Verjetno ni najprijetnejše, če se s sosedi kar naprej prepirate zaradi hrupa, parkirnega prostora ali hruške, ki se nagiba čez mejo.

Je pa zato toliko bolje, če vam sosedje priskočijo na pomoč pri obnovi hiše, varstvu otroka ali z vami zgolj posedijo in poklepetajo ob kavi. Kaj je torej sosed sosedu, volk ali brat? Kot pravi sociologinja dr. Srna Mandič, naj bo sosed sosedu kar sosed. Pojem sosed vsakdo razume nekoliko drugače – je to nekdo, ki živi v isti hiši, sosednji hiši, isti ulici? V osnovi so sosedi tisti, ki so si prostorsko blizu, uživajo skupen prostor in se tudi zavedajo, da si ta skupni prostor delijo z drugimi, pa naj bo to hodnik v večstanovanjskem bloku, okolica hiše ali ulica. Skupni prostor pomeni veliko možnosti za sodelovanje, pogovarjanje, vzpostavljanje stikov, po drugi strani pa, opozarja Srna Mandič, pomeni tudi obveznost, odgovornost in upoštevanje pravic in želja drugih. Če Slovenci veljamo za prepirljive sosede, je to predvsem zato, ker se še nismo zares naučili, kaj pomeni biti sosed. Po osamosvojitvi smo lastnino začeli jemati zelo dobesedno; na svojem lahko delam tako, kakor meni ustreza, želje in potrebe drugih pa me ne zanimajo, opaža. A skupni prostor zahteva sosedski odnos, ki pa pomeni predvsem neko vrsto olike, spoštljivosti in komunikacije.

Dobre sosedske odnose zagotovo poznajo v ljubljanski soseski Fondovi bloki.

Stanovalci blokov, ki so bili zgrajeni že pred drugo svetovno vojno, obdelujejo vrtove, skupaj skrbijo za okolico, si priskočijo na pomoč in se znajo tudi prijateljsko družiti in zabavati. Tako je Katra, ena od stanovalk, vesela, da je našla sosesko, v kateri lahko otroci živijo in se igrajo tako, kot se je pred desetletji igrala sama. Manca, ki je v soseski odraščala, pa je zadovoljna, da zdaj, ko je sama mama, lahko brez skrbi pusti otroke na dvorišče, saj ve, da so na varnem in pod budnim očesom skrbnih sosedov.

Mestna soseska Fondovi bloki je lep primer soseske, ki ji gre dobro, saj je živa, ima prostor, infrastrukturo in ljudi, ki vse to hočejo uporabljati. Takšnih sosesk si lahko le želimo, žal pa ne moremo reči, da je to povprečna slovenska soseska. Težava je predvsem v gradnji novih sosesk v naših mestih, za katere se niti ne oblikujejo prostorske razmere, ki bi omogočile druženje in skupne dejavnosti stanovalcev. Ob tem Srna Mandič za primerjavo ponudi Dunaj, kjer so soseske zgrajene tako, da združujejo različne generacije, najemnike in lastnike, omogočajo točke skupnih interesov, kot so vrtovi, parki, voda. Pogosto stanovalcem ponujajo tudi interesne dejavnosti, klube, skrb za energetske in ekološke vidike njihovega bivalnega prostora. Skupno odpravljanje težav in gradnja nečesa novega sta pomembna, saj to ljudi povezuje, jim daje občutek pripadnosti in zadovoljstva.

Kako se ljudje povezujejo v vaški skupnosti, smo preverili na Bregu pri Ribnici in ugotovili, da vsi radi zavihajo rokave in poprimejo za delo, ko je treba, za zabavo pa pogosto zmanjka časa. Ljudje se vse manj poznajo, starejši pa se z nostalgijo spominjajo preteklosti, ko so ob večerih po končanem delu včasih radi zapeli in celo zaplesali skupaj. Danes dlje od vljudnega pozdrava skoraj ne gre. Sociologinja Srna Mandič, ki je danes tudi sama v pokoju, se sicer strinja, da je bilo včasih drugače, a to ne pomeni nujno bolje. "Včasih je bilo lepše, bili smo mlajši, imeli smo več energije. Ta nostalgija je vsem blizu," pravi. Hkrati poudarja, da se ljudje rajši spominjamo lepih kakor slabih stvari, da je pa zagotovo imel vsakdo tudi kakšno slabšo izkušnjo iz soseske, v kateri vsi vse vedo, se vtikajo v človekovo zasebnost, ga obrekujejo ali postrani gledajo. Ob tem spomni na Zygmunta Baumana, ki pravi, da ima občutek skupnosti in pripadnosti tudi svojo ceno, ki se plačuje s svobodo.

"Sosedstvo in skupnost sta nekaj zelo dobrega, ampak podobno kot človek potrebuje prostore skupnosti, druženja, srečevanja, je pomembno, da ima tudi nekaj svoje svobode, da se umakne, da se oddahne," sklene sogovornica.