Lansko leto sem bil že prijavljen na prečenje grenlandskega ledenika, ampak je odprava odpadla zaradi premalo prijavljenih. Organizatorji so mi ponujali ugodnejšo nadomestno odpravo, ampak se zanjo nisem odločil, ker ni vključevala obiska postaje DYE 2, to pa sem si močno želel obiskati.

Američani so postajo zgradili med hladno vojno kot del mreže postaj za zgodnje opozarjanje DEW (Distant Early Warnings), ki se razteza po celotnem delu Severne Amerike. Prvotna naloga teh postaj je bila opazovanje in opozarjanje v primeru sovjetskega napada z balističnimi raketami.

Na Grenlandiji se te postaje imenujejo DYE, postavljenih jih je bilo sedem, prvi radar je bil izgrajen leta 1958. Baze so vzdrževali in oskrbovali z letališča v Kangerlussaqu na zahodu Grenlandije. Vse postaje DYE so bile opremljene z radarjem dolgega dosega 600 MHz. Postaje so postavljene na približno 65,66 stopinje severno po celotni širini Grenlandije, pri čemer najbolj zahodna radarska postaja DYE 1 leži v Kanadi, najbolj vzhodna, DYE 7, pa na Islandiji.

Po padcu berlinskega zidu in kolapsu Sovjetske zveze so Američani radarske postaje zapustili in jih pustili propadati. Narava je naredila svoje in danes je postaja DYE 2 praktično že povsem "zasuta" s snegom in ledom. Prvotno je imela tri nadstropja in vsa so imela dnevno svetlobo, danes se vanjo vstopa skorajda na strehi postaje.

Od začetka odprave oz. od dneva, ko smo začeli smučati čez ledenik, sem 12 dni nestrpno čakal, da bomo dosegli to radarsko postajo. Zagledali smo jo, ko smo bili od nje oddaljeni dobrih 10 kilometrov, kar je pomenilo, da nas je do same postaje ločilo še nekaj ur smučanja. In ko smo postajo vendarle dosegli, je bilo najprej na vrsti obvezno delo – postavljanje kampa –, šele nato sem končno lahko vstopil v notranjost baze.

Sama postaja je, kot omenjeno, v treh nadstropjih in je zakopana v led, ven gleda samo še vrhnji del postaje. Ta je zares dajala videz apokaliptičnosti … Kot da bi prišel v prihodnost, po kakšnem izbruhu smrtonosne epidemije. Bila bi odlična scena za snemanje filmov o zombijih. Vse, kar je razbito ali poškodovano, je delo narave, ne človeka. Američani so namreč ob koncu hladne vojne postajo zelo hitro zapustili, odnesli so samo občutljivo tehnologijo, preostalo pa vse pustili.

V kuhinji je še vedno hrana, nekje sem videl cigare, ki so jih kadili. V knjižnici so police založene s knjigami in revijami iz tistega časa. Temperatura v postaji je kar konstantna, med -20 in -30 stopinje Celzija.

Danes je postaja nekakšna turistična atrakcija. Vse odprave se vpišejo v vpisno knjigo in na steno v prostoru, ki je bil nekoč bar.

Ob postaji je – na moje veliko presenečenje – vzdrževano letališče. Tega vzdržuje ameriška vojska, ob njem plapola ameriška zastava, kar me je precej presenetilo. Da vidim na Grenlandiji ameriško zastavo ... Letališče ima stalno posadko, ki ves čas, pravzaprav vsak dan, čisti pristajalno stezo. Letališče je namreč namenjeno za vadbo pristajanja letal na ledu – občasno tako priletijo Natova vojaška letala in vadijo pristajanje.

Oblasti na Grenlandiji so se očitno odločile, da postajo prepustijo naravi, tako da jo bo najbrž sčasoma ledena odeja povsem prekrila. Postaja DYE 3, ki leži nižje od te, je že tako zakopana v sneg, da iz snega gleda samo še delček kupole. Vstop v samo postajo tako ni več mogoč. Predvidevajo, da se bo v nekaj desetletjih enako zgodilo tudi s postajo DYE 2. Zato sem vesel, da sem jo lahko obiskal, preden izgine v snegu.