"Sodeluje pri metabolnih in hormonskih procesih ter igra tako pomembno vlogo, da brez nje ne moremo živeti. In če je koža poškodovana na večji površini, lahko tudi umremo," še pravi Žgavec.

Kožo in njeno funkcijo rad pojasnjuje na primeru grajskega obzidja – zunanji del kože ali vrhnjica (epidermis), ki je neposredno izpostavljena vplivom iz okolja, grajsko dvorišče – usnjica (dermis), v kateri so žile, žleze in živci ter grad – ki je notranjost našega telesa: mišice, notranji organi in okostje.

Vrhnjica je sestavljena iz več vrst različno starih celic epitelija, ki so zložene podobno kot opeke v zidu. Najmlajše celice, ki so takoj nad usnjico, se s staranjem pomikajo proti površini in poroženevajo. Tako je vrhnja plast naše kože enaka, kot je na primer želvin oklep, le da je ta debel nekaj centimetrov, naša roževinasta plast pa je debela le nekaj mikronov, a ni povsod enako debela: na komolcih, kolenih, podplatih in dlaneh je debelejša.

Celice te vrhnje plasti vsebujejo pigment melanin, ki globlje dele kože ščiti pred ultravijoličnim sevanjem in keratin, ki ne prepušča vode in zato telo varuje pred izsušitvijo, zadržuje telesno toploto ter preprečuje vdor bakterij v notranjost telesa.

Se koža stara hitreje od drugih organov?

Z leti se zaradi vplivov iz okolja in še posebej UV-A in UV-B žarkov začnejo pojavljati znaki staranje kože: pigmentni madeži, tanjšanje kože in zmanjševanje zadrževanja vode, kar povzroči suho kožo. A čeprav se nam zdi, da se koža stara veliko hitreje kot ostali organi, to ni res.

Na staranje kože zelo vpliva genetika, kar Borut Žgavec slikovito ponazori: "Muha enodnevnica lahko še tako zdravo živi, pa bo vseeno živela samo en dan." To pomeni, da na gensko zasnovo kože ne moremo pretirano vplivati, lahko pa poskrbimo za zaščito pred zunanjimi dejavniki, ki vplivajo na spremembe na koži. Omejimo kajenje, predvsem pa kožo zaščitimo pri vsakem izpostavljanju soncu.

Naša koža je sicer sposobna popraviti poškodbe, ki nastanejo zaradi UV svetlobe. Za to poskrbijo melanociti, celice, ki tvorijo barvilo melanin, kar se na koži kaže kot porjavelost.

Porjavelost kot znak poškodb

Vendar pa je porjavelost že znak, da je bila koža poškodovana, saj je tvorba melanina posledica poškodbe zaradi UV žarkov. Z leti se sposobnost kože, da pravilno razgradi pigment in kožo povrne v prvotno stanje, zmanjšuje, zato se na koži pojavljajo različna kožna znamenja in izrastki ali tumorjev. Večinoma gre za nenevarne, benigne tvorbe, vendar pa se lahko znamenja razvijejo v rakavo obolenje. Najpogostejša rakava obolenja kože so bazalnocelični karcinom kože, ploščatocelični karcinom kože in maligni melanom.

Vsi so posledica pretirane izpostavljenosti soncu v otroštvu in pozneje. Med njimi je najnevarnejši maligni melanom, ki je zelo agresiven, kar pomeni, da zelo hitro metastazira v notranjo plast kože in po ožilju ter limfah doseže notranje organe, predvsem jetra in možgane. Medtem ko karcinomi nastajajo predvsem na tistih delih kože, ki po navadi niso zaščiteni z obleko, nastane maligni melanom predvsem na hrbtu in nogah (goleni, stegna).

Pomembno redno pregledovanje znamenj

Zato dermatologi svetujejo redno (samo)pregledovanje kožnih znamenj, pri katerem naj nam pomaga kdo od svojcev. Znamenja, ki se nam zdijo sumljiva, tudi fotografirajmo in fotografije med seboj primerjajmo. Če opazimo rast in spremembe, se nemudoma odpravimo k zdravniku. Nikakor pa si znamenj in sprememb ne odstranjujmo sami ali jih poskušajmo odpraviti z različnimi belilnimi kremami.

Dermatologi opozarjajo, da zlasti v zgodnjih fazah rakavih sprememb na koži raka ne prepoznajo na prvi pogled, je pa zelo pomembno, da jih odkrijejo čim bolj zgodaj. Tudi pri zelo agresivnem malignem melanomu je, če ne doseže usnjice ter limfnega sistema, preživetje bolnikov v prvih petih letih po pojavu bolezni kar 95-odstotna.

Sonce tudi koristi

Ima pa sončna svetloba tudi številne koristne učinke na naše telo: UV in modra svetloba, ki ju je največ čez dan, nas ohranjata budne, rdeča in infrardeča svetloba, ki spremljata sončni vzhod in zahod, pa nas umirjata oziroma uspavata. Obe svetlobi vplivata na tvorbo melatonina – hormona za uravnavanje budnosti in spanja, v epifizi naših možganov. Zato je zelo pomembno, da zvečer nismo pretirano izpostavljeni umetni in modri svetlobi, ki jo oddajajo ekrani elektronskih naprav. Pred kratkim pa so znanstveniki dognali, da infrardeča svetloba povzroči tvorbo melatonina tudi v mitohondrijih naših celic. Melatonin je namreč eden izmed najmočnejših antioksidantov v našem telesu. Ta, ki nastaja v celicah, se prenaša po likvorju in poskrbi, da se v njem shranjena svetloba prenese do možganov.

UV-B svetloba pa kožne celice spodbudi, da začnejo tvoriti vitamin D. Vendar, pozor, vitamin se tvori le prvih deset minut izpostavljenosti soncu. Ob daljši izpostavljenosti pa se začne celo razkrajati. Torej če bomo dlje na soncu, ne bomo dobili več vitamina D, ampak ga bomo imeli celo manj.

Vseeno pa ima svetloba tudi terapevtske učinke, zato se je v medicini razvila posebna vrsta zdravljenj kožnih in drugih bolezni, na primer zlatenica pri nedonošenčkih, s pomočjo fototerapije.

Zdravljenje s svetlobo

Fotobiostimulacijo s pomočjo infrardeče svetlobe pa uporabljajo za stimuliranje antioksidativnih, protibolečinskih, protivnetnih in regenerativnih procesov na ravni celic, ki spodbudi obnavljanje, celjenje in regeneracijo tkiv, pa tudi kosti. Ne nazadnje so slovenski znanstveniki z modro svetlobo uspeli revitalizirati mirujoče semenčice, kar bi lahko pomagalo pri zdravljenju neplodnosti. Več o zdravljenju s svetlobo si lahko pogledate tudi v eni izmed oddaj Ugriznimo znanost.

Vsem blagodejnim dejavnikom svetlobe navkljub moramo biti pri izpostavljanju soncu vedno ustrezno zaščiteni: s kremo z zaščitnim faktorjem, obleko, pokrivalom in sončnimi očali. Dermatologi pa svetujejo, da se hotenemu sončenju raje odpovejmo. Naša koža si namreč vse zapomni.