Naloga je preprosta: pet filmov, ki ste jih že videli in jih priporočate ali pa se jih iz takšnega ali drugačnega razloga veselite. Svojo petko so nam že razkrili selektor festivala Simon Popek, filmska recenzenta Matic Majcen in Denis Valič ter MMC-jeva recenzentka Ana Jurc, kot peta pa je na vrsti njena kolegica iz MMC-ja in liffovska recenzentka, Kaja Sajovic.

Birdman (2014, r. Alejandro González Iñárritu)
"Vrhunsko", "Iñárritu v najboljši formi", "Keaton zanesljivi oskarjevski tekmec" ... Samo nekaj izmed prvih kritik Birdmana, zadnje mojstrovine mehiškega režiserja, ki nadvse rad brska po temnih plateh človeštva. A če je bil ton 21 gramov, Babilona in Biutiful izrazito resnoben in nemalokrat depresiven, v Birdmanu Iñárritu pokaže, da ima tudi humorno plat - do neke mere, seveda. Nič ni lahkotnega na zgodbi o propadlem nekdanjem zvezdniku akcijskih filmov (izbor Michaela Keatona, nekdanjega Batmana, ki ga je Hollywood v zadnjih letih kar malce po krivici pozabil, ni naključen), ki skuša karierni preporod doseči na Broadwayu, a v posrečenih interakcijah in prividih glavnega junaka se film občasno preveša v komedijo absurda, česar od Iñárrituja nismo vajeni. Ob 63-letnemu Keatonu, katerega predstavo kritiki že označujejo za "vrnitev stoletja", blestita še Edward Norton in Emma Stone, iz katerih je režiserju, znanemu, da svoje igralce postavlja v precej stresne situacije, uspelo izvabiti najboljše. Če na Liffu iščete netipični hollywoodski spektakel, je to prav gotovo film, ki v isti meri izkorišča vse hollywoodske prijeme, hkrati pa podaja ostro in provokativno kritiko tamkajšnjega modusa operandi.

Leviatan (Leviafan; 2014, Andrej Zvjagincev)
Andrej Zvjagincev, ki je liffovsko občinstvo pred desetletjem osvojil že s svojo Vrnitvijo, se zdaj vrača s študijo skorumpiranih institucij na severu Rusije, kjer je jezik sporazumevanja nasilje, vodka pa teče v potokih. Država kot izvirni greh? Država kot nekaj, s čimer je vsak posameznik zaznamovan že ob rojstvu? Država je v primeru Leviatana sodobna Rusija in Zvjagincev je ne riše v nič kaj rožnati podobi. Leviatan, ruski oskarjevski kandidat, so kritiki v Cannesu označili za epsko pripoved, ki navdih išče tako v Bibliji kot v ruskem vsakdanu, v njej pa je zaznati tako vpliv bratov Coen kot Tarkovskega. Film, ki ga odlikuje tako izjemna liričnost in simbolika kot odkrita politična sporočilnost, Zvjaginceva samo še utrjuje na mestu enega najbolj nadarjenih ruskih režiserjev, hkrati pa ga postavlja v vlogo malodane političnega oporečnika, ki je z Leviatanom dobil močan glas.

Višja sila (Force Majeure; 2014, Ruben Östlund)
Mesto med peterico si zasluži tudi letošnji Popkov izbranec za sekcijo Posvečeno - švedski režiser Ruben Östlund, ki je posnel samo štiri celovečerne filme, od tega tudi Višjo silo, edini njegov film, ki ga bomo gledali v sekciji Predpremier. Premisa filma na velikem platnu ni bila prav pogosto izkoriščena, pa čeprav gre za univerzalno tematiko: kako bomo ravnali v kriznih razmerah - natančneje, kako bo ravnal moški? Ste prepričani, da bi bil vaš nagon zaščititi svoje bližnje ali bi si skušali rešiti svojo kožo? Pater familias družine, ki jo med smučanjem v francoskih Alpah preseneti plaz, se odloči za drugo in ne ravna "v skladu s pričakovanimi kodeksi viteštva", kot to opiše Östlund, ki s preciznostjo psihološkega trilerja v filmu secira posameznikovo kršenje uveljavljenega družbenega kodeksa in moško šibkost. Višja sila je film katastrofe, pri čemer pa tisti pogubni dejavnik ni silna moč narave, ampak človek sam.

Ritem norosti (Whiplash; 2014, Damien Chazelle)
Za ljubitelje ameriškega neodvisnega filma in za glasbene navdušence bo Ritem norosti, zmagovalec Sundancea, prava poslastica. Za vse druge - naj vas zgodba o mladem bobnarju, ki stremi k popolnosti, ne odvrne. Ritem norosti je več kot samo "še en glasbeni film", več kot samo zgodba o makiavelističnem mentorju in nadarjenemu učencu - Damien Chazelle v svojem prvencu načrtno podaja prav nič romantičen pogled na ustvarjanje glasbe, ki v Ritmu norosti bolj spominja na vojaški dril, na "boj za življenje in smrt", kot to označuje sam. Obsesivno iskanje popolnosti, ki prižene na rob tako učenca (vzhajajoča zvezda Miles Teller) kot učitelja (izjemen J. K. Simmons, ki ga že omenjajo kot oskarjevskega pretendenta), ima razsežnosti trilerja, ob tem pa načenja vprašanja, kako učinkovit motivator je v resnici krutost in kako daleč si pripravljen iti v gonji za dosego veličine.

V kleti (Im Keller; 2014, r. Ulrich Seidl)
V kleti verjetno ne bo film za vsakogar in, roko na srce, v letošnjem liffovskem programu SO boljši filmi od zadnje bizarke izpod režiserske taktirke Ulricha Seidla. A enfant terrible avstrijskega filma, ki se je zavestno odločil v svojih izdelkih nastaviti ogledalo vsem perverzijam in patologijam avstrijske družbe, nedvomno ima poseben pogled in ogled filma V kleti je v tem oziru obvezen za vse tiste, ki so prebavili njegovo trilogijo Ljubezen/Vera/Upanje - in se pri tem zabavali, ne pa zapuščali kinodvoran. Slovenci smo bili vedno malce privoščljivi do naših severnih sosedov, ko so prišle na dan novice o temačnih skrivnostih Avstrijcev - pa naj si je šlo za Fritzlovo klet, Wolfganga Priklopila ali pa za dvojno življenje Jörga Haiderja. V kleti, dokumentarni film, ki se ga je Seidl lotil prav s tezo, da ljudje za fasado skrivamo temačne skrivnosti, prepovedane užitke in perverzije, se poglablja prav v ta dvojna življenja - natančneje, kaj ljudje skrivajo (skrivamo) v svojih kleteh. Rezultat je tipična Seidlova stilsko dodelana groteska, ponekod humorna, ponekod šokantna, a nikdar dolgočasna.

Ne zamudite tudi: Mamica, Najbolj iskani človek, Foxcatcher, Zimsko spanje, Barbari.

BIRDMAN



LEVIATAN

VIŠJA SILA

RITEM NOROSTI

V KLETI