Predstavo Michaela Keatona v BIrdmanu kritiki hvalijo kot eno najboljših letos. Foto: Youtube
Predstavo Michaela Keatona v BIrdmanu kritiki hvalijo kot eno najboljših letos. Foto: Youtube

Bi Birdman za 63-letnega nekdanjega Batmana lahko pomenil to, kar je Dallas Buyers Club (in še nekaj filmov pred njim) pomenil za Matthewa McConaugheyja in mu prinesel prvega oskarja?


Dan za film na MMC-ju: Mesec, ki je s prihodom festivala Liffe tradicionalno filmsko obarvan, smo se sedme umetnosti spomnili tudi na MMC-ju in filmu posvetili tematski dan. Ob tej priložnosti smo v goste povabili režiserja Marka Naberšnika, ki ga boste v klepetalnici lahko povprašali vse o njegovem novem filmu Gozdovi so še vedno zeleni. Pogovarjali smo se z igralsko legendo Demetrom Bitencem, ob vrnitvi Michaela Keatona predstavili nekaj najbolj zvečenih imen, ki so se iz pozabe vrnili na platna, preverili, kako se na filmskih platnih "obnese" nogometaš, kaj o Tatiju meni Andrej Gustinčič ter pripravili še marsikaj zanimivega.

Keaton je že zdaj eden tistih, ki jih omenjajo kot zanesljive nominirance (skupaj z, denimo, Eddiejem Redmaynom, Benedictom Cumberbatchem in Stevom Carrelom). Ali mu bo veliki met tudi uspel? Ne bi bil ne prvi ne zadnji, ki se je dvignil iz (hollywoodskega) pepela, potem ko so ponudbe že zdavnaj presahnile.

Od zvezd k trdemu pristanku
Kar nekaj je namreč takih, ki so svoje kariere začeli obetavno - pohvale in nagrade so deževale, omenjali so se kot naslednje velike zvezde, nato pa so nekje skrenili preveč s poti, sprejeli preveč slabih odločitev (beri: filmov), imeli preveč smole ali pa so preprosto podlegli bremenu pričakovanj in so klonili.

In ravno, ko so jih gledalci že popolnoma pozabili, ko njihovi agenti praktično niso več prejemali nobenih ponudb, ko so bili samo še slaba šala na zadnjih straneh tabloidov, so dobili neko rešilno bilko, ki se je izkazala za zadetek v polno. Kot so ob neki priložnosti na to temo zapisali v IndieWire, so druge priložnosti v Hollywoodu fascinantni fenomen: "V industriji, ki tako zelo slovi po svoji muhavosti in pogosto tudi krutosti, je nekaj nenavadno sentimentalnega, ko igralcu kljub vsemu uspe vrnitev. Karierne renesanse dajejo vsem žarek upanja, da ne glede na to, kako močno je tvoja kariera pogorela, velja malo podrezati po pepelu in morda se iz njega dvigne feniks."

V spodnji fotozgodbi smo tako zbrali nekatere odpisane, ki jim je vrnitev najbolje uspela - pa tudi nekatere tiste, ki karierne renesanse niso znali popolnoma izkoristiti.

