtev, da bi morali biti zdaj hvaležni, ker so to neki velikanski koraki naprej. So koraki naprej, so koraki v pravilno smer, ampak velikanski pa res niso, temveč so majhni in prvi koraki, ki bi jim morali slediti še številni drugi.
Kako je mogoče, da notranja zakonodaja, ne glede na to, da je to ustavno sodišče, povozi, revidira mednarodnopravne obveze, ki jih je Avstrija kot poraženka po drugi svetovni vojni dala ne le Sloveniji, ampak se je tudi zavezala pred zavezniškimi državami?
Tu imamo opravka z mednarodno politiko. Nad avstrijsko državno pogodbo bedijo države podpisnice državne pogodbe. Mi bi se teoretično lahko obrnili na Združene države, Rusijo, Francijo, na Anglijo, a veste, da se bodo morda nasmehnili – v primerjavi z drugimi težavami, ki jih ima svet, to ni realno.
Sedmi člen še velja ali ne?
Mednarodnopravno velja, le notranje državno so nam roke zavezali s tem, da so novo ureditev postavili na ustavno raven in se, vsaj kar zadeva upravni jezik in dvojezično topografijo, ne moremo več obrniti na ustavno sodišče, ker pač ustavno sodišče ustavnih zakonov ne more razveljaviti. Kljub temu je sedmi člen še mednarodnopravno veljavna pogodba. Edini, ki se lahko danes sklicuje na to, je Republika Slovenija kot država zaščitnica. Če Republika Slovenija tega ne bi več počela, potem je nevarnost, da bi člen sedem v tej obliki, kot ga poznamo danes, svojo veljavo začasno izgubil. Mednarodno pravo ima namreč to slabo lastnost, da je prav tisto, kar realno obstaja. In če nečesa ni skozi desetletja in se nihče ne vplete v to ter nihče ne reče, da to ni korektno, potem pač to obvelja.
Torej bi vam pri uveljavljanju vaših pravic še vedno koristilo, če bi se Slovenija obrnila na depozitarko – na današnjo Rusijo – in pri njej notificirala avstrijsko državno pogodbo?
Mislim, da bi bilo to koristno. Slovenija znova zamuja ugodne trenutke, ko bi to lahko storila. Bilo jih je že več, a so žal očitno zmeraj v ospredju neki drugi interesi, ki so pomembnejši in zaradi katerih Slovenija ne želi kaliti odnosov z Avstrijo. Kljub temu je to formalni korak, ki bi ga morala Slovenija nekega dne storiti. Razen če Avstrija sama od sebe dejansko dosledno uresniči vsa določila, potem bomo prepričani, da tega ni več treba. Ampak tako daleč pa še nismo.
Nekateri spodbudni znaki so v zadnjem času bili: na primer občina Žitara vas in Sele. Vas, kjer se je upokojeni ravnatelj Franc Kukovica z vašo pomočjo boril, da bi bil tudi napis Sele tam. V Šentjakobu pri Rožu so spomladi obljubili, da bodo vse vasi dvojezično označene.
