S svojimi potezami je v štiriletnem mandatu večkrat močno presenetil mednarodno skupnost, v kateri so ZDA desetletja nastopale kot eden najglasnejših motorjev multilateralizma, zagovornic demokracije, vladavine prava in mnogokrat tudi kot posrednice v konfliktih. V času Trumpa se je to močno spremenilo. Z enostranskimi potezami, večkrat utemeljenimi zgolj na lastnih prepričanjih, in mešanimi oz. nejasnimi sporočili (predvsem na Twitterju) je Trump večkrat osupnil ne le tuje države, temveč tudi lastne državljane. Diplomacija je v času njegovega predsedovanja odprla novo poglavje.

Kot pravi profesor mednarodnih odnosov na fakulteti za družbene vede Zlatko Šabič, je Trumpovo zunanjo politiko težko ocenjevati, saj gre večinoma za osebne preference, ki se dnevno spreminjajo. "Odmevne plati Trumpove zunanje politike je zato morda najlažje oceniti z odgovorom na vprašanje, ali bi nekatere njegove poteze protikandidat Biden opustil. Na primer, Trump je bližnjevzhodni mirovni proces premaknil z mrtve točke – oziroma, bolje rečeno, 'legaliziral' je stanje, za katero se je tako ali tako vedelo, da obstaja, to je, da države iz regije bolj ali manj skrivoma z Izraelom že sodelujejo. Biden ne bo umaknil ameriškega veleposlaništva iz Jeruzalema, čeprav je to sporno."

Kar zadeva zaostritev odnosa do Kitajske, Šabič pravi, da za teoretike mednarodnih odnosov to ni nikakršno presenečenje, se pa tudi ob morebitni zmagi Bidna to ne bo spremenilo. "Mislim, da bo tudi z morebitnim Bidnovim predsedovanjem previdnega ravnanja s Kitajsko konec."

Kot najbolj daljnosežen ocenjuje umik ZDA iz jedrskega dogovora z Iranom, ki je po njegovih besedah močno ošibil EU in dal krila Turčiji. "Kar zadeva spodrsljaje, morda kaže izpostaviti umik iz jedrskega dogovora z Iranom, ker so njegove posledice bistveno širše, kot se to zdi na prvi pogled. S samim izstopom se glede Irana ni zgodilo nič drastičnega. Iran ostaja šibak – sankcije pač opravljajo svoje. Gre za to, da je Trump z izstopom Evropski uniji spodnesel enega res velikih zunanjepolitičnih dosežkov in s tem kompromitiral njeno zunanjepolitično akterstvo. Dodajmo k temu še skorajda negativen odnos Trumpa do zveze Nato in vidimo, da je razbitje dogovora z Iranom pravzaprav del širše slike Trumpovega razumevanja pomena severnoatlantske povezave v regiji. Trump je osebno odgovoren za šibitev te povezave in za vse posledice, ki iz tega izhajajo, kot je npr. čedalje pogumnejša Turčija, ki jo, glede na njeno aktualno zunanjo politiko, komaj še lahko identificiramo z zvezo Nato. Na tem področju bo Biden, če bo izvoljen, imel največ dela, saj je Trump daleč največ škode povzročil prav Evropi. Nisem se niti dotaknil mednarodnega varstva okolja, izstopa iz ključnih mednarodnih organizacij ..."

Kot je za Deutsche Welle dejala profesorica na Univerzi v Torontu in Oxfordu Margaret MacMillan, so ZDA "močno poškodovale to, kar je bila nekdaj uporabna mreža zavezništev in mednarodnih organizacij, ki so delovale za njihove cilje. Mislim, da je zaradi vsega naštetega položaj ZDA v svetu šibkejši."

Trumpova administracija je med osrednje zunanjepolitične cilje, pri čemer je pomenljivo takoj zmanjšala proračun za State Department, postavila varnost, na tujem z bojem proti terorizmu, doma z okrepitvijo mejnega nadzora in nadzorom priseljevanja, krepitev vojske (vojaški proračun je močno povečal) in diplomacijo, ki jo vodi načelo "stari sovražniki naj postanejo prijatelji". Pod vprašaj je postavil številna tradicionalna zavezništva, med njimi z Zahodno Evropo, največji trk pa se je zgodil v odnosu s Kitajsko, s katero so se odnosi močno poslabšali.

