O življenju z otrokom s posebnimi potrebami smo v oddaji Ah, ta leta govorili z Dragico Kraljič.

Dragica Kraljič je mama 32-letnega Janka, ki ima Downov sindrom. Dragica je po izobrazbi defektologinja, a kot poudari, te na rojstvo otroka s posebnimi potrebami ne pripravi nihče. "Med nosečnostjo vsak pričakuje zdravega, lepega otroka, vsak si v mislih predstavlja, kakšen bo otrok, kakšno bo njegovo življenje. Ko pa se rodi otrok s posebnimi potrebami, se vsa ta pričakovanja razblinijo." Janek živi preprosto življenje in tega se uči tudi Dragica Kraljič, ki pravi, da ji je Jankovo rojstvo spremenilo življenje na bolje, da je z njim postala optimistka in da ima od takrat naprej njeno življenje drugačen smisel.

O življenju z otrokom s posebnimi potrebami Dragica Kraljič ne želi dajati nasvetov, saj ima vsak svoje potrebe in želje, zato mora tudi vsak poiskati najboljše rešitve zase. Rada pa deli svoje izkušnje. Zgodbe o Janku in nenavadni mami iz nenavadne družine lahko prebiramo tudi v njeni knjigi Nisem kot drugi: Življenje z otrokom s posebnimi potrebami, v kateri spregovori tudi o spopadanju z diagnozo, srečevanju s predsodki in o življenju, ki je drugačno od pričakovanega. "Ti otroci morda res ne prispevajo veliko v materialnem ali pa produktivnem smislu. Ampak nihče pa ne pomisli, kaj vse lahkoprispevajo v čustvenem. Ti otroci ne znajo biti zahrbtni, ne znajo lagati, človeka vidijo kot človeka, ne glede na barvo kože, starost, spolno usmerjenost."

Čeprav se danes veliko več govori o otrocih s posebnimi potrebami, je družba še vedno polna predsodkov o tem, kakšni so in kakšno naj bi bilo življenje z njimi. "Okolica si predstavlja, da bi morale mame takšnih otrok trpeti, da moramo nenehno bedeti nad otrokom, ampak jaz sem ugotovila, da to ni v redu, zato tega ne delam. Pazim, da mu zagotavljam vse, kar potrebuje, predvsem pa to, da skrbno izbiram, kdo pride v najino življenje." Janek zaradi svoje diagnoze žal ne bo mogel biti nikoli zares samostojen, a si v življenju želi vse tisto, kar si želijo drugi, njegovi vrstniki. Rad preživlja dneve v varstveno-delovnem centru in vesel je, ko lahko nekatere naloge opravi sam. "V varstveno-delovnem centru tudi čustveno in socialno napreduje."

Dragica Kraljič se kljub sinovi diagnozi ni odpovedala svojemu življenju. Za sabo ima uspešno kariero defektologinje, bila je tudi ravnateljica, danes piše knjige. "Imela sem kariero, nisem se odpovedala svojemu življenju. Ljudje si radi mislijo, da če imaš prizadetega otroka, da so vsi v družini prizadeti. Ampak jaz si tudi želim delati stvari, ki me veselijo, in nikakor se nisem počutila žrtev. Bila bi zelo nesrečna, če bi se morala vsemu odpovedati." In to, da je mama vesela in zadovoljna, ceni tudi Janek, ki mu je prav tako pomemben tudi stik z vrstniki. "Janek se z odraščanjem spreminja in me ne skrbi, da zanj ne bi bilo poskrbljeno, potem ko jaz ne bom zmogla več. V varstveno-delovnem centru je rad, predvsem pa sem pomirjena, ker vem, da ga imajo v centru radi in da ima pri vsem močno podporo."

O tem, kako pomembno je zavedanje, da so tudi ljudje s posebnimi potrebami pomemben del okolja, v katerem živijo, s svojo življenjsko energijo sporoča tudi 33-letna Natalie. Z njo in njeno mamo smo preživeli dan v Kopru. V Varstveno-delovnem centru Tončke Hočevar v Ljubljani pa smo obiskali 57-letnega Primoža.