Začnimo kar s Keatonom. Točno 25 let po tem, ko si je Michael Keaton nadel Batmanov kostum, ga je v ring ponovno vrgla vloga superjunaka. Recimo. Podobnosti z usodo glavnega junaka v Birdmanu in Keatonovo usodo so več kot samo naključne, saj je imel Iñárritu za vlogo vseskozi v mislih prav Keatona. Riggan Thomson je propadli hollywoodski igralec, najbolj znan po svojih megalomanskih akcijskih filmih o superjunaku po imenu Birdman. Svojo kariero želi obuditi z broadwaysko igro, ki jo režira in v njej igra glavno vlogo, a na poti mu stojijo številne prepreke. Vloga je prišla kot naročena za 63-letnega Keatona, ki je zaslovel s komičnimi vlogami v 80. letih (Beetlejuice, Night Shift ...), leta 1989 nato postal filmski Batman, vlogo pa bi moral ponoviti še v naslednjem Batmanu, a je od snemanja odstopil, potem ko je Tima Burtona na režiserskem stolčku zamenjal Joel Schumacher. Po tem, ko je v 90. še kar nekaj snemal, je njegova kariera - z redkimi izjemami - v novem tisočletju počasi začela zamirati. Filmi, ki jih je posnel, niso bili omembe vredni (Herbie, Prva hčerka ...). Bil je v igri za vlogo Jacka v seriji Skrivnostni otok, a se je umaknil in zamenjal ga je Matthew Fox (ki je s tem doživel svojo karierno renesanso). Leta 2010 je posodil glas Kenu v Svetu igrač 3, kar je bil njegov še največji dosežek v zadnjih letih, zato je bil Birdman, milo rečeno, dobrodošel. Že takoj po prvih festivalskih projekcijah je bilo jasno, da je Keatonova predstava izjemna in za zdaj je igralec eden od favoritov za oskarja. Foto: IMDB
Karierna renesansa Matthewa McConaugheyja je bila tako izjemna, da je dobila svojo zloženko - McConaissansa. Kar je uspelo 45-letnemu McConaugheyju s serijo šestih filmov, začenši z Odvetnikom iz Lincolna in vrhuncem v Klubu zdravja Dallas, ter nanizanko Pravi detektiv, je prava mala šola v sestavljanju razbite kariere. Za McConaugheyja, ki je začel tako obetavno pred dvema desetletjema z vlogo v filmu Zadeti in zmedeni, in Času za ubijanje, nato pa počasi postal lahka tarča posmeha kritikov z vlogami v eni slaboumni romantični komediji za drugo (Kako izgubiti fanta v 10 dneh, Sahara, Čez 30 in še pri tastarih, Vse moje bivše ...). S svojim prikupnim nasmeškom, natrenirano surfarsko postavo in nezgrešljivim teksaškim naglasom je postal samo še kariakatura samega sebe, neambiciozni deskarček, ki sprejema vloge po liniji najmanjšega odpora. Stvari so se začele spreminjati z Odvetnikom iz Loncolna (2011), ki sicer ni bil uspešnica, je pa McConaughey v njem dokazal, da še zna igrati, v njem pa se je prebudila neka iskra in igralska želja, zato je začel sprejemati nizkoproračunske neodvisne filme, v katerih ni več upodabljal dežurnega postavnega postopača, ampak enigmatičnega morilca (Morilec Joe), idealističnega novinarja (Paperboy), skrivnostnega samotarskega begunca (Mud), striptizerja v kariernem somraku (Magic Mike), borznega posrednika, ki z nekaj minutami dolgo vlogo v Scorsesejevem maratonsko dolgem Volku z Wall Streeta zasenči Leonarda Di Capria, in, seveda, nepričakovanega aktivista za pravice obolelih za aidsom (Klub zdravja Dallas). Do prvega oskarja (in serije drugihnagrad, ki jih je pobiral letos po tekočem traku) mu je pomagala tudi HBO-jeva nanizanka Pravi detektiv, katere čas je bil za McConaugheyja resnično idealen. Zdaj se nekateri bojijo samo, da bo po tem vrhuncu sledilo izbiranje "varnih" vlog v večjih produkcijah, kar že nakazuje z Medzvezdjem, a jim je McConaughey takoj odgovoril z napovedjo vloge v novem filmu Gusa Van Santa, Morje dreves. Foto: EPA