"Bistvo Trumpove politike: on vse ve in zna"

Kot pravi Šabič, sta zmanjšanje proračuna za zunanjepolitične namene in eksodus diplomatov po prevzemu oblasti za poznavalce sicer problematična, v kontekstu Trumpovega predsedovanja pa dejansko povsem nepomembna." Za zunanjo politiko Donalda Trumpa namreč ni potreben State Department. On ne potrebuje niti Pentagona, ne potrebuje Faucija – on ne potrebuje nikogar, ker vse ve in zna on sam. To je bistvo, v enem stavku, Trumpove politike: zunanje, obrambne, zdravstvene, pač katere koli že," Šabič opiše bistven postulat Trumpovega delovanja.

Kot v oceni Trumpove zunanje politike piše Atlantic, so ZDA na mednarodnem prizorišču že zadnja desetletja izgubljale svoj politični vpliv. Obenem oz. skupaj s tem pa je slabela tudi gospodarska moč ZDA. Kot ves čas vztraja Trump, so v preteklih desetletjih druge države obogatele na račun ZDA. Trumpova logika je: gospodarsko močne ZDA so tudi vplivnejše. "Ko sem prišel v Belo hišo, so zlobni režimi razvijali jedrsko orožje in rakete, da bi z njimi grozili celotnemu planetu. Radikalne islamske teroristične skupine so cvetele. Teroristi so prevzeli nadzor na velikim delom Bližnjega vzhoda. Rivalske sile so agresivno spodkopavale ameriške interese po svetu. Doma so luknjaste meje in neizvajanje priseljenske zakonodaje odprli prostor ranljivosti. Kriminalne združbe so v našo skupnost prinašale mamila in nevarnosti. Nepravične trgovinske praske so oslabile naše gospodarstvo in odnesle naša delovna mesta v tujino. Nepravično porazdeljeno breme z našimi zavezniki in nepravilne naložbe v našo obrambo so privedli do nevarnosti tistih, ki nam želijo slabo," je v predgovoru nacionalne strategije varnosti, ki predstavlja enega ključnih dokumentov zunanje politike, leta 2017 zapisal Trump.

Že tri dni po prevzemu oblasti je januarja 2017 ZDA umaknil iz Transpacifiškega partnerstva (TPP), sporazuma med 12 državami (Avstralija, Brunej, Kanada, Čile, Japonska, Malezija, Mehika, Nova Zelandija, Peru, Singapur, Vietnam in ZDA) o prosti trgovini na območju Tihega oceana, ki je obsegal 40 odstotkov svetovne proizvodnje, njegov namen pa je bilo oblikovanje največjega prostotrgovinskega območja na svetu kot protiutež vse večjemu vplivu Kitajske. Kot je dejal takrat, so cilj njegove administracije pogajanja z vsako posamezno državo, da bi tako izposlovali najboljše mogoče pogoje trgovanja.

Zid na meji z Mehiko

Konec januarja je izpolnil eno največjih obljub iz predvolilne kampanje: izdal je ukaz o gradnji 3.200 kilometrov (v preteklih desetletjih je bilo sicer postavljenih za približno 1000 kilometrov ograj in drugih ovir) dolgega zidu na meji z Mehiko, ki bo po njegovem mnenju omejil nezakonito priseljevanje in presekal poti mafijskih kartelov. Ob tem je tudi zatrdil, da bo "Mehika ZDA 100-odstotno povrnila stroške gradnje zidu", kar je ta zavrnila. Gradnja se je potem vendarle začela septembra lani, potem ko jo je predtem onemogočalo nasprotovanje demokratov v kongresu, med drugim mu niso odobrili 5,7 milijarde dolarjev za gradnjo, zaradi česar je, da bi zaobšel kongres, razglasil izredne razmere, delno pa je prekinil tudi financiranje vladnih agencij.

Po vseh preobratih je bilo do letošnjega oktobra zgrajenih 597 kilometrov, pri čemer pa je šlo pri večjem delu za nadomestitev zastarelih ograj in ovir. Napoved gradnje ni ustavila množice prebežnikov, ki so v preteklih letih, predvsem iz srednjeameriških držav Honduras, Gvatemala in Salvador, bežali pred hudo revščino in nasiljem tolp in skušali prek Mehike vstopiti v ZDA. Ameriška administracija je lani junija močno pritisnila na Mehiko, ji napovedala uvedbo carin, če ne privoli v odločne ukrepe za zajezitev prebežniškega vala skozi Mehiko, med drugim s t. i. politiko Ostati v Mehiki, po kateri prosilci za azil po novem namesto v ZDA na odločitev ameriških sodišč glede njihove vloge čakajo v Mehiki.

