Danes ličkajo le še pri redkih hišah, pa še to bolj zato, da ohranjajo tradicijo. Starih časov in različnih opravil se zelo radi spominjajo starejši. Mi smo se na obisk povabili v Trubarjev dom upokojencev v Loki pri Zidanem Mostu, kjer so stanovalcem pripravili pravi praznik ličkanja. Najprej so jih z avtobusom odpeljali na Dolenjsko, kjer so jih pričakali okrašen kozolec, kup koruze in muzikanti. Pridne roke so hitele ličkati koruzo, zraven so še zapeli in tudi zaplesali. "Kak hec smo imeli, res luštno je bilo," so mi povedali.

Naslednji dan so tudi pred dom pripeljali prikolico, polno koruze, tako da so na svoj račun prišli še tisti, ki so na vozičkih, dementni bolniki in drugi, ki niso toliko pri močeh, da bi se lahko peljali na izlet z avtobusom. Že ob osmih zjutraj, takoj po zajtrku, so čakali na dvorišču, čeprav so jim sporočili, da bodo začeli ob devetih. Najhitrejši so zavihali rokave, še preden je sonce zares pregnalo jutranjo meglo, potem pa so se jim pridružili tudi drugi. Ličkanja se je udeležilo več kot 50 stanovalcev, bilo je veselo in zabavno. V kupu koruze so bila skrita presenečenja: vino, kava in sladkarije.

V zabavni družbi smo ugrabili Mijo in Angelco, ki sta nam ponosno pokazali, kaj vse izdelujejo iz koruznega ličja. Omara v sobi, v kateri ustvarjajo, je polna izdelkov. Predpražniki, cekarčki, male in velike košarice, velikonočne butare, copati, rože ... Ustvarjajo vsak dan, pove Mija. Od ponedeljka do petka, konec tedna pa so proste.

"Vse to sem delala že takrat, ko sem bila majhna. Doma sem pletla med prazniki. Ko sem se poročila, ni bilo več časa. Ko sem bila mlada, sem res veliko pletla, zdaj na starost mi to znanje pride prav. Rada ustvarjam, tudi čas tako hitreje mine," je povedala Mija.

Angelca jo je dopolnila: "'Ličkuno' zmočimo in malo pomečkamo, da lahko pletemo. Mora biti mokra, če je suha, ne gre. Po navadi nam Ivanka vse pripravi, me pa pletemo. Najprej naredimo kitke, potem pa te šivamo skupaj. Tako nastanejo izdelki."

"Pa ni luštno tole, prsti bolijo. Tri delamo, ena predpražnike, midve z Angelco pa bolj košarice in podobno. Včasih, ko sem bila mlajša, sem pletla tudi rehte, da se je pšenica sejala. S sosedo sva jih pletli, njen mož jih je pa okoli nosil in prodajal," še doda Mija.

Med izdelki najdemo tudi rožice, narejene iz koruznega ličja. Mija jih je videla po televiziji in se jih lotila še sama. Zdaj jih delajo tudi druge upokojenke. Včasih pustijo takšne, kot so, včasih jih pobarvajo. Za rožo, pravi Angelca, mora bit res lepa kožehinka, široka in bela.

Medtem ko so pletle kitke, iz katerih bodo nastali novi izdelki, ki jih ljudje radi pogledajo in tudi kupijo, smo se vrnili v stare čase. Kako so ličkali včasih? Koruzo so znosili v hišo, kjer je bilo topleje. Na večer, ko so na kmetiji vse postorili, so prišli sosedje - ličkali so, peli in se hecali. Trajalo je kar kakšen mesec ali več, kajti ko so končali pri eni hiši, so šli k drugi. Tako so hodili peš, s petrolejko, od hiše do hiše, dokler ni bila zličkana vsa koruza v vasi. Takrat ni bilo denarja, da bi kaj veliko skrili v koruzo, ampak na sredini kupa se je včasih našel kak priboljšek - štefan vina, sladkarije. To so si potem razdelili.

Tudi proso so mleli, se spominja Mija. Naredili so butare, jih zložili na kup in jih pustili dva ali tri dni. Potem so jih spet poklicali, da so po dva in dva mencali proso. Ko so punce naredile svoj del, so prišli na vrsto fantje, ki so butare razvezali in jih na lojtri pretresli, da so ločili slamo.

Ko so delo končali, so se seveda okrepčali in poveselili. Kdo od domačih je zaigral na harmoniko, v hiši jih je čakala potica, skleda orehov, tudi jabolčnik. "Peli smo, plesali, res luštno smo se imeli. Pa domač kruh, veste, kako dober je bil," še pove Mija.

Dan je bil lep, sonce je toplo sijalo in tako pričaralo še večji nasmeh "puncam in fantom", ki so se ob ličkanju in smehu spominjali starih časov.

Tekst in foto: Mojca Prosenc