Psihologinja in psihoterapevtka Irma Žuman je strastna motoristka že 45 let. Z vonjem po bencinu jo je zasvojil že njen oče, ki je bil mehanik. Ker si je želela, da bi mu lahko pomagala pri delu, ji je v roke porinil čopič in v bencin namočene dele, ki jih je bilo treba razmastiti. Zato vonj po bencinu povezuje z lepimi trenutki z očetom, ki jih je preživela kot otrok. Na svoj prvi motor je sedla pri petnajstih in si želela tekmovati v motokrosu, vendar so jo od tega odvrnili, češ da si bo, ker je ženska, poškodovala reproduktivne organe. V motokrosu ni tekmovala, si je pa izbrala fanta, ki je. Čeprav jo v šali sprašujejo, koga si je v resnici izbrala – moža ali motor, je po več desetletjih zakona jasno, da moža.

Na vprašanje, zakaj je vožnja z motorjem tako drugačna od vožnje z drugimi vozili, Irma odgovarja, da so na motorju intenzivnejši občutki. Že pri vožnji več kot 20 km/h se v naših možganih sprožijo opozorilni alarmi za nevarnost – stresni odziv "boj ali beg", zaradi katerega smo bolj osredinjeni, čuti se nam izostrijo, hitreje se odzovemo in se močneje odzivamo na okolico, zaradi česar imamo občutek, da smo močnejši, bolj živi. Če pa se temu pridruži še užitek na primer ob vožnji z motorjem, se v nas sproža tudi dopamin, ki spodbuja živahnost in dobro voljo, bistri misli in spodbuja domišljijo, je doživetje popolno.

Podobne občutke opisujejo tudi vozniki kultnih motorjev Harley Davidson, ki dodajajo, da je motor tudi sredstvo za zbliževanje ljudi, saj se motoristi radi včlanijo v katerega izmed motorističnih klubov, v katerem so med člani močni občutki pripadnosti, solidarnosti in iskrenega prijateljstva. Tudi zato v klubu H.O.G Lipa Chapter Slovenija vztraja 92-letni Simon Hribar, ki je v mladosti imel seveda hitrejše motorje, zdaj pa vozi harleyja s prikolico. Njegova motoristična kariera traja že petinsedemdeset let in je najstarejši voznik harleyja davidsona v Evropi.

Motoristov se drži stigma, da so ošabni, naduti, da radi kršijo pravila in s svojo objestno vožnjo ogrožajo sebe in druge udeležence v prometu. Vsi motoristi v naši oddaji zatrjujejo, da tako mnenje prevladuje samo zaradi nekaterih posameznikov, ki praviloma na motor ne sedejo zaradi uživanja v vožnji, ampak zaradi izpolnjevanja nekega čustvenega manka, nakopičenih negativnih čustev in s tem notranjega nemira, kot je ugotovila Irma Žuman v pogovorih z motoristi in vozniki drugih motornih vozil, ki so preživeli prometno nesrečo, s katero se objestno vedenje praviloma konča.

Morda so tu starejši motoristi v prednosti, saj so praviloma bolj čustveno zreli in nimajo več tako močne želje po adrenalinskih, malce nevarnih vožnjah. Poleg tega imajo več izkušenj in znajo bolje predvidevati ter se prilagajati, čeprav jim pešajo telesne sposobnosti. Na srečo te pešajo počasi, tako da se motorist lahko na spremembe privadi, pomanjkljivosti pa nadomesti z drugimi čuti in veščinami. Irma Žuman že slabše vidi, uporablja tudi slušni aparat, zato je previdna v vožnji po gozdnih poteh, v kateri najbolj uživa, saj se zaveda, da ne more več sama dvigniti motorja. A vse to niso ovire, zaradi katerih bi morali starejši vožnjo z motorjem opustiti.

Vojko Safran, vodja programov za motoriste pri AMZS-ju, celo opozarja, da je danes marsikateri mlajši motoristi v veliko slabši psihofizični kondiciji, kot so starejši, ki se pešanja telesa zavedajo in z redno telovadbo tudi kaj ukrenejo proti temu. Obenem pa vsem motoristom priporoča, da se vsakih nekaj let udeležijo tečaja za motoriste, kjer lahko v varnem okolju preizkusijo svoje motoristične veščine in se naučijo novih. To poudarja tudi policist Stane Golob iz Policijskega motorističnega kluba Blue Knights, ki se takih tečajev redno udeležuje, saj pravi, da so motorji vedno boljši in motoristu nudijo veliko podpore pri vožnji, a mora tudi motorist vaditi, da je potem res lahko kos vsem nepredvidljivim dogodkom v prometu.