Na nož s Pekingom

V ospredju mandata Trumpa so bili številni protekcionistični ukrepi in odstopi od več trgovinskih sporazumov, največji pečat v gospodarskem vidiku pa so pustili napeti odnosi s Kitajsko, ki so privedli do trgovinske vojne. Vpeljavi carin na kitajsko jeklo in aluminij leta 2018 so sledile povračilne carine na ameriške izdelke, odnosi med največjima gospodarstvoma na svetu so se vse bolj zapletali, pogajanja pa niso prinesla preboja. Maja 2019 se je trgovinska vojna še zaostrila, pogajanja so se prekinila. ZDA so uvedle za 200 milijard dolarjev carin na kitajske izdelke, kar je privedlo do povračilnega ukrepa Pekinga. Trumpova administracija je uvedla tudi nove omejitve za kitajska telekomunikacijska podjetja in zagrozila, da bo ustavila vsa zasebna ameriška vlaganja na Kitajskem. Decembra lani je Trump govoril s kitajskim kolegom Šijem, ki je privolil, da bo Kitajska kupila velik delež ameriških prehranskih izdelkov, govorila sta tudi o podpisu dogovora o prvi fazi trgovinskega sporazuma, s čimer bi se 18-mesečna trgovinska vojna končala. Kitajska je v zameno za delno odpravo carin privolila tudi v strukturne spremembe glede intelektualne lastnine in tehnologije. To je bil eden ključnih očitkov Pekingu: da Kitajska ne spoštuje intelektualne lastnine.

Preboja v odnosih ni bilo. Maja letos so ZDA prepovedale poslovanje s tujimi telekomunikacijskimi podjetji, med njimi velikanom Huaweiem, kot razlog pa navedle, da predstavljajo tveganje za nacionalno varnost ZDA. Washington očita kitajskemu gigantu, da ni iskren glede povezav s kitajsko vlado, Peking pa ZDA obtožuje ustrahovanja Huaweia in grozi s prekinitvijo trgovinskih pogajanj. Trump je napovedal tudi prepoved priljubljenih aplikacij TikTok in WeChat na ameriških tleh, julija pa je z izvršnim ukazom odpravil tudi posebno obravnavo Hongkonga. "Nobenih posebnih privilegijev, nobene posebne gospodarske obravnave in nobenega izvoza občutljivih tehnologij," je dejal, namen izvršnega zakona pa je kaznovati Peking zaradi represije v Hongkongu oziroma kitajske uvedbe zakona o nacionalni varnosti v Hongkongu. Napetost med državama se je še povečala po izbruhu pandemije. Trump Kitajski očita, da je kriva za širjenje virusa in da ni bila transparentna pri obveščanju o novem koronavirusu, Svetovni zdravstveni organizaciji pa očita, da je pri tem Peking ščitila.

V nasprotju z drugimi potezami Trumpovo stališče do Kitajske v gospodarskem smislu ni bilo deležno ostrih kritik. "Predsednik je imel prav, ko je izzval Kitajsko glede njenih dejanj v trgovini," je v poročilu o o zunanji politiki na polovici mandata zapisal Richard Haass, predsednik Sveta za tuje odnose (Council on Foreign Relations). Podobno je ocenila tudi profesorica MacMillan. "Trumpu ne želim pripisati veliko zaslug, a mislim, da je imel prav, ko je oz. je njegova administracija izzvala Kitajsko glede intelektualne lastnine," je dejala za Deutsche Welle.

Temu pritrjuje tudi Šabič. "Trump je dobesedno sprovociral Kitajsko, da se je začela vesti agresivno, ko je ta uvidela, da obstoječi model njenega razvoja, temelječ na toleranci ameriških vlad do Pekinga zaradi iskanja gospodarskih priložnosti sodelovanja s Kitajsko, ne deluje več. Povedano drugače, Kitajska je prehitro odkrila svoje karte. Kitajska bi si, gledano striktno zunanjepolitično, pridobila bistveno več simpatij po svetu, če bi vodila potrpežljivo zunanjo politiko. Če bi recimo v povezavi s sankcijami bolj kot retaliacijo uporabljala diskurz, ki bi dokazoval, da država verjame v mednarodne organizacije. Na primer, da ne bi izpustila nobene priložnosti, kjer bi poudarjala vlogo Svetovne trgovinske organizacije pri reševanju trgovinskih sporov."