So, čeprav je primer Sele absurden. Gospod Kukovica se je še letos februarja moral zagovarjati pred sodiščem, ker je opozarjal na manjkajoči dvojezični napis v Selah. Nalepko je nalepil na enojezično tablo in so mu očitali, da je s tem poškodoval to enojezično tablo, ter ga postavili pred sodišče – in to na pobudo žitrajskega župana. To je bilo še letos in zdaj bodo v Selah postavili dvojezični napis ter to slavili kot velik napredek. Lepo vas prosim, če mora nekdo naprej dvakrat pred sodišče, preden se to doseže, je to že zelo visoka cena. Če mora Florjan Lipuš, ki je prejemnik najvišje avstrijske kulturne nagrade, vrniti znak častnega občana občini Žitara vas, ker pač ni bila pripravljena postaviti tega napisa v kraju, kjer je Florjan Lipuš doma ... Žal nima vsaka koroška vas enega Kukovico in enega Lipuša, ki bi se tako zavzemala za pravice tamkajšnjih Slovencev. Kajti če bi bili korektni, imajo Sele okoli 15 odstotkov slovenskega prebivalstva pri zadnjem ljudskem štetju, imamo pa 37 vasi na Koroškem, ki imajo višji delež, pa kljub temu še zmeraj nimajo dvojezičnega napisa. Kaj naj to potem pomeni, da bodo v Selah postavili dvojezični napis, če ne bodo hkrati povedali, da bodo postavili tudi vse druge? Tudi primer Šentjakob pri Rožu je pozitiven, treba ga je pozdraviti, ampak je treba tudi vedeti, da bi Šentjakob dvojezične napise moral dobiti že leta 1977, po takratni ureditvi, pa so ga izpustili. Že dobrih deset let tam poteka diskusija o uvedbi cestnih imen, ki bodo samo nemška, čemur so se tamkajšnji Slovenci silovito zoperstavljali, ker bi potem tudi naslovi bili samo še nemški. Zdaj so našli neki kompromis, ostala bodo samo nemška cestna imena, ampak zato pa bodo tudi dvojezični krajevni napisi. Stvar torej v tem primeru ni samo bela, temveč ima tudi že nekatere sive odtenke.
V iniciativi SKUP, katere soustanovitelj ste, ste zdaj pozvali vse župane dvojezičnih občin, da označijo svoje kraje dvojezično. Imate že kak odziv, kaj si obetate od tega?
Ne, kakšnega odziva do zdaj ni. Lepo bi bilo, če bi bil, ampak resnici na ljubo ga nisem pričakoval. Pred 10. oktobrom česa takega prav gotovo ne bo, ker se na Koroškem v glavah še zmeraj odvija 10. oktober na tradicionalen način. Tu je še zmeraj nekakšno slavje zmage nemštva. Tega danes ne bodo več rekli na glas, ampak v glavah ostaja to mišljenje. Zato imam občutek, da nam vse obljubljajo za prihodnje leto, in ne letos pred 10. oktobrom, ker nočejo sprovocirati tistih, ki želijo proslavljati v tradicionalni obliki. Potrebno pa se mi zdi, da ves čas opozarjaš na nerešena vprašanja, kajti če niti koroški Slovenci tega ne delamo več, nam ni treba čakati, da bodo to prostovoljno storili drugi. V tem času je pač treba nekoliko popravljati to sliko, da je vse tako lepo in prav, ker pač ni res. Škoda, da je bilo treba ustanavljati iniciativo SKUP, da se take iniciative sprožajo, ker bi to bila naloga naših zastopniških organizacij.
Imate tri krovne organizacije, ki bi morale opozarjati, se zavzemati. Kaj lahko vi kot civilna družba naredite drugače in boljše?
Civilna družba postane potrebna oziroma dejavnost civilne družbe postane potrebna, ko tisti, ki bi sicer morali nekaj početi, tega ne delajo, in to se je pač zgodilo tudi pri nas. Imamo tri krovne organizacije, ki deloma stojijo druga drugi napoti in v zadnjih letih niso bile aktivne, tako kot vsi to od njih pričakujemo. Morda je treba nekoliko izvzeti Narodni svet, ker je bil od vseh treh še najbolj dejaven, ampak tudi ne tako, kot bi si ljudje želeli.
Kot ste zapisali v enem od vaših člankov, vsebinsko ne vedo, kaj hočejo, kadrovsko so izčrpane, saj ni ljudi, ki bi bili pripravljeni delovati, škoda se jim zdi zapravljen čas v takih strukturah.
