"Najtežji je bil absolutno prvi dan oz. noč. Ker mi je bilo prevroče," je po vrnitvi v domovino razkril Robert Ferlič, ki je maja 30 dni preživel na Grenlandiji in se od tam tedensko oglašal za MMC. "Mislil sem si: 'Če bo vsak dan tako, ne vem, kako bom zdržal.' Ampak utrujenost prinese svoje, tako da ni bilo več težav s spanjem," je v smehu še dodal.

Po vrnitvi smo ga povprašali o njegovih vtisih, o vseh podrobnostih, ki mu jih ni uspelo vplesti v tedenska javljanja, o celotni izkušnji prečkanja ledenika, ekipi "sotrpinov" na odpravi in še o čem. Vabljeni k branju intervjuja.

Robert, kako ste, ste se že spočili?

(smeh). Že, že.

Tale avantura je bila kar naporna, kajne?

Je bilo kar naporno, res je. 30 dni oziroma 29 na ledu s tempom, kakršnega smo imeli, ves dan praktično na smučeh …

Ampak to ste pričakovali.

Res je, pričakoval sem, da bo tako. Vedel sem, kaj nas čaka. No, edino mogoče tisti del, ko smo prišli na vrh ledenika – v resnici se ne vidi, da je to vrh, to, da smo na vrhu, smo vedeli le po GPS-koordinatah – in je alpinistični del naše skupine želel, da bi čim prej prišli dol. Že prej smo smučali od osem in pol do devet ur na dan, oni pa so želeli, da bi pospešili, da bi smučali po 12 ur na dan, skupaj s premori bi to zneslo 14 ur na snegu. Trije pa nismo bili za to, ker smo želeli uživati v tem trenutku, v tej pokrajini. Ni nam bilo toliko do tega, da bi hiteli dol. Poleg tega smo vsi imeli že rezervirane polete, kar bi potem pomenilo, da če bi prehitro prišli dol, bi sedem dni tam, v tisti vasici čakali.

Na koncu vam je precej težav povzročil veter. Vam je bilo potem žal, da niste prej hiteli in bi morda spremembi vremena ušli?

Če ne bi bilo vetra, bi najbrž še kakšen dan več potrebovali, ker smo na koncu kar malo "pritiskali". Načeloma se, če je veter premočen, ne potuje, ker te veter "ruši", ti obrača in vrti sani. Imaš kar nekaj težav, tako da si načeloma v šotoru takrat. Ampak glede na to, da je prihajal še hujši veter, smo morali bežati. Ni bilo izbire, ali greš ali ne greš, ampak smo pač morali iti.

Kaj pa poškodbe? V javljanjih ste omenjali težave z ahilovo tetivo, sicer ste jo pa dobro odnesli, kajne?

Ahilova tetiva se mi je začela oglašati po tem, ko sem prevzel sani evakuiranega kolega. Kot sem že povedal, sem šesti dan, po tisti evakuaciji, dobil še ene sani, ki niso šle na helikopter. Skupaj s sanmi pa še rezervne smuči, palice, šotor, tako da sem dobil 17 dodatnih kilogramov. Ravno takrat je zapadel sneg, tako da je bila podlaga mehka in ni nikamor šlo. Sploh nisem mogel biti prvi, da bi utiral pot, ker z dvojimi sanmi nisem mogel narediti niti koraka.

Kako to, da so jih dali ravno vam?

Prvih pet dni mi je šlo odlično, nobenih težav nisem imel, kar letel sem po snegu. Zato je bila nekako logična odločitev, da jih prevzame najmočnejši v skupini. Pa tudi meni se ni zdelo, da bo to težava, sem jih z veseljem vzel. Saj mi je šlo pet dni super, bo šlo pa še naprej …

Ampak ni šlo.

Ne, ni šlo. Tisti sneg me je začel "ubijati". Preveč se je vdiralo, do 30 centimetrov. Težko sem se prestavljal. In tako sem se potem šest dni mučil, dokler mi niso sani vzeli, ker so drugi videli, da ne gre več nikamor.

Ahilova tetiva je bila že pri meni tako malo "na meji", pri vsem tistem naporu se je pa začela konkretno oglašati. Zjutraj, ko sem šel na stranišče, sem šepal. Ko sem šel na smučke, je bilo dobro, ampak ko sem hodil, sem imel težave. Pa tudi žulji so se začeli pojavljati, seveda.