Po njegovem mnenju bi se lahko veliko bolje odzvala tudi v povezavi s širjenjem novega koronavirusa in tudi s tem pridobila politične točke v mednarodni skupnosti, potem pa je tu še vedno prisotno vprašanje spoštovanje človekovih pravic. "Bistveno drugače bi bilo, če bi bila bolj transparentna glede covida-19, če bi se podvrgla nadzoru mednarodnih institucij za zagotovitev standardov človekovih pravic in če teh seveda tudi ne bi tako grobo kršila, kot je to v primeru Ujgurov, Tibetancev. Bistveno drugače bi bilo, če bi ohranjala potrpežljivost glede Tajvana. Svet razume njeno politiko ene Kitajske, po kateri ta vidi Tajvan kot njen sestavni del. Toda politika, ob kateri Tajvanu ne dovoli niti tega, da bi, pod kakršnim koli imenom že, sodeloval vsaj na zasedanjih skupščine Svetovne zdravstvene organizacije, čeprav dosega fantastičen uspeh pri boju proti covidu-19, ni ravno primer vizije neke velesile. Imela je fantastično priložnost, da prevzame zaupanja vredno mehko liderstvo v mednarodni skupnosti. V takem kontekstu Huawei najverjetneje sploh ne bi bil stigmatiziran tako, kot je danes. Namesto tega je nasedla Trumpu in škoda, ki si jo je povzročila, je, vsaj na srednji rok, težko popravljiva, s kakimi nespametnimi potezami (govori se recimo o tem, da bi utegnila obdobje med volitvami in inavguracijo predsednika ZDA izkoristiti za napad na Tajvan in si ga nasilno priključiti) si Kitajska lahko svoj položaj samo še poslabša, kar bi bila za mednarodno skupnost res velika škoda."

Brez nove vojne, že obstoječim pa ni videti konca

V nasprotju z več predsedniki pred njim Trump sicer ni začel nobene nove vojne, je pa nadaljeval obstoječe (Irak, Sirija, Afganistan) in bil na robu novih (Severna Koreja, Iran). V ospredju svetovne javnosti sta že devet let vojna v Siriji in boj proti Islamski državi, še vedno trajajo spopadi v nemirnem Afganistanu in Iraku. Tri mesece po nastopu funkcije, aprila 2017, je Trump ukazal omejen povračilni napad v Siriji, potem ko so vojaške sile pod vodstvom sirskega predsednika Bašarja Al Asada domnevno izvedle napad s sarinom na civiliste. Do avgusta istega leta so države pod vodstvom ZDA močno okrepile boje proti borcem IS-ja, marca lani pa razglasile teritorialni poraz Islamske države v Siriji. Pomemben mejnik glede IS-ja je bil uboj vodje Abu Bakra Al Bagdadija oktobra 2019 v nočni akciji ameriških posebnih sil v sirski vasi Briša v bližini meje s Turčijo. "To je bila velika noč za ZDA in svet," je takrat dejal Trump. "Abu Bakr Al Bagdadi je mrtev. Največji teroristični voditelj je dočakal roko pravice. Umrl je kot pes, kot strahopetec. Svet je zdaj mnogo varnejši kraj. Bog blagoslovi Ameriko," je dejal v svojem slogu. Trump je 19. decembra 2018 naznanil, da umika 2000 ameriških vojakov iz Sirije, saj je po njegovem mnenju IS v Siriji poražen. Odločitev je privedla do odstopa obrambnega ministra ZDA Jamesa Mattisa in sprožila ostre kritike ameriških zaveznic. Pozneje je svoje besede omilil in napovedal počasen umik, njegova administracija poudarja pomen ohranjanja navzočnosti v državi, da se ne bi IS znova okrepil.

