V svoj dom v Šiški nas je povabil nasmejan, kot vedno urejen do zadnje podrobnosti. Čeprav je bila ura rana, je ponudil šilce viskija. Ta in cigara sta neodtujljivi del njegovega vsakdana že več kot 60 let. Ko išče kozarce, pohvalno pokima, da se viski pije brez ledu. "Veste, Škoti bi bili čisto zgroženi, če bi dali vanj led. To so Američani uvedli, s tistimi svojimi velikimi hladilniki," se priduša. Ko se v slabih dveh urah sprehodiva skozi njegovo izjemno življenje, je vprašanje, ali je kdaj načrtoval izdajo knjige spominov, res na mestu. Njegova kariera namreč spada med najplodnejše: več kot sedem desetletij se je vživljal v filmske, pa tudi odrske like, tako doma, predvsem pa v tujini, kjer je dobesedno živel filmsko življenje. Ustvaril je več kot 230 vlog, med njimi najbolj znane v tujih produkcijah.

Tako pestro, kot je bila njegova kariera, pa je bilo tudi njegovo zasebno življenje. A pričakovano, zvest svojim maniram, odgovarja, da bi bilo pisanje o ženskah njegovega življenja indiskretno. "Te ženske so mi nekaj dale, nekaj iskrenega, in se mi zdi, da bi jih s pisanjem o njih popljuval. Z njimi sem se imel lepo, in to je moje bogastvo."

Izjemno čil in vitalen gospod večere rad preživlja na različnih družabnih dogodkih. "Tako ohranjaš stike in spoznaš koga novega," pove glavni vzgib, da se iz zavetja svojega stanovanja rad poda na družabno sceno. Izjemno rad pa še vedno pogleda dober film, tako na televizijskem ekranu kot velikem platnu. In ravno film je bil bistvo najinega pogovora, tik preden vrata odpre letošnji filmski festival.

Do pred nekaj let se je redno udeleževal odprtij , zdaj pa priznava, da festival nekoliko zanemarja. "Tudi načrtujem ne ravno rad, rad sem spontan, in tako se potem pojavi tudi vprašanje vstopnic, če bodo še na voljo."

Kako ste s filmom te dni?

Včasih so bili kinematografi v mestu in si šel mimogrede v kino, danes pa je precej drugače. Redno dobivam vabila v Kinodvor in grem zelo rad, a včasih so predstave pozno in ostanem kar doma. Namreč, moja prijateljica dela v vrtcu in mora zgodaj vstati. Tako večino filmov vidim na televiziji - in res se da najti kar dobre filme.

Kaj je za vas film? Njegov razvoj in razmah iz prvih vrst, če se lahko tako izrazim, spremljate že več kot sedem desetletij?

V bistvu je film tovarna sanj. Med razmahom filma po prvi svetovni vojni je produkcija iskala pravi ambient. In v kinu si v prostoru, ki te dejansko prisili, da gledaš na veliko platno. Če pa gledaš film doma, se tvoja koncentracija kaj hitro poruši.

Hollywoodski komercialni film je bil v osnovi narejen za veliko platno. Delitev filma na komercialne in umetniške se je pojavila šele pozneje. In pri tem umetniškem filmu je bila evropska produkcija že od vsega začetka močnejša. Hollywoodska filmska produkcija, govorim o obdobju dveh svetovnih vojn, je imela takrat zakupljene kinematografe po Evropi, s čimer si je zagotovila gledanost filmov, v nasprotju z evropskimi filmi.

V obdobju, ko sem jaz največ delal, je filmska produkcija dejansko živela od produkcije B, potem pa je v sedemdesetih letih ta del filma prevzela televizija. S tem pa so producentom vzeli zaslužek. Kajti tudi Ponti, De Laurentiis in drugi režiserji so posneli deset komercialnih filmov, da so potem lahko naredili en film, ki je bil njihova "vizitka". Ampak živeli so od produkcije B.

Potem, po prelomu sta ostali le dve možnosti: ali delaš majhne filme z manj denarja ali pa velike pompozne filme. Kajti Američani so se rešili tako, da so začeli delati spektakle. In to vedno ponavljam, pa ne vzeti tega kot bogokletno: ameriški spektakli v bistvu uničujejo evropsko produkcijo. Je pa res, da so ti filmi tako spektakularno in tehnično dovršeno dodelani, da gledalci v njih uživajo, dejstvo pa je tudi, da v njih nastopajo tudi velika imena.