Marlonu Brandu njegov status legende nikdar ravno ni prenehal, se pa je v 60. letih znašel v nekaj precej dvomljivih filmih, njegovo zasebno življenje je bilo burno, za nameček pa si je še pridobil sloves precej težkega in arogantnega. Če je bil v 50. letih s filmi Tramvaj poželenja (oskarjevska nominacija), Viva Zapata!, Divjak in Na nabrežju (prvi oskar) superzvezdnik, lomilec ženskih src in velik magnet za gledalce, se mu je v 60. letih sreča obrnila. Njegov režijski prvenec, One-Eyed Jacks (1962) je krepko prekoračil proračun, snemanje pa s treh mescev raztegnilo na šest. Studijski šefi so bili nezadovoljni z neizkušenim režiserjem, ki se je na koncu zameril vsem in s snemanja preprosto odkorakal. Njegov svojeglavi in arogantni značaj je pustil pečat tudi na snemanju Upora na ladji Bounty (1962), kjer naj bi Brando sabotiral praktično vse. Šlo je tako daleč, da so snemanje, ki je studio stalo za tiste čase vrtoglavih šest milijonov dolarjev, mediji preimenovali kar v "Upor Marlona Branda". Po tistem je šlo samo še na slabše. Njegovo zasebno življenje (ženske, ločitev, javni boji za skrbništvo, politična angažiranost ...), nepredvidljivi značaj in nihajoča telesna teža so Brandu prinesli slab sloves, igralec pa je začel sprejemati vloge v filmih, ki so billi krepko pod njegovim talentom in do konca 60. let Marlon Brando v Hollywoodu ni bilo več pomembno ime. Vse se je spremenilo z Botrom, pri čemer je moral Francis Ford Coppola kar precej prepričevati studijske šefe, da je Brando primeren za vlogo dona Vita Corleoneja, v kateri si danes ne predstavljamo nikogar drugega, in za katero je prejel svojega drugega oskarja in dobil povsem novo generacijo oboževalcev. Istega leta je z Bernardom Bertoluccijem posnel Zadnji tango v Parizu, za katerega je bil spet nominiran za oskarja, s Coppolo pa leta 1978 ponovno združil moči v Apokalipsi zdaj, preden si je v svojem slogu vzel desetletni premor od filma, po katerem njegova nova vrnitev ni bila več tako uspešna.
Diane Lane je svojo kariero začela leta 1979 kot otroška igralka v filmu A Little Romance, v katerem je igrala ob boku Laurencea Olivierja, ki jo je razglasil za "novo Grace Kelly". Revija Time je vzdevek pograbila in jo na naslovnici predstavila kot enega od čudežnih otrok Hollywooda. Zasebno je bilo njeno življenje manj bleščeče. Njeni starši, kabaretna pevka in Playboyeva zajčica ter učitelj igre, so po ločitvi bili umazano vojno, sredi katere se je znašla njuna najstnica. Šlo je tako daleč, da se je Diane pri 15 letih obrnila na sodišče z zahtevo po pravni osamosvojitvi od staršev. Kljub temu je v 80. letih uspešno naredila korak dalje od otroške igralke in se uveljavila v dveh Coppolovih filmih - Rumble Fish in The Outsiders, v katerem ji je družbo delala cela četica takrat vzhajajočih hollywoodskih imen, od Mickeyja Rourka in Patricka Swayzeja do Toma Cruisa in Roba Lowa. Andy Warhol jo je razglasil za "nesporno protagonistko hollywoodskega novega rat packa", a po dvojni polomiji s Streets of Fire in Bombažnim klubom ji je Hollywood naglo obrnil hrbet. Sledile so nezapomnljive vloge, preden se ji je leta 1999 sreča nasmehnila z dramo A Walk On the Moon, s katero je osvojila kritike. Še večji uspeh je bila vloga prešuštne žene v Nezvesti (2002), za katero je bila nominirana za oskarja in si naglo pridobila status poželenja vredne ženske v srednjih letih - pa čeprav ji še ni bilo niti 40 let. Lepota ji je pomagala, a kljub nespornemu talentu se ni dalo spregledati, da v Hollywoodu ni veliko mesenih vlog za ženske po 40. letu, in Lanova, ki bo januarja praznovala abrahama, je bila počasi delegirana v tiste nehvaležne vloge ločenk, ki malce obupano iščejo drugo življenjsko priložnost in variacije tega (Noči v Rodanteju, Pod toskanskim soncem, Mora imeti rad pse ...).