Mešani signali glede tega, kdaj se bodo ameriški vojaki vrnili iz Afganistana

Pereča tema že skoraj 20 let je vojna v Afganistanu. Februarja letos so ZDA in talibani podpisali mirovni dogovor za Afganistan, ki naj bi vendarle prinesel konec 18-letne vojne, septembra letos so se v Dohi začela tudi zgodovinska pogajanja med talibani in afganistansko vlado, a nasilje v državi ne pojenja. Po podatkih ameriškega centra za osrednje poveljstvo združenih zračnih operacij so lani ameriške vojaške sile v Afganistanu odvrgle rekordnih 7423 bomb, kar je največ v zadnjih 10 letih. V skladu s februarskim dogovorom naj bi se v tej državi bistveno zmanjšala ameriška vojaška navzočnost, kar Trump napoveduje že ves mandat, v zameno za varnostna zagotovila talibanov. Kot navaja CNN, Trumpova administracija pošilja mešane signale glede umika ameriških vojakov. Oktobra letos je Trump prek Twitterja sporočil, da bodo vsi vojaki doma do božiča, kar je presenetilo tudi njegove sodelavce. Pentagon in State Department poudarjata, da bo zmanjšanje števila vojakov odvisno od več pogojev, enako je ta teden dejal generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg. Po besedah Trumpovega svetovalca za nacionalno varnost Roberta O'Briena je načrt, da bi do konca oktobra število ameriških vojakov zmanjšali na 4500, na začetku prihodnjega leta pa naj bi bilo tam od 2500 do 2800 vojakov. Za primerjavo: največ ameriških vojakov je bilo v Afganistanu v času Baracka Obame leta 2010, blizu 100.000. Do leta 2017 se je število vojakov zmanjšalo na okoli 8400, potem pa se je zaradi vnovičnega porasta nasilja povečalo, leta 2018 jih je bilo 15.000.

Kot meni Šabič, na konfliktnih območjih glede ameriške vloge ni pričakovati velikih sprememb. "Gre za območja, ki se jih z zunanjim posredovanjem ne da rešiti. To je bilo jasno že od posredovanja v Iraku in Afganistanu. Preseneča le, da se v to past ujamejo tudi drugi akterji, z EU-jem na čelu – dokaz za to je stanje v Libiji in Siriji. Mislim, da so se ZDA iz te izkušnje vojaškega posredovanja v zadnjih dvajsetih let tudi nekaj naučile – v prihodnje bodo zelo previdno izbirale svoje vojne. Območje, kjer vidim morebitni prihodnji vojaški angažma, je le še (jugo)vzhodna Azija, napetosti utegnejo biti tudi na arktičnem območju."

Ogorčenje ob umiku iz podnebnega sporazuma, Unesca ...

Med najbolj odmevnimi potezami Washingtona, ki so dvignile veliko prahu in povzročile veliko ogorčenje, je bil umik iz pariškega podnebnega sporazuma. "V skladu s svojo dolžnostjo, da ščitim ZDA in njihove državljane, ZDA odstopajo od pariškega podnebnega sporazuma," je junija 2017 dejal Trump in dodal, da je sporazum krivičen do ZDA in da je le potegavščina v korist Kitajske. Formalno so, v skladu s pravili glede sporazuma, potem ZDA umik napovedale novembra lani, veljati pa bo začel prav 4. novembra letos. Trump je nenehno dvigoval prah tudi s svojim zavračanjem pojava podnebnih sprememb. Že leta 2015 dejal, da ne verjame v segrevanje ozračja, podnebne spremembe pa imenoval kot "mitske" in "neobstoječe", čeprav jih je tudi označil kot resno temo. Septembra letos, ko je obiskal Kalifornijo, ki so jo predtem zajeli strahoviti požari, pa je zagotovil, da se bo podnebje kmalu shladilo.

Oktobra 2017 je sledila tudi napoved o umiku iz Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco), kot povod za umik pa je Washington navedel spor glede članstva Palestine. Potem ko je organizacija v svoje članstvo sprejela Palestino, so namreč ZDA v letu 2011 prenehale financirati organizacijo. Do takrat so bile Unescov najpomembnejši finančni podpornik, saj je njihov delež znašal kar okoli petino vseh sredstev organizacije. V letu 2013 so sicer zaradi neplačevanja članarine izgubile volilne pravice v Unescu, vendar so vztrajale kot članica. ZDA so že enkrat predtem izstopile iz Unesca, leta 1984 pod predsednikom Ronaldom Reaganom. Takratna razloga pa sta bila proti zahodnemu svetu nastrojena politizacija in neučinkovito upravljanje organizacije. Nato so se v letu 2003 pod predsedovanjem Georgea W. Busha znova vrnile v Unescovo družino.