Zdi se, da je to pristop številnih igralcev: velikokrat beremo, da hollywoodski igralci igrajo v velikih produkcijah, v katerih verjetno trpi njihov umetniški jaz, potem pa igrajo še v manjših, umetniških filmih, kjer igrajo karakterne vloge, ki jih potem lahko gledamo na različnih festivalih, kot je recimo Sundance.

To je izhod iz te standardne hollywoodske produkcije. Ti igralci iščejo zunaj množične produkcije način, kako dvigniti film na višjo raven. Film namreč postaja najbolj prodoren kulturni fenomen. Če recimo želiš nekaj promovirati, to storiš s filmom. Iz časa nekdanje Jugoslavije se spominjam, kako so mi kitajski diplomati večkrat potrdili, da je bil na Kitajskem najbolj gledan jugoslovanski film v obdobju socializma Valter brani Sarajevo. Mislim, da so naredili 4000 kopij. Kakšna promocija je bila to za Jugoslavijo! Tak prodor filma lahko sproži velik interes za državo.

Tukaj se želim dotakniti še skandinavskega filma, ki drži svojo linijo že desetletja. Ravno zadnjič sem gledal intervju z Liv Ullman, o tem, kako je delala z Bergmanom.

Ali pa veliko obdobje madžarskega filma. V obdobju po drugi svetovni vojni do devetdesetih let so se v socialističnem bloku kar porajali - zanimivo, dejansko kot štafeta-, dobri filmi iz različnih držav: poljski, češki, madžarski. To so bili filmi, ki so izpovedovali tisto, kar je bilo v ljudeh, pa tega drugače niso mogli izpovedati. Tu se jasno vidi moč filmov. In tu je zdaj tisto: kaj je v bistvu film. Film ima vse. Predvsem je avantura, kajti odpraviš se na pot, rezultata pa v bistvu vnaprej ne veš. Celo težko ga predvidiš. Lahko delaš a priori film, za katerega rečeš "To bo uspešnica!", pa potem ni, lahko pa majhen film, ki potem postane "bum". To je ta avantura, ki daje adrenalin.

V filmu so združeni glamur, industrija in umetnost. Ne veš pa, kaj prevlada. A brez tega filma dejansko ni. Ljudje, ki se ne poznajo, se pri snemanju filma združijo v združbo, ki ima isti interes: narediti dober film. Ni bilo važno, iz katerega režima prihajaš, njim je bilo pomembno le to, kaj bodo lahko izvlekli iz tebe. V tem smislu je film okruten, ne pozna čustev: producentu je važno, kako te bo prodal. Če te lahko prodaja, si za njega v redu, če te ne more, potem "adijo". Ker je s tem povezanega preveč denarja.

Vam je bilo ob koncih snemanja kdaj hudo? Kadar se namreč dogajajo taki intenzivni projekti, prežeti z energijo, kar snemanje filma gotovo je, se po koncu sprosti nekakšna melanholija, žalost, ker je tega pač konec. Snemanje filma je vedno produkt z omejenim rokom trajanja, če se lahko tako izrazim. Vam je bilo kdaj težko preklapljati iz projekta v projekt?

Seveda. Tu je ta kontrast med gledališčem in filmom. Gledališče je stvar kolektiva in za igralce tudi stvar stalnosti, ampak dejstvo pa je, da si v gledališču podrejen. Zame je teater predstavljal službo: vsak dan si moral biti ob tej in tej uri na vajah, moral si igrati vlogo, naj ti je ustrezala ali ne. Na drugi strani pa je film improvizacija, je stvar individualistov. In jaz sem individualist.

Ta svobodni poklic, ki je imel svoje lepe strani, je imel seveda tudi temnejše plati: odgovarjal si sam zase, včasih si šel v kakšen projekt vedoč, da boš z ekipo preživel dva, tri mesece in boš prejel določen honorar, potem pa bo konec. Zanimiva stvar pri filmu je to, da nikoli ne veš, katera vloga bo tvoja zadnja. Nikoli ne veš, ali te bo še kdo angažiral za novo vlogo ali ne.

