Spomin je proces, ki nastaja v možganih. Pri tem sodeluje več možganskih centrov. Grobo bi spomin lahko razdelili na kratkoročnega in dolgoročnega. Če poenostavimo: kratkoročni spomin deluje tako, da preberemo telefonsko številko in si jo zapomnimo le za toliko časa, da jo vtipkamo v telefon. Informacije, ki so za nas pomembne, pa se zapišejo v dolgoročni spomin. Če bi torej telefonsko številko večkrat ponavljali oziroma bi bila to številka, ki bi bila za nas pomembna, bi se ta informacija iz kratkoročnega spomina prestavila v dolgoročnega.

Vendar so možgani zapleteni in delovanje spomina ni tako preprosto. "Dolgo smo bili prepričani, da so naši možgani kot nekakšna videokamera, ki zelo verno in lepo dokumentira to, kar se nam dogaja. Danes vemo, da to ne drži," pojasnjuje nevrolog Zvezdan Pirtošek. Spomin torej ni "preslikava" realnosti. Zato se na primer pogosto zgodi, da se brat in sestra dogodka iz otroštva spominjata popolnoma drugače. Na vprašanje, ali potem sploh lahko zaupamo našemu spominu, Pirtošek odgovarja, da mu gre zaupati glede bistva, ne pa morda glede detajlov. "Toda kadar smo utrujeni ali pod stresom, so procesi v možganih načrtovani tako, da velikokrat shranijo spomine, ki so daleč od resničnosti." To je nekaj, na kar se velja spomniti, ko se boste naslednjič prepirali, kdo ima prav, vi ali vaš sorojenec.

Spomin torej ni popoln. Ne samo da si včasih zapomnimo izkrivljeno podobo resničnosti, ampak si tudi ne zapomnimo vsega. Kajti spomin deluje selektivno in nekatere informacije gredo mimo nas, ne da bi si jih sploh vtisnili v spomin. Navsezadnje pa je težava še ta, da pozabljamo.

A pozabljanje je normalen proces. Pirtošek pravi, da zelo hitro pozabimo nebistvene informacije, pogosto pa tudi tiste, ki so sicer pomembne, vendar nanje preprosto nismo pozorni. Povrhu pozabimo tisto, česar ne želimo slišati. Pozabimo torej informacije, ki se ne skladajo z našimi vrednotami. Prej gredo iz našega spomina tudi informacije in dogodki, ki nimajo čustvenega naboja. "Center za dolgotrajni spomin in center za čustva sta namreč drug ob drugem."

Pozabljanje zelo pogosto povezujemo tudi s starostjo

Dejstvo je, da se s starostjo začnejo slabšati povezave med posameznimi nevroni v možganih in tudi število celic se manjša. Znanstveniki so izračunali, da eden od možganskih centrov – hipokampus – vsako desetletje po štiridesetem letu starosti človeka izgubi približno pet odstotkov nevronov. Vendar so po drugi strani nekatere raziskave dokazale, da je povprečen spomin 70-letnika enako dober kot spomin 20-letnika. Pri nekaterih specifičnih spominskih funkcijah, kot je semantični spomin, so bili 70-letniki celo boljši od 20-letnikov.

Na to, kako dober bo naš spomin, ko bomo stari 60, 70 ali 80 let, vpliva način našega življenja že pri 30, 40 ali 50 letih. "Pomembni sta tako fizična kot intelektualna aktivnost," razlaga Pirtošek. Poleg telesne vadbe je priporočljivo, da z učenjem novih znanj ali spretnosti "treniramo" tudi možgane. Pomembno je, da se izogibamo stresu. "Kronični stres fizično uničuje celice tistega dela možganov, v katerem se shranjujejo spomini." Dolgoročno bosta na spomin dobro vplivala tudi zdrava prehrana in kakovostno spanje. In še zadnje, čeprav ne najmanj pomembno, je, da vzdržujemo socialne stike z ljudmi (in tudi živalmi), ki jih imamo radi.

Tehnike pomnjenja

Tehnike za izboljšanje spomina so notranje (tiste, ki jih uporabljamo v glavi) in zunanje. Zunanje verjetno poznamo vsi – gre za različne oblike zapisovanja tistega, česar ne smemo pozabiti.

Najbolj uporabljena notranja tehnika je vizualizacija. Na različne načine si predstavljamo to, kar moramo opraviti. Če si moramo na primer zapomniti dolg seznam stvari, ki jih moramo kupiti v trgovini, jih vse vpletemo v zgodbo. Bolj ko je zgodba neverjetna ali nenavadna, laže si bomo zapomnili celoten spisek.

Zanimiva metoda vizualizacije je tudi metoda kraja. Gre za antično metodo, ki so jo uporabljali, da so si zapomnili retorične govore. Pri tem si predstavljamo pot po znanem kraju – lahko gre za pot po naši hiši ali stanovanju. Na njej si predstavljamo postaje in na vsako od njih postavimo vrstico besedila. Ko moramo besedilo priklicati v spomin, se v mislih sprehodimo po znanem kraju.

Včasih se nam zjutraj, ko zapustimo stanovanje, zgodi, da nismo prepričani, ali smo izključili štedilnik ali opekač. Pomaga, če vse pregledamo, preden odidemo iz stanovanja, in si pri tem glasno govorimo potrditve. Če bomo to, kar vidimo, podprli še s slušno informacijo, se možnost, da si bomo to zapomnili, poveča.

Velikokrat si moramo zapomniti nize številk, kot so telefonske številke. Pri tem pomaga, da niz razdelimo na manjše enote in posameznim enotam pripišemo pomen.