Drži, je ostra kritika, ampak kar bi mi potrebovali že zdavnaj, so učinkovite zastopniške strukture. To, kar imamo danes, ni učinkovito. Eden nasprotuje temu, kar predlaga drugi, in obratno. Tako ne pridemo naprej, ker je potem za vsako vlado najbolj preprosto, da se nasloni nazaj in reče, da, prosim, poenotite se, potem bomo to naredili. Tudi Slovenija nam to zmeraj znova pravi. Ampak, ali bi prišli v Avstriji ali v Sloveniji na zeleno vejo, če bi imeli samo politične stranke, ne pa parlamenta, in rekli: politične stranke, dogovorite se in po tem, ko se boste dogovorile za nekaj, bomo pa to naredili? Kaos bi bil, anarhija. Od nas pa zahtevajo, da naj bi to nekako delovalo, da se bomo poenotili in da si bomo v vseh vprašanjih enotni. Ne. Mi potrebujemo mehanizme odločanja tudi znotraj naših manjšinskih struktur, potrebujemo pristojnosti, ki nam jih mora dati država, samoupravo do določene mere, kot jo poznajo številne manjšine po vsej Evropi. Tudi v Sloveniji sta italijanska in madžarska skupnost organizirani na podoben način. In mi pač tako ne bomo prišli naprej, če ravno ob priložnostih, kot je stota obletnica plebiscita, naše organizacije niso v stanju formulirati enotnih stališč, kaj pričakujejo od Republike Avstrije. Pobuda, da smo sploh ustanovili iniciativo SKUP, je bila, da smo od naših organizacij zahtevali, da vsaj ob tej priložnosti naredijo točkovnik, kaj je treba narediti. Pa ga niso.
Koliko vam manjšincem stoji ob strani slovenska politika? Večkrat ste bili zelo kritični do slovenskih politikov, ki morda včasih niso znali dobro razbrati politično-narodnostne situacije. Recimo po letu 2011 in tistem kompromisnem sporazumu, do katerega ste bili sami zelo kritični, je prišel tedanji slovenski premier na postavljanje dvojezičnih tabel in dejal, da se jim s tem odpirajo vrata v prihodnost. Pozdravil je junake, ki so ta kompromisni sporazum sestavili. Kaj je v slovenski politiki, da ne razume vaših notranjih razmerij in tega, kar je dobro za skupnost?
Da ne bo nesporazuma: brez podpore in pomoči Republike Slovenije nas ne bi bilo več. To je treba povedati. Podpore iz Slovenije so še zmeraj višje kot pa tisto, kar dobivamo iz Avstrije.
Govorite o finančni podpori? Govorila sem o drugačni podpori. Da je treba reči takrat, ko je kaj treba reči.
O tej drugačni podpori mislim, da Slovenija morda nima enotnega mnenja. Posamezni politiki, diplomati, uradniki zelo dobro razumejo, kaj je treba, in jim je treba biti tudi zelo hvaležen za to, kar delajo. Ni pa neke celote. Menim, da Slovenija pričakuje od nas preveč, če pravi, mi se ne bomo vmešavali, vi se najprej sami poenotite in potem vas bom podprla. Ker tudi s tem se Slovenija vmešava, ker namreč pove, da ne bodo podprli tega ali pa onega programa, dokler na Koroškem ne bo enotnosti o tem. Slovenija se mora opredeliti. Mislim, da je to njena dolžnost in da mora tudi na Koroškem povedati, če nekateri od naših zastopnikov zastopajo stvari, ki so za Slovenijo po mojem prepričanju nesprejemljive. Mislim, da tu nevtralnost ni na mestu.
Po eni strani poslušamo o dvojezičnih vrtcih, vrtcih v slovenskem jeziku. Po drugi pa, če ne obiskuješ treh srednjih šol – gimnazije in še dveh srednjih šol, ki sta na voljo vaši mladini –, se po osnovni šoli konča uradna izobraževalna pot v slovenščini. Po drugi strani pa poslušamo in beremo podatke, da se število vpisov k učenju slovenskega jezika povečuje, da je dvojezično šolstvo v porastu bolj kot pri drugih izobraževalnih projektih. Kaj je tu zdaj res?