Tu je velika razlika z gledališčem: v vsakem filmu si moral biti maksimalno dober, vedno si se moral izkazati, da si potem dobival vloge še naprej. Ta negotovost te venomer žene naprej, da si dober. A takrat o tem nisem razmišljal, takrat je bilo to samodejno. Zanimivo je bilo, da sem velikokrat igral negativce, in take vloge lahko igraš tudi, ko si starejši. Ljubimca pa pač ne moreš igrati, ko si starejši (smeh).

Je pa zdaj velika razlika, vsaj tako mislim, tudi v dojemanju občinstva. Sam sem začel v času črno-belega filma, ki je bil veliko bolj klasičen, tam je bilo več poudarka na igralcu. Če danes gledaš filme, vidiš, da se med akcijami dogaja zelo veliko, vsi čuti imajo polno dela. En trk avtomobilov danes traja pet minut in je zelo ekspresiven prizor, vsa tehnologija je spektakularna, v preteklosti pa je film temeljil na igralcu, črno-bela tehnika ni imela učinkov, da bi jo gledal pet minut.

Vi ste bili med prvimi, ki ste šli v tujino, kajne?

Da si šel v šestdesetih letih, ko sem sam postal svobodni igralec, v ZDA, je bil cel proces. Nekaj filmov sem posnel tudi že prej doma, med njimi Stari pianino. Takrat je bilo težko priti ven, v tujino. Eno je bil politični predsodek od zunaj, znotraj pa je bilo, vsaj od začetka, zelo težko dobiti zveze, da si sploh šel ven. Po 1975 se je ta bariera sicer potem precej sprostila.

Mlajše generacije se še ne zavedajo v celoti in tudi tega ne znajo izkoristiti, da je Evropa odprta, in da je bila pred 20, 30 leti še zaprta. Tudi možnosti za šolanje so danes veliko bolj odprte: lahko gredo na letalo in New York, Hollywood, Prago ...

Mislim tudi, da je premalo tempirano na predstavitev slovenske družbe, da bi delali filme, ki bi šli čez Karavanke. Namreč, film postane zanimiv, ko je mednaroden. Film je v bistvu mednaroden: dober film nagovarja nekoga na ekvatorju in Inuita. Smo tako majhni, da nas ta lokalizacija mori: če ustvarjaš film doma in je namenjen samo domačemu trgu, pa se takoj pojavijo tudi vprašanja o financiranju. Včasih kdo reče, da je bilo v preteklosti, torej v času Jugoslavije, več denarja. Takrat je država sicer res subvencionirala filme, ampak takrat so se delali 3, 4 slovenski celovečerni filmi na leto in je bilo manj režiserjev. Danes pa je režiserjev več kot 100, letno pa se naredi nekje 10 filmov. Sredstev je malo, in še ta se drobijo.

Za vami je 70 let kariere, ste pričevalec res dolgega in raznolikega obdobja. Ali je denar oz. pomanjkanje le-tega vedno v tako veliki meri krojilo filmsko produkcijo?

Vedeti morate, da je bilo v prejšnjem obdobju drugače. Država je bila takrat na čelu vsega, tovarn, pa tudi filmske produkcije. Denar je bil in tudi za film ga je bilo. Veliki projekti, Neretva recimo, so stali veliko denarja, ampak država je to financirala zaradi propagandnih namenov. V nekem smislu je bilo na razpolago gotovo več denarja, ampak v Sloveniji ga je bilo vedno manj kot drugje.

Pri nas, če govorimo o obdobju pred letom 1990, smo prišli do 3, 4 celovečernih, še prej, v šestdesetih ali sedemdesetih letih, pa recimo do enega, dveh, največ treh filmov letno. V Srbiji so pa posneli 15 ali več filmov na leto. Že a priori so imeli oni večji gledalni prostor, ker je srbohrvaški jezik obvladalo tričetrt prebivalcev Jugoslavije.

Ali kdaj pogledate kakšne svoje filme?

Nikoli se nisem rad gledal na velikem platnu. Zdaj že lahko, včasih pa se nisem. Začel sem, ko so mi poslali iz Nemčije kasete z mojimi filmi in so mi jih poslali nemški in avstrijski oboževalci.

Ko vidite kakšen svoj film, točno veste, kdaj ste ga snemali?

Ja, točno vem.