Še en odmeven umik je bil iz Sveta ZN-a za človekove pravice junija 2018, kot vzrok pa so ZDA navedle nepravično obravnavno Izraela glede človekovih pravic. To ni bil zadnji odmeven izstop. Februarja lani so ZDA prenehale spoštovati sporazum o prepovedi jedrskih izstrelkov kratkega in srednjega dosega (INF), ki je bil podpisan leta 1989.

Po izbruhu pandemije letos pozimi je maja Trump napovedal, da bodo ZDA izstopile tudi iz Svetovne zdravstvene organizacije, ki ji očita, da je ščitila Kitajsko glede informacij o novem koronavirusu, istega meseca pa je Trump napovedal še umik iz mednarodne pogodbe o odprtih zračnih prostorih, v okviru katere lahko države izvajajo neoborožene opazovalne polete nad ozemljem drugih.

Kot pravi Šabič, so Združeni narodi priročna tema za vse konservativne vlade v ZDA, tu Trump ni nobena izjema, na drugi strani pa demokrati bolje razumejo dolgoročno korist, ki jo imajo ZDA od multilateralizma. "Vedno znova ponavljam: OZN niso samo Varnostni svet in modre čelade. OZN in njegov sistem specializiranih mednarodnih organizacij, vključno s Svetovno zdravstveno organizacijo, pa vsa paleta drugih institucij, kot je npr. Urad Združenih Narodov za okolje, vse to tvori hrbtenico sodobne mednarodne skupnosti. Brez teh organizacij se vrnemo v srednji vek! Zato pogosto pravim: če želimo ustrezno govoriti o OZN-u in njegovi 'učinkovitosti' potem razumimo to organizacijo kot celoto, kot sistem, ne pa kot stolpnico v New Yorku. Bidnova vlada, če bo do nje sploh prišlo, bo to zagotovo bolje razumela. Bodo pa tudi pri Bidnu postavljene določene meje – razporeditev finančnega bremena v zvezi Nato na primer. Tu se z morebitno izvolitvijo Bidna ne bo nič spremenilo, evropske zaveznice bodo morale bolj odpreti svoje denarnice. Bo pa zagotovo ustavljen umik ZDA iz Svetovne zdravstvene organizacije."

Oštevanje zaveznic v Natu

Če se je Trump na eni strani z naštetimi potezami umaknil od multilateralnega pristopa, ki je bil značilen za ZDA po drugi svetovni vojni, pa le ni pozabil na tradicionalne zaveznice. Med prvo potjo v tujino maja 2017 je tako obiskal Savdsko Arabijo in Izrael, potem pa nadaljeval pot v Evropo, kjer je obiskal Italijo, Vatikan in Belgijo. V nagovoru v Bruslju pa je že nakazal spremembo svoje politike glede Nata, ko je države pozval, naj vendarle prispevajo svoj finančni vložek v organizacijo. Odnosi z evropskimi državami, ki so v preteklih desetletjih pri reševanju svetovnih konfliktov vedno pogledovale k Washingtonu kot velikemu bratu, so se v zadnjih štirih letih močno ohladili, tradicionalno zavezništvo se je močno razrahljalo. Nov udarec k temu je bilo julijsko oznanilo, da ZDA umikajo skoraj 12.000 vojakov iz Nemčije. Trump je kot razlog navedel, da gre za potezo, ker se Nemčija ne drži zavez glede svojih finančnih obveznosti v Natu. Profesorica MacMillan je za Deutsche Welle dejala, da bi to lahko privedlo do trajnih sprememb. "To je kot prijateljstvo. Prijateljem zaupaš, ko pa se to zaupanje prelomi, ga je težko znova vzpostaviti. Evropa se je navadila, da se zanaša na svojega velikega brata v Washingtonu. In mogoče zdaj Evropejci pravimo, da tega ne moremo več početi in da moramo, kot smo sicer govorili že desetletja, v večji meri oblikovati svojo neodvisno zunanjo politiko."