Res je oboje. Interes raste, zdaj je že skoraj polovica otrok na dvojezičnem ozemlju prijavljenih k dvojezičnemu pouku. A to velja za ljudsko šolo, za prva štiri leta, na prelomu do srednje šole, od petega razreda, pa število prijav pade za več kot polovico, skoraj za 60 odstotkov. V štirih letih se nihče ne bo naučil jezika, znanstveniki pravijo, da je potrebnih za neko jezikovno utrjevanje najmanj šest, sedem let. To je potrata energije, kar počnemo na Koroškem. Moderno je postalo, da se prijavijo k dvojezičnemu pouku, ker s tem pokažeš, da si razgledan človek in da ne misliš tako ozko. Ampak že tu nastane težava: če v tretjem razredu nekdo zahteva, da bi otrok moral znati napisati nekaj stavkov v slovenščini, pa tega ne zna, in zahteva, da ne more imeti enice ali dvojke s tem znanjem, temveč kvečjemu kakšno trojko ... Ne, če bo dobil trojko, pa otroka takoj spet odjavim. Tako ne more biti, da imamo prijave k dvojezičnemu pouku samo zato, da je lepše videti. Če hočemo dejansko imeti na južnem Koroškem prebivalstvo, ki vsaj v določeni meri obvlada slovenščino, potem je treba dvojezični pouk razširiti tudi na srednjo šolo, da traja celotno obdobje obveznega šolanja. Razširiti ga je treba tudi prej, uvesti v otroških vrtcih dvojezično vzgojo. Razpravljati bi morali o tem, ali se ne bi vrnili k temu, kar smo že enkrat imeli ob državni pogodbi, namreč dvojezičnemu pouku za vse.
Torej obvezen dvojezični pouk.
Tako. Kot nihče ne sprašuje, ali se je treba učiti angleščine, nihče ne sprašuje, ali se je treba učiti še drugega tujega jezika in si lahko samo izbereš, ali je to italijanski ali francoski, zakaj bi diskutirali o tem, ali se sme poučevati slovenščina. Res pa je, da imamo v Avstriji še danes določilo v ustavnem rangu, da se sme poučevati slovenščina samo s privoljenjem staršev. Slovenščina je edini jezik na svetu, ki ga ne bi smeli poučevati. Vse drugo bi lahko uvedli in ni treba vprašati staršev. To je v bistvu rasistični zakon proti slovenščini, ki ga imamo še leta 2020 in na kar opozarjamo že leta, da je to treba odpraviti, pa ni nobenih znakov, da bi tu kmalu lahko kaj spremenili.
Za ljudi, ki se ne poglabljajo vsak dan v položaj slovenske manjšine v Avstriji, nam manjka še ena dimenzija. Velikokrat primerjamo položaj Avstrijcev na Južnem Tirolskem in jih postavljamo kot zgled spoštovanja manjšinskih pravic za celotno Evropo. Kaj bi vi še morali imeti, da bi imeli tako zgleden položaj, kot ga imajo Avstrijci v Italiji?
Menim, da se danes tega ne da niti približno primerjati. Lahko pa primerjamo, da vidimo, kaj se je zgodilo s koroškimi Slovenci. Če se ozremo nazaj – leta 1920 je bil položaj zelo podoben, Južnih Tirolcev in nas, koroških Slovencev.
Ampak takrat je bilo koroških Slovencev 80.000, danes recimo 13.000. Medtem ko na Južnem Tirolskem število prebivalstva raste. Kako je to mogoče?
Saj to je tista razlika. Bili smo podobno številčni, oboji smo postali po prvi svetovni vojni manjšina, nekateri so doživeli fašizem, drugi nacizem, zelo podobna zgodovina, le Južnim Tirolcem je uspelo, da danes rastejo in da so zgled Evropi, nas pa so zdesetkali. In Južni Tirolci danes ne govorijo več o tem, kakšne jezikovne pravice bi potrebovali oziroma kaj je treba uresničiti od njihovega svežnja avtonomije, ki si jim ga je uspelo priboriti konec 60., začetek 70. let, temveč kaj je treba v današnjem svetu še dodatno storiti, da se jezikovna skupina, kot so Južni Tirolci, ohrani in razvija. Mi pa se še zmeraj pogovarjamo o tem, kaj bi bilo treba iz nekega zakona, ki je star 65 let, ki je doživel že upokojensko starost, danes še uresničiti, česar še zmeraj niso naredili. Razlika je v tem, da ko so Južni Tirolci dobili svojo avtonomijo, so vsa ta določila bila urejena in so se potem začeli pogovarjati o tem, kaj še potrebujemo, ker se svet vrti naprej. Mi pa se pogovarjamo o 60, 70 let starih zadevah in do tega niti ne pridemo, da bi razmislili, kaj potrebujejo koroški Slovenci leta 2020, kako vpliva na nas globalizacija, kako vpliva na nas potek urbanizacije – ker tudi Koroški Slovenci odhajajo, ne samo v Celovec, tudi na Dunaj, v Gradec, drugam –, kaj za nas pomeni digitalizacija. Vse to niti ni tema, še zmeraj se pogovarjamo o nekih tablah, ki bi morale stati že 70 let.