Ali si, ko se gledate, kdaj rečete: tole bi lahko pa boljše odigral?

Ne, boljše ne, mogoče drugače. Imel sem primer, ko sem posnel prizor, pa ni bil dober in sem si ga podrobno ogledal, in ko smo ga ponovno posneli, sem bil pozoren na to, kaj sem prvič naredil narobe. Dva tipa igralcev pred kamero sta: eni so tisti, ki najboljši posnetek naredijo v prvem poskusu, drugi pa tisti, ki potrebujejo veliko ponovitev.

Znana je anekdota dveh velikih prijateljev, Fernandela in Jeana Gabina, ki sta skupaj posnela samo en film, ker je Gabin rekel: ojoj, to pa ne! Gabin je namreč rad naredil največ nekaj ponovitev prizora, Fernandel je pa tudi po 20-krat ponovil prizor. Sam sem imel rad nekje do pet, šest ponovitev, več pa ne.

Snemali ste z zelo različnimi režiserji, ki so imeli različne pristope. Imate kakšnega, ki vam je posebej pri srcu?

Režiser, s katerim sem veliko delal in je imel velik vpliv na mojo kariero, je gotovo Guido Malatesta. Z njim sem posnel deset filmov, žal pa je kmalu umrl. Bil je moj boter v italijanskem filmskem prostoru. Zanimivo je, da je zame napisal kakšno vlogo, pa je potem nisem dobil. Zakaj? V tistem času je v Italiji, sploh v produkciji B, veljalo pravilo, da so jemali za glavnega igralca Američana, in sicer zaradi trga, hkrati pa je veljal zakon, da so imeli velike finančne olajšave, če so v filmu igrali italijanski igralci. Pravilo je določalo, da mora biti v filmu določen odstotek italijanskih igralcev, da je bil upravičen do davčne olajšave. Tako so imeli pri filmu le nekaj vlog za tujce. Seveda je lahko v filmu nastopilo več tujih igralcev, vendar pa je v tem primeru izgubil državno subvencijo. Takega sistema pri nas nikoli nismo poznali.

Žalostno je, ko pride neka družba do tistega stadija, ko misli, da kultura ni več potrebna, in vanjo ne vlaga več. Mislim, da je danes, predvsem v 21. stoletju, kultura tista, ki daje identiteto neki naciji. Ne državi, temveč narodu. Mislim, da se lahko narod obdrži samo skozi kulturo. Sam gledam na to kot na stvar civilizacije in kulture. Civilizacija je stvar intelekta, kultura pa stvar srca. In ko pomembnost intelekta preraste pomembnost kulture, pride do kolapsa. Če gledate v zgodovino, je to jasno razvidno: narodi, ki so bili ekspanzivni, pa niso imeli kulture, so izginili: Avari, Huni. Če gledate zgodovino Rimskega imperija in pogledate v kakšnem ekscesnem stanju je bil na koncu, je razvidno, da je propadel od znotraj, in to se je zgodilo, ko je civilizacija prerasla kulturo.

Pri nas se veliko govori o tem, kako pomembna je kultura, žal pa se malo naredi. Slovenci smo preživeli in obdržali svoj jezik 500 let. Kmet je obdržal svoj jezik in iz tega se je razvila naša kultura. In če vidite, kako se danes slovenski jezik doma umika pred angleščino, me kar boli. To, da govoriš veliko jezikov, je super, vendar pa na svojem ozemlju mora biti tvoj jezik blagoslovljen, ne le prvi.

Odraščali ste v Planici, v hotelu, ki so ga vodili vaši starši, tam celo smučali s princem prestolonaslednikom, potem pa ste prišli v Ljubljano, kjer ste živeli pri stricu. Kako se spominjate vojne, ki ste jo preživljali v najstniških letih?

Med vojno sem bil pri stricu. Oče me je poslal v Ljubljano, da me ne bi Nemci mobilizirali, in da bi šel v šolo. Seveda pa nihče ni pričakoval, da bo vojna trajala toliko časa. Takrat sem "padel" v teater, nor sem bil nanj. In to me je tako prevzelo, da me je vojna v tem smislu obšla. Ta predanost teatru in moje ambicije v njem so me prepeljali skozi vojno brez nekih konfliktov.