Preden je imel svojo McConnaissanco McConaughey je bil Robert Downey jr. živ primer za vzpon iz pepela. In še vedno se noben igralec ne more primerjati z globinami, ki jih je dosegel ta nadarjeni igralec, ki je veljal v začetku 90. let za eno najobetavnejših mladih zvezd. Hollywood (in vse njegove pasti) so mu bile položene v zibko, saj je njegov oče, Robert Downey starejši, režiser, ki je sina vpeljal tako v svet filma (Robert je svoj debi doživel pri petih letih v očetovem filmu Pond) kot v svet opojnih substanc (oče, tudi sam zasvojenec, je dal sinu prvi dim marihuane pri šestih letih). Njegove filmske izbire niso bile vedno blesteče, a nihče ni mogel spregledati mladeničevega talenta, še zlasti, ko je leta 1992 upodobil Charlieja Chaplina v filmu Chaplin, za kar je bil pri 27 letih nominiran za oskarja. A večji del 90. let in začetek novega stoletja je Downey jr. preživel v oblaku najrazličnejših substanc, zaradi česar je bil tudi večkrat aretiran. Marihuana, kokain, heroin ... seznam prekrškov je postajal daljši od seznama filmov, v katerih je nastopal in stvari so šle tako daleč, da je nekoč pod vplivom vkorakal v eno od sosednjih hiš in zaspal v njihovi spalnici. "To je tako, kot da bi imel v ustih pištolo s prstom na sprožilcu, pa mi je všeč okus kovine," je enkrat razložil sodniku. Potem ko si je svoj ugled že tako umazal, da si ga nihče ni več upal najeti, je tvegal David E. Kelly in Downeyju, ki je ravno prišel iz zapora, dal vlogo v seriji Raztresena Ally. Vloga mu je prinesla številne pohvale, nominacijo za emmyja in dekle (Calisto Flockhart alias Ally McBeal), a Downey ni upravičil Kellyjevega zaupanja in še pred koncem sezone so Downeyja ponovno aretirali zaradi mamil. Kmalu po tistem se je streznil, se obrnil po pomoč in šel v center za odvajanje. Počasi se je začel vračati z vlogami v odmevnih manjših filmih (A Guide to Recognizing your Saints, Lahko noč in srečno, Cmok cmok bang bang ...), trezno glavo pa mu je pomagala ohranjati producentka Susan Levin, ki jo je spoznal leta 2003 na snemanju Gotike. Leta 2005 sta se poročila, pred nekaj dnevi pa se jima je rodil drugi otrok. Downey jr. je danes eden najbolje plačanih superzvezdnikov, predvsem zaradi franšize Iron Man (pa tudi delno Sherlocku Homesu). Kot potencialnega oskarjevskega kandidata ga omenjajo z vlogo v drami Sodnik. Je pa res, da imajo Downeyji zasvojenost očitno v genih - zaradi posedovanja mamil je bil namreč junija letos aretiran njegov 20-letni sin Indio.