Mladi intelektualci, kot pravite, zapuščajo Koroško. Našla sem zanimiv citat, ki kaže, kako angažirana in tudi kritična je vaša mladina. Klubi slovenskih študentk in študentov z Dunaja, iz Gradca in na Koroškem so spomladi sprejeli skupno izjavo, v kateri pravijo, da bodo do plebiscitnega vprašanja izredno kritični, ker menijo, da se nemško nacionalno in rasistično praznovanje zavije v nov papir, natisnjen z dobrim sožitjem in dvojezično Koroško. Je to preostro rečeno ali bi se strinjali?
Mislim, da je privilegij mladine, da je kritična. Če študentje ne bi bili več kritični, bi bilo zelo slabo za nas. Je ostro formulirano, ampak dejstvo je, da so s tem izrazili to, kar sem tudi sam prej rekel, da danes samo poudarjamo to dobro sožitje, manjka pa tisti kritični pogled na to, kaj bi morali storiti. V resnici bi morali govoriti o tem, da je potreben temeljit popoln zasuk manjšinske politike, če hočemo, da bomo koroški Slovenci čez nekaj desetletij še sploh lahko govorili, kajti asimilacija še zmeraj napreduje. Omenili ste številko 13.000. Da, to je zadnji uradni rezultat iz leta 2001. Ne vem, kje smo danes. Prav gotovo število ni višje, temveč še nekoliko nižje, ampak če hočemo vsaj zaustaviti ta proces asimilacije in ohraniti tisto majhno jedro, ki je še ostalo, potem je treba od izobraževalnega področja do slovenščine v javnosti temeljito spremeniti vse to, kar se danes dogaja na Koroškem. Kar se danes pogovarjamo, pa je v resnici še zmeraj kozmetika. In zato imajo študenti seveda prav, če opozarjajo na to, da je takšno praznovanje prazno, brez vsebine. Manjka kritični pogled nazaj, kaj se je z nami zgodilo. Manjka analiza rezultatov tega kritičnega pogleda nazaj, kaj je treba danes storiti. To se ne dogaja.
Kje boste v času zaznamovanja stote obletnice plebiscita? Se boste udeležili slovesnosti, ki jih pripravlja Avstrija v tem času?
Nimam se namena udeležiti teh slovesnosti, ker mislim, da bi bilo neverodostojno, če po eni strani kritiziraš to, kar manjka, po drugi strani pa se potem udeležuješ povork ali podobnih zadev. Mislim, da bi bilo 10. oktobra zanimivo prirediti kak znanstveni, pravni, kulturni dogodek, kjer se ukvarjamo s tem, kaj je bilo, kaj je potrebno. Tega bi se rad udeležil. Obeleževanja in proslavljanja pa niso moja stvar.
Kaj si želimo v prihodnjem stoletju? Si želimo absolutno sožitje in tako tudi spoštovanje vseh pravic, ki jih imate koroški Slovenci zagotovljene že z avstrijsko državno pogodbo?
Menim, da bi bila želja za prihodnjih 100 let, da nam uspe preiti iz te ozke manjšinske zaščite, ki jo imamo na nacionalni ravni, na manjšinsko zaščito na evropski ravni, kajti potem bo tudi marsikaj lažje. Potem ne bo več mogoče, da na primer Avstrija čisto upravičeno za Južne Tirolce zahteva to ali ono, česar nikakor ni pripravljena dati koroškim Slovencem. Še marsikatera druga država, ki se vede na podoben način, bi morala spremeniti svoj odnos do manjšin. Gre za to, da imamo vse manjšine enake pravice.