Že med vojno ste se zaposlili v Drami, a šli potem med svobodnjake, kar je bilo takrat gotovo veliko presenečenje. Kako so na vas gledali kolegi?

Iz Drame sem šel leta 1954, najprej v gledališče na Reki, potem v Beograd in nazaj v Celje. Leta 1960 pa sem potem prek Triglav filma prišel v stik z Nemci. Šlo je za eno koprodukcijo, v kateri sem dobil manjšo vlogo. Zgodilo pa se je, da je eden od nemških igralcev, ki je igral večjo vlogo, v zadnjem hipu odpovedal sodelovanje in producent mi je potem v zadnjem hipu ponudil njegovo vlogo. Takrat še nisem bil filmsko zverziran, ampak po 14 dneh je prišel k meni in mi povedal, da so pogledali, kar smo posneli, in mi ponudil vezano pogodbo za tri filme, pri čemer je bil pogoj, da sem mu na voljo. Tako sem se potem doma o tem pogovoril z ženo, ki me je zelo podpirala.

Trije filmi so dejansko že pomenili neko stabilnost, tako da sem pogodbo sprejel. In tako se je začelo. Pozneje so prišli še Italijani. Pri teh treh filmih je sodeloval zelo znan direktor fotografije Georg Krause, ki je med nacizmom emigriral v Hollywood. Pozneje je s Kubrickom delal film Ceno slave. Skratka, po vojni se je vrnil v Nemčijo in me je res veliko naučil. Spominjam se, kako me je nekoč povabil, da se mu zvečer pridružim na sprehodu. In sva šla. Med sprehodom se je obrnil k meni in mi rekel: Ali mislite, da so oni kaj boljši od vas? Takrat sem se namreč počutil kar malo nelagodno med tistimi znanimi nemškimi igralci. Dal mi je enostavne napotke, na kaj moram paziti, in to je bil zame velik zaklad.

To so bili prvi koraki na mednarodno filmsko sceno. In potem je teklo in teklo, zdaj sem pa tu (smeh). V sedemdesetih letih, ko je začela v ospredje prihajati televizija, se je produkcija B zmanjšala, a je vseeno kar šlo.

Ali je bilo težko menjavati delovno okolje? Snemali ste v Nemčiji, Italiji in še kje. So bili pristopi zelo različni?

Obstaja skupni jezik, nekateri ga obvladajo do perfekcije, drugi pa ga jecljamo, če se lahko malo metaforično izrazim (smeh). V bistvu velikih razlik ni. Recimo, Italijani so malo bolj površni, medtem ko so imeli najbolj dognan sistem Američani in Britanci. Nemci so pa imeli zelo učinkovit sistem, ampak mogoče malo hladen.

Američani so imeli pomembno maksimo: namreč, zelo so skrbeli za igralce. Kosilo so igralcem pripeljali iz najboljših restavracij, zelo so nas crkljali. V Marseillu smo snemali eno ameriško-francosko koprodukcijo in sem producenta vprašal, kako to, da stanujemo v dragem hotelu sredi Marseilla, pa je odvrnil: To je zaradi nas, ne zaradi vas. Bolje, ko se boste počutili, boljši film bo, in več dobička bomo imeli od njega. To je njihova logika. Ravno nasprotna od naše. Takih razmer pri nas doma ni bilo. Njihova komercialna logika je, da te do skrajnosti izkoriščajo, pa nimaš tega občutka, dejansko imaš občutek, da te crkljajo.

Vendar pa tam velja tudi, da vsak na točno ve, kaj mora početi in to tudi počne. Če tega ne počne dobro, ga takoj "odžagajo". Američani filma ne jemljejo kot umetnost, temveč kot delo. To je neizprosno. Gre za profesionalizem. Projekti so si sledili drug za drugim.

Kako ste se regenerirali? Ali ste kdaj zavrnili vlogo?

Ko sem nehal snemati, sem šel velikokrat k staršem na Bled, pozimi sem zelo rad smučal. Zaradi utrujenosti nisem nikoli zavrnil vloge. Zavrnil sem jo, če mi ni bila všeč ali pa je bil honorar prenizek. Kar se tiče energije, me je ta vedno spremljala. In šport mi je pri tem veliko pomagal, vedno mi je dajal energijo. Še vedno grem redno na kolo. Pred mesecem me je sicer podrl avto, imel sem prebito arkado. Prvič sem se zavedel, kako je boksarjem. Kako je kri lila! Še sreča, da ni bilo prometa na cesti.