Ben Affleck, nekdanji otroški igralec, je naglo postal zlati deček Hollywooda, ko je pri 25 letih skupaj s prijateljem Mattom Damonom leta 1997 prejel oskarja za scenarij za Dobri Will Hunting, v katerem sta oba tudi zaigrala. Zlati kipec in videz sta ga izstrelila med prvokategornike in nekaj let je snemal uspešnico za uspešnico (Zaljubljeni Shakespeare, Naravne sile ...), en visokoproračunski spetkakel za drugim, od Armagedona do Pearl Harborja. Slava mu je malce udarila v glavo in leta 2001 se je na kratko prijavil v center za odvajanje od alkohola, po razhodu od Gwyneth Paltrow pa je začel leto in pol dolgo zvezo z Jennifer Lopez, s katero se je zaročil leta 2002. Affleck je postal redna tarča paparacev, par je dobil vzdevek "Bennifer" in igralec je iz obetavnega naglo drsel v trivialnega in nerelevantnega. Vloge, ki jih je izbiral v tistem času, so se gibale od nezapomnljivih do čistih katastrof (zloglasni Gigli, Jersey Girl in Daredevil). Tik pred načrtovano poroko je Affleck zaroko razdrl (uradno je poroko "prestavil zaradi medijske pozornosti"), leta 2005 pa se je poročil z igralsko kolegico Jennifer Garner, s katero imata tri otroke. Tudi karierno si je močno opomorel, zlasti, ko se je začel preizkušati kot režiser. Že njegov prvenec Gone Baby Gone (2007) je bil zadetek v polno, s katerim si je Affleck takoj pridobil nazaj vse izgubljeno spoštovanje. Njegov drugi režiserski poskus je bilo solidno Mesto (2010), Argo (2012) pa mu je celo prinesel drugega oskarja. In zdaj kritiki hvalijo tudi njegovo predstavo v Fincherjevemu trilerju Ni več v vlogi, ki se zdi kot pisana zanj. Vprašanje pa je, kako pametna je bila odločitev, da sprejme vlogo Batmana v prihajajočem filmu Batman v. Superman. Foto: Reuters
John Travolta je bil v obeh filmih, ki sta bolj ali manj opredeljevala 70. leta - Briljantina in Vročica sobotne noči. Za drugo je bil pri rosnih 24 letih celo nominiran za oskarja. A po Urban Cowboyu leta 1980 je sledila serija zelo zelo slabih poklicnih odločitev. Zavrnil je celo serijo filmov, ki so se pozneje izkazali za uspešnice (Ameriški žigolo, Oficir in džentlemen - obe vlogi je prevzel Richard Gere), sprejel pa eno katastrofo za drugo (Perfect, Staying Alive, Two of a Kind, Chains of Gold ...) in še celo blagajniške uspešnice, kot je Poglej, kdo se oglaša, so bile bolj ali manj slaboumne komedije, ne pa oskarjevski material. Nekateri so za njegove nerazumne odločitve krivili igralčevo aroganco, da bo njegova navzočnost rešila film, drugi Scientološko cerkev, katere član je. Sreča se mu je obrnila leta 1994, ko ga je Tarantino dobesedno oživil od mrtvih in ga lastnoročno izbral za vlogo s heroinom zasvojenega najetega morilca Vincenta Vege v kultnemu Šundu. Travolta je bil nazaj. In pri tem pobiral vse nominacije, gledalce pa spomnil, česa je dejansko sposoben. In nekaj časa je še jezdil ta val na novo odkritega uspeha, z vlogami v Kdo bo koga, Fenomenu, Primarnih barvah, Tanki rdeči črti in Zlomljeni puščici. Do usodne napake - filma Battlefield Earth (2000), temelječega na delih ustanovitelja scientologije L. Rona Hubbarda, ki ga je Travolta že leta hotel posneti. Film je bil, milo rečeno, polomija, ki se je vpisal med najslabše vseh časov, 60-letni Travolta pa vse od takrat - z redkimi prebliski - karierno bolj životari. Niso mu pomagale tudi vse afere s Scientološko cerkvijo, obtožbe spolnih napadov dveh maserk in govorice, da je imel razmerje s svojim pilotom.