"Ljubezenska pisma" s Kimom niso bila dovolj za trajne spremembe

Sorodna novica Trump in Kim napisala zgodovino - od rokovanja do podpisa dogovora

Več mesecev je svetovne medije močno zaposloval tudi odnos med Washingtonom in Pjongjangom, ki izvaja redne raketne preizkuse. V svojem prvem nagovoru v Generalni skupščini Združenih narodov septembra 2017 je Trump zagrozil Severni Koreji, da jo bo v celoti uničil, če bo ta še naprej izvajala raketne preizkuse. Diplomatski pingpong je trajal več mesecev, potem pa sta sledila preobrat in celo srečanje Trumpa in severnokorejskega voditelja Kim Džong Una: 12. junija 2018 so bile oči svetovne javnosti uprte v letovišče v Singapurju, kjer sta si prvič segla v roke. Nov pomemben korak v odnosih med državama je bil narejen junija lani, ko je Trump kot prvi ameriški predsednik med opravljanjem funkcije obiskal Severno Korejo. Kljub visokoletečim besedam in medsebojni naklonjenosti Trumpa in Kim Džong Una pa so pogovori o popolni jedrski razorožitvi Severne Koreje zastali, po izbruhu pandemije covida-19 skorajda ni bilo več nobenega stika med Pjongjangom in Washingtonom, oktobra pa je Pjongjang predstavil novo medcelinsko balistično raketo.

Sorodna novica Bo maksimalna potrpežljivost Irana kos maksimalnemu pritisku ZDA?

V odnosih z Iranom na obzorju že nevarnost spopada

Že desetletja pomembno zunanjepolitično vprašanje, ki je mednarodno skupnost zaposlovalo tudi zadnja štiri leta, je odnos z Iranom. Maja 2018 je Trump sporočil, da ZDA odstopajo od jedrskega sporazuma z Iranom, sklenjenega leta 2015, in znova vzpostavljajo gospodarske sankcije. Maja 2015 je namreč Iran po 12 letih spora z mednarodno skupnostjo podpisal sporazum o omejitvi jedrskega programa (med drugim omejitev števila centrifug za bogatenje urana) v zameno za odpravo številnih sankcij. "Ni prav, da se sporazum, ki ga je Varnostni svet Združenih narodov soglasno podprl, enostransko odpove. To ruši zaupanje v celotno mednarodno ureditev," je takrat dejala nemška kanclerka Angela Merkel. Trump je pred odstopom od sporazuma sicer dejal, da bo začel znova in Iran prisilil v pogajanja o novem sporazumu, kar pa se doslej ni zgodilo. Januarja letos so ZDA v napadu z brezpilotnim letalnikom ubile poveljnika iranskih sil Kasema Solejmanija, ki ga je Pentagon povezoval z nasilnimi protesti pred ameriškim veleposlaništvom v Bagdadu in smrtmi ameriških in drugih tujih vojakov v regiji. Svetovna skupnost je s strahom opazovala, ali se bodo napetosti prevesile v neposredni vojaški konflikt. Trump je takrat dejal, da je napad na generala ukazal, da bi "preprečil vojno". Kot povračilo je Iran z raketami napadel vojaški oporišči z ameriškimi vojaki in vojaki koalicije proti skupini Islamska država v Iraku, nadaljnjega stopnjevanja napetih odnosov pa k sreči ni bilo.

Ob strani Savdski Arabiji tudi ob umoru Hašokdžija

Nasprotnice Teherana s Savdsko Arabijo na čelu še naprej ostajajo močne zaveznice ZDA, o čemer jasno priča tudi to, da je bila to prva država, ki jo je Trump obiskal med prvo potjo na tuje. To trdno zavezništvo, že med obiskom maja 2017 podkrepljeno s sto milijard dolarjev vrednimi vojaškimi posli, je ostalo trdno tudi po umoru novinarja in nekdanjega svetovalca savdske vlade, ki je pozneje postal kritik savdskih oblasti, Džamala Hašokdžija. Hašokdži je izginil 2. oktobra, ko je vstopil v prostore savdskega konzulata v Carigradu, kamor je šel po uradne dokumente za svojo skorajšnjo poroko s turško zaročenko. Ameriška obveščevalna služba Cia je ugotovila, da je umor naročil savdski prestolonaslednik Mohamed bin Salman, ki je predtem žel svetovno slavo kot veliki reformator te izredno konservativne države. A Trump je vztrajal, da ni dokazov za neposredno vpletenost bin Salmana in da so odnosi s Savdsko Arabijo za ZDA zelo pomembni, da gre za milijardne posle in delovna mesta v ZDA.

Predlog mirovnega načrta, napisan zgolj po željah Izraela

Veliko prahu je dvignilo Trumpovo priznanje Jeruzalema za izraelsko prestolnico decembra 2017. V duhu krepitev odnosov je napovedal tudi, da bodo ZDA veleposlaništvo preselile v Jeruzalem, kar je izzvalo gnev v palestinski skupnosti. To se je potem zgodilo 14. maja 2018. Trump je januarja letos, ko je v Beli hiši gostil izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, predstavil tudi nov mirovni načrt za izraelsko-palestinski konflikt, nad katerim je bedel njegov zet Jared Kushner.