Vas je kdaj motilo, da ste igrali veliko negativcev?

Igralski poklic, posebej filmski, jemljem precej banalno, ne delam drame okoli tega. To zame ni poklic in služba, ampak je to življenjsko poslanstvo. Svojo obrt moraš obvladati, metier. Poleg talenta je ključno delo. Michelangelo je bil genialen, bil pa je tudi obrtnik, seveda v pozitivnem smislu, svoje delo je poznal do obisti. Tako je tudi z igralstvom. Igralec se seli iz vloge v vlogo. V tujini sem igral veliko negativcev, kar mi je godilo. Mogoče tako izživljaš nekaj, česar sicer ne bi izživel, pa bi se v tebi zatrlo. Igralec kreira, ti ustvarjaš svoj lik. Me pa zaradi tega ni nič minila romantika (smeh).

Ženske in ljubezen so v vašem življenju igrali veliko vlogo. Sami pravite, da ste sentimentalnež, ko govorimo o ljubezni.

V tistem obdobju, ko sem gor rasel, je bilo pomembno, da si moral ženski dvoriti, si jo moral osvojiti. A ne kot agresor. Danes je to stvar agresije. Tiste romantike manjka. Lahko se zaljubiš, četudi le za eno noč, ampak ta odnos mora biti. Neke vrednote se žal zgubljajo, prihajajo pa neke druge. Je pa res, da si vsaka generacija izbere svoj način življenja - in ga živi. In naslednje generacije je ne razumejo, saj imajo nova pravila.

Danes imajo mladi drugačen odnos do življenja, zelo drugačen pa je tudi tempo življenja. Za osvajanje moraš imeti čas, danes pa ga ni. Vse gre veliko hitreje. Recimo, v mojih mladih letih smo veliko plesali v paru in to je bila čudovita priložnost za osvajanje. Danes pa skačeta vsak na svojem koncu prostora, brez stika. Tudi glasba je tako glasna, da se niti pogovarjati ne moreš. A to pač danes velja za normalno.

Nekje sem prebrala, da vam je bila vaša druga žena velika opora tudi v profesionalnem smislu.

Bila je izjemno inteligentna ženska, po rodu sicer iz aristokratske madžarske družine, ki se je sredi 19. stoletja potem preselila v Pariz. Spoznala sva se na Reki in potem je prišla z mano v Ljubljano. Ko sem snemal v tujini, je šla nekajkrat z mano, vendar pa je imela zdravstvene težave, tako da je bila večino časa doma.

Kako pa poteka vaš običajni dan dandanes?

Ah, dolgočasno (smeh). V bistvu hodim zelo pozno spat, vedno po polnoči. Zvečer kaj berem ali gledam, tako da vstajam okoli osmih. Potem počasi pripravim zajtrk, ki je zame pravi obred. Po deseti nekje se res zbudim. Potem grem ven, ko je lepo vreme, naredim 15 kilometrov s kolesom ali pa grem na sprehod. Kuham sam. Zvečer pa pride k meni prijateljica Majda, s katero sva skupaj že devet let.

Najin pogovor, poln zanimivosti, se bliža koncu. Vaše življenje je bilo naravnost filmsko in kar kliče po zapisu. Ste kdaj razmišljali, da bi napisali knjigo?

Drugi so, jaz ne (smeh). Zdaj me neki nagovarjajo Nemci, da bi pripravili knjigo. V bistvu je tako, da pri meni miselni procesi dejansko stečejo prehitro, tako da sploh ne bi utegnil tako hitro zapisati vseh misli. Moje življenje je zelo pestro, vključno z vsemi aferami, doma in v tujini (smeh), neločljivo povezano s filmom. Če bi pisal knjigo in bi pisal samo o filmu, je o tem že veliko napisanega, zato me to ne mika. Če pa bi pisal o svojem celotnem življenju, torej tudi zasebnem, pa se mi zdi to indiskretno. Te ženske so mi nekaj dale, nekaj iskrenega, in se mi zdi, da bi jih s pisanjem o njih popljuval. Z njimi sem se imel lepo in to je moje bogastvo.