Mickey Rourke je eden najbolj znanih primerov, kako zelo si lahko uničiš kariero in kako zelo veličastno te Hollywood lahko sprejme nazaj. Pa tega ne izkoristiš. Rourke je bil v 80. letih eden od najbolj vročih mladih igralcev, "novi Brando". Bil je lep, karizmatičen, imel tisto uporniško avro, na katero padajo gledalke. V devetih tednih in pol (1986) je s Kim Basinger z vsemi tistimi erotičnimi prizori topil kamere, Divja orhideja (1989) pa še danes buri duhove, ali sta v njej Rourke in Carre Otis seks simulirala ali ne. Vloge je izbiral brezbrižno, ob tem pa si je še pridobil sloves težavnega igralca. V začetku 90. let se je igrice naveličal tudi sam ("Čutil sem, da uničujem samega sebe, poleg tega pa nisem imel nobenega spoštovanja do sebe kot igralca.") in se lotil raje boksa, svoje prve strasti. Njegova vrnitev Hollywood v drugi polovici 90. let je bil daleč od uspešnega. Rourke se je vrnil s precej popravljenim obrazom (boks je terjal svoj davek), kar se je v naslednjih letih samo še bolj groteskno stopnjevalo, arogantno je pričakoval, da mu bodo vloge padale v naročje - pa mu niso -, zavrnil vlogo v Šundu, ki jo je nato dobil Bruce Willis, še vedno pa živel življenje večnega žurerja, ki je razmetaval z denarjem in konzumiral opojne substance. Prav apriložnost se mu je ponudila šele leta 2005, ko mu je - takrat že popolnoma nerazpoznavnemu - Robert Rodriguez ponudil vlogo Marva v Mestu greha, ki se je zdela kot naročena zanj. A največji uspeh je doživel leta 2008, ko mu je dal Darren Aronofsky življenjsko vlogo v Rokoborcu. V filmu o propadlem rokoborcu Randyju "The Ramu" Robinsonu je bil boleče prepričljiv. Oskar se mu je izmuznil za las. Po tem je posegal po varnih vlogah v blockbusterjih, kot so Iron Man (in Iron Man 2) in Plačanci, a te vloge preprosto niso dovolj mesene, da bi v njih lahko dokazal svoj talent.
Nicolas Cage je hollywoodska uganka. V 80. in 90. letih je njegova kariera cvetela, ko je sprejemal vloge, ki so ustrezale njegovi igralski specifiki, pa naj si je šlo za Raising Arizona bratov Coen ali pa za postvietnamsko dramo Birdy. Bil je rojen za malce čudaške, ekscentrične vloge, kar je prišlo najbolj do izraza v Lynchevemu filmu Divji v srcu (1990), kjer je bil kot Sailor popoln par Luli Laure Dern. Njegov vrhunec je sicer prišel pet let pozneje v grenki drami Zbogom, Las Vegas, ki mu je z vlogo samodestruktivnega, zapitega hollywoodskega scenarista prinesla celo oskarja. A filmi, ki so sledili, mu niso bili v čast. Sprva je posegal po generičnih akcijah (Kačje oči, Brez obraza, Letalo prekletih, Alcatraz ...), bil še enkrat romantičen v Mestu angelov (1998), sem ter tja občasno presenetil s kakim zelo solidnim filmom (Matchstick Man, Adaptation ...), a zlasti v zadnjih letih je povsem izgubil kompas s filmi, kot so Ghost Rider, Knowing, National Treasure in The Wicker Man. Ne samo, da je bil nabor dvomljiv, Nicolas Cage je postal tarča posmeha in kljub oskarju je na neki točki počasi pridobil sloves "obupnega igralca". Da vseeno ni za odmet, je opozoril z zelo zabavno Herzogovo kriminalko Pokvarjeni poročnik (2009), njegovo predstavo v filmu Joe (2013) pa kritiki celo pozdravljajo kot eno najboljših lanskega leta.
