Pa ne samo to. Tudi dejstvo, da je Unesco uvrstil slovensko čebelarstvo na seznam svetovne nesnovne kulturne dediščine, kaže na to, kako pomembne so čebele in čebelarjenje v naši državi.

Posebnosti slovenskega čebelarjenja v primerjavi z drugimi državami sta v tem, da je pri nas verjetno največje število čebelarjev na število prebivalcev in da imamo posebno, slovensko obliko panja. In seveda, imamo avtohtono vrsto medonosne čebele: kranjsko sivko.

Čebelarska mojstrica Marija Sivec kot posebnost v slovenskem čebelarstvu poudari še poslikave panjskih končnic. Panj je bil in je še – škatla. Škatla, ki jo lahko tudi odpremo ali celo razširimo – spodaj ali zgoraj dodamo novo škatlo. Poslikave na sprednjem delu teh škatel so v preteklosti običajno pričale o lastništvu panja in čebelje družine. S časom pa so se izpopolnile, slike so postale prave umetnine, še doda Marija Sivec.

Slovenci smo upravičeno ponosni tudi na svojo čebelo – to je podvrsta zahodnoevropske medonosne čebele Apis mellifera carnica. Velja za zelo delavno in mirno vrsto.
Kako zelo delavna je, morda pove naslednji podatek: za 45 gramov medu mora 1150 čebel preleteti 180.250 kilometrov in obiskati 4,5 milijona cvetov.

"Čebele niso tukaj zato, da nam dajejo med," poudari čebelarska mojstrica. Med je pravzaprav "stranski" pridelek, ki nastane, ko čebele obiskujejo cvetoče rastline in jih oprašujejo. Tega pa ne počno samo medonosne čebele, ampak tudi divje. V Sloveniji smo do zdaj opisali 574 vrst divjih čebel, mednje spadajo tudi čebele samotarke in čmrlji.

Ti so celo boljši opraševalci rastlin kot medonosne čebele. Čmrlji namreč letajo tudi v dežju in ob nižjih temperaturah. "Ena sama čebela samotarka pa lahko opravi delo kar 100 medonosnih čebel," pojasni Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo.

Pa vendar so divji opraševalci močno ogrožena skupina živali. Človek jim lahko pomaga na različne načine: od sejanja medonosnih rastlin do pozne košnje travnikov, opuščanja uporabe pesticidov in ne nazadnje s postavljanjem preprostih gnezdilnic.

Vse to lahko počnemo tudi v mestih, na mestnih vrtovih in balkonih. V mestih pa lahko vzgajamo tudi medonosno vrsto. V Ljubljani, na strehi Cankarjevega doma, čebelar Franc Petrovčič od leta 2011 vzgaja nekaj čebeljih družin. Na začetku se je pojavil strah, da bo med mestnih čebel slabe kakovosti, celo strupen. Po analizi medu pa se je izkazalo, da med mestnih čebel ne vsebuje ostankov težkih kovin, kot bi morda v mestnem jedru pričakovali. V njem ni niti ostankov pesticidov in insekticidov, ki se lahko znajdejo v medu, pridelanem v intenzivni kmetijski krajini. "Čebele so indikator zdravega okolja. Prostor, v katerem čebele lepo uspevajo, je dober prostor tudi za življenje ljudi," pravi urbani čebelar Gorazd Trušnovec.

"Pri čebelah ne smeš ničesar zamuditi, kar mora biti narejeno danes, mora biti danes, jutri je že prepozno," pravi Marija Sivec in doda, da so jo čebele naučile potrpežljivosti in odgovornosti. Pri čebelarjenju ne gre samo za pobiranje medu. To je pika na i, sicer pa je to skrb za živa bitja – v vseh pogledih. Spreminja se podnebje, spreminja se vreme in dolga pomladna deževna obdobja za čebele pomenijo lakoto.

Tudi letos je takšno vreme – dolga deževna pomlad. In trenutno je treba medonosnim čebelam dodajati hrano, ker je v naravi ne naberejo dovolj. Za divje čebele na tak način ne skrbi nihče.

Čebele, divje in medonosne, so bistven del biodiverzitete, ki tudi človeku zagotavlja preživetje. Več kot 80 odstotkov kmetijskih rastlin je namreč odvisnih od opraševalcev.