Sorodna novica Trumpov bližnjevzhodni načrt: Predstavljen v Washingtonu, zasnovan v Izraelu

Načrt, pri katerem palestinska stran ni sodelovala, je bil deležen številnih kritik, saj je bil napisan v korist Izraelu. Palestinski voditelji so načrt pričakovano ostro zavrnili, evropske države so ga sprejele zadržano in različno. Z Bližnjim vzhodom so povezane tudi najnovejše zunanjepolitične odločitve Trumpa: njegov cilj je bil spodbuditi arabske države za normalizacijo odnosov z Izraelom. Kot prvi sporazum je bil podpisan dogovor med Izraelom in Bahrajnom ter Združenimi arabskimi emirati. Poznavalci menijo, da gre za poenotenje Izraela in (zalivskih) držav v odnosih z Iranom.

Klic v Ukrajino, ki je privedel do ustavne obtožbe

Pri pregledu zunanjepolitične strategije ne moremo mimo postopka odpoklica. Januarja letos se je Trump kot tretji predsednik soočil z ustavno obtožbo (impeachment), in sicer ga je obtožnica bremenila zlorabe politične oblasti v osebno korist in oviranja kongresa. Trump je v pogovoru julija lani z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim kot pogoj za izplačilo kongresno potrjene vojaške pomoči 400 milijonov dolarjev postavil uvedbo preiskave proti sinu nekdanjega podpredsednika ZDA Josepha Bidna (desno), Hunterju Bidnu. Očrnitev Bidna bi Trumpu koristila v predvolilni kampanji. Ustavna obtožba se je pričakovano končala z oprostitvijo Trumpa, ki je v prvem javnem odzivu dejal, da je bila obtožba zanj "strašen preizkus", pred katerega so ga postavili "nepošteni in skorumpirani ljudje".

NYT: Trump ni kriv za vse, a je s svojo ignoranco stvari še poslabšal

Kot je v New York Timesu pred časom zapisal član uredniškega odbora časopisa Serge Schmemann, težave, s katerimi se danes spopada svet, seveda niso vse posledica Trumpovih potez. Vzpon Kitajske, ruske spletke ali sektaško nasilje na Bližnjem vzhodu so potekali, še preden je prisegel kot ameriški predsednik, in bi vplivali na poteze katerega koli predsednika v Ovalni pisarni. "Toda Trumpova namerna ignoranca sveta (bojda je pred srečanjem z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom v Helsinkih vprašal svetovalce, ali je Finska del Rusije) skupaj z njegovim prezirom do diplomacije, inteligence in izkušenj ("Moj prvi svetovalec sem sam sebi in imam dober instinkt za te stvari.") je pogosto stvari samo še poslabšala."

Šabič: Trumpova taktika je konstruirati svoj prav

Kot v sklepu poudarja Šabič, je jasno, da se mednarodna vprašanja ne rešujejo z enostranskimi predlogi in soliranjem enega predsednika. "A pri Trumpovi politiki gre za več. Gre za mnogo širše posledice, ki jih te zgodbe, ki jih omenjate (op. Severna Koreja se še vedno ni jedrsko razorožila, Iran še vedno ohranja jedrske dejavnosti, izraelsko-palestinsko vprašanje kljub predstavitvi novega predloga rešitve ostaja nerešeno), povzročajo. Žal se v njihovem središču znajde Evropa, bolj, kot si to morda predstavljamo. Evropa je temelj, mejnik in gradnik demokracije. Trump ni nič od tega. Služi za zgled vsem politikom, ki imajo z demokracijo težave. Trumpova taktika, v zunanji ali notranji politiki, je konstruirati svoj prav kot dejstvo, pa tudi če dokazano laže. Napadi na medije, ker ne govorijo tako, kot on misli, da je prav, žaljenje novinarjev, zaničevalno zapuščanje studiev sredi intervjuja, nejasna opredelitev glede ekstremizmov, podžiganje rasizma doma ... zveni znano? To je težava, ki jo povzroča, in zgled, ki ga daje Donald Trump. Če dobi še štiri leta, bo to velik izziv tako za Američane kot za mednarodno skupnost, tudi za Evropo – za vrednote, ki so osnova tudi naše ustavne ureditve."