Jared Leto je bil s svojim deškim obrazom magnet za ženski spol, vse odkar je po njem koprnela Claire Danes v žal kratkotrajni seriji My So-Called Life (1995). Takrat mu je bilo 24 let, popularnost pa je unovčil v filmih, ki so segali od dram (How to Make an America Quilt) in biografskih dram (Prefontaine) do srhljivk (Urbana legenda) in Mallickove poetične vojne drame Tanka rdeča črta. A potem ko je leta 1998 s svojim bratom ustanovil (pop)rock skupino Thirty Seconds to Mars, je igranje opazno postavil na stranski tir. Še vedno je sicer sprejemal zanimive vloge (Klub golih pesti, Girl, Interrupted, Ameriški psiho), a je šlo večinoma za manjše vloge, več kot enega filma (če sploh) na leto pa ni posnel. Njegova daleč najboljša vloga je bila tista v Rekviemu za sanje (2000), brezkompromisni in pesimistični narkomanski drami Darrena Aronofskega, potem pa je skoraj povsem izginil iz Hollywooda. Posnel je sicer Aleksandra, Gospodarja vojne, Lonely Harts in Mr. Nobody, leta 2007 pa se zredil do neprepoznavnosti za vlogo Lennonovega morilca v filmu Chapter 27 (pa pri tem ni požel kaj odsti simpatij kritikov), a zdaj je bil bolj Jared Leto, dolgolasi rovckzvezdnik, kot pa Jared Leto, resni igralec, in leta 2009 je napovedal, da se "upokojuje". Prav zato se je 42-letni (!) Leto povsem nepričakovano znašel v vlogi oskarjevskega favorita z vlogo hirajočega transvestita v Klubu zdravja Dallas. Zlati kipec je bil njegov, pri tem je pometel s konkurenco, ni pa kazalo, da bi ga to kaj dosti spodbudilo k intenzivnejšem snemanju - za zdaj namreč nima napovedanega nobenega novega filma, čeprav se v teh dneh govori, da naj bi bil v igri za novega filmskega Jokerja.
Drew Barrymore je učbeniški primer pasti, ki prežijo na otroške igralce. Kot potomka slovite igralske dinastije Barrymore je že pri treh letih stopila pred kamere, pri sedmih osvojila gledalce z vlogo v E. T.-ju, pri devetih kadila cigarete v Studiu 54, pri 11-ih pila, pri 12-ih kadila travo, pri 13-ih pa zapadla v brezno mamil. V center za odvajanje se je prijavila pri rosnih 14 letih, istega leta pa skušala narediti samomor. Še pred dopolnjenim 18. letom se je streznila, se osamosvojila od staršev in s Strupeno Ivy pri 17-ih dokazala, da lahko s svojo pojavo razsvetli platno. Iz stranskih vlog je počasi napredovala v večje, svojo cono udobja pa našla v romantičnih komedijah 90. let. Čeprav nima ravno nosu za velike uspešnice ali drznejše vloge (izjema so Grey Gardens, ki so ji prinesli zlati globus), pa je v Hollywoodu vsesplošno priljubljena, tudi zaradi svoje večje angažiranosti pri filmih, pri katerih se pogosto udejstvuje tudi kot producentka. Leta 2009 je posnela uspešni režijski prvenec z Dobrimi mrhami (Whip it), poleg tega pa se zdi 39-letnica povsem zadovoljna in pomirjena v vlogi soproge in matere.
Bill Murray je bil sicer vedno eden najbolj priljubljenih možakarjev v Hollywoodu, a tudi njegova kariera ni vedno cvetela. Potem ko so bila 80. leta zanj precej plodna, pa se je po Izganjalcih duhov (1989) njegova kariera znašla na mrtvi točki. Rešitev je prišla šele leta 1998, ko mu je Wes Anderson ponudil vlogo v komediji Rushmore. V njem je lahko Murray razkazal ves svoj komični potencial, ob tem pa vlogi vdahnil večplastnost. Njegova že tako precej goreča baza oboževalcev je naglo narasla in prav zaradi Andersona (s katerim je sodeloval še v skoraj vseh njegovih naslednjih filmih, od Kraljevih Tenenbaumov do Kraljestva vzhajajoče lune do letošnjega Grand Budapest Hotela) Murray danes velja za živo legendo, ki vsakemu filmu, v katerem se pojavi, vdahne nekaj posebnega. Ampak za pravi vrhunec njegove kariere ni poskrbel Anderson, ampak Sofia Coppola, ki ga je zaželela v filmu Izgubljeno s prevodom (2003). V njem je Murray dokazal, da ni le odličen v bolj komičnih vlogah, ampak da je briljanten tudi v resnejših vlogah. Za vlogo je bil nominiran za oskarja, a mu ga je speljal Sean Penn. A za kariero 64-letnika ni treba skrbeti. Še vedno je - Bill Murray.