Ko so mi dali sani stran, sem pa kar poletel. (smeh). Šest dni sem vsako jutro startal z vso močjo, da sem premaknil tiste težke sani, prva sila mora biti najmočnejša, da "spelješ", da sani premakneš. In ko sem se z enako silo zagnal brez dodatne teže, sem skoraj padel na nos. Res je bila očitna razlika. Potem sem bil pa spet v redu.

Kdo je potem prevzel sani?

Vodja odprave. On je imel že od začetka najmanj naložene sani, ravno s tem namenom, da lahko prevzame tovor od koga drugega, če se pojavijo težave. Tako da je do konca potem on peljal še dodatne sani, ampak on je imel svoje sani več kot pol lažje kot jaz, tako da mu ni bilo težko.

Kako pa je ta evakuacija v prvem delu poti vplivala na celotno odpravo? Je bilo kaj težav z moralo?

Ne, moralno po mojem mnenju ni toliko vplivalo. Bolj je šlo za to, da smo zaradi evakuacije izgubili en dan. Da že peti dan ekspedicije izgubiš en dan … Morali smo namreč čakati, ker vreme ni bilo primerno za pristanek helikopterja. Močno je snežilo. Tudi ko je helikopter prišel, je imel kar nekaj težav s pristajanjem. Smo mu sicer postavili nadzorne točke po snegu, ampak pilot ni bil zadovoljen. Potem je povedal, da je hotel že odleteti, ker najprej sploh ni videl, kje so tla. Zaradi sneženja je bilo vse belo. S temi evakuacijami so kar problemi …

Na koncu ste doživeli še eno, precej bolj dramatično. Nam jo lahko še enkrat opišete?

Takole je bilo: v sredo popoldne smo dobili obvestilo, da bo naslednjih pet dni močan veter. Naknadno smo dobili še obvestilo, da bo dva dni veter pihal s hitrostjo od 60 do 80 kilometrov na uro, s sunki do 95, v soboto popoldne bo v dolini umirjeno, potem, v nedeljo in v ponedeljek, pa pride piteraq. Napovedano je bilo, da bo pihalo s hitrostjo od 140 do 160 kilometrov na uro, zato so grenlandske oblasti takoj zaprle ledenik. Vse odprave so morale ven.

Zračni prostor je bil tako in tako zaprt, pomorski promet je bil ustavljen … Tista dva dneva bi morali biti v šotoru, ker je preveč pihalo, ampak si tega ravno zaradi prihajajočega piteraqa nismo mogli privoščiti, morali smo bežati pred njim. Tako da smo v bistvu kar malo dirkali.

Vse ekipe so "potegnili" z ledenika in nas usmerili v eno točko, v dolino, kjer je bilo nekakšno zavetrje. Vsepovsod okoli je še vedno močno pihalo, vsaj od 60 do 80 km/h. Če bi bili višje, ne bi mogli biti evakuirani, tudi če bi želeli, edina možnost je bila ta dolina. Sreča pri vsem tem je bila, da se je v soboto popoldne tam veter umiril, ker če se ne bi, nas ne bi mogli evakuirati. Bi se morali sami znajti …

Skratka, vse odprave so usmerili v to dolino, ki sovpada s končno točko ekspedicije. Za nami je bila še druga norveška ekipa, zadnji dan nas je pa prehitela, ker so smučali 21 ur neprekinjeno. Potem je bila še nemška ekspedicija, tudi oni so bili vseskozi za nami, na koncu pa so nas prehiteli, ker so 23 ur smučali, torej praktično ves dan. Danci so smučali 18 ur. Tako da smo prišli vsi na isto točko.

Kako pa je bilo to videti? Najprej ljudje, najbrž, potem oprema?

Točno tako. Ker je bil helikopter bolj majhen, edini, ki je bil na razpolago, je lahko peljal le pet ljudi naenkrat. Nas je bilo v ekipi šest, kar je pomenilo, da je eden ostal z opremo. Prvič je tako odpeljal pet ljudi, drugič enega človeka in opremo dveh odprav, tretjič še pet iz druge skupine … Trije poleti so bili potrebni, da so na varno spravili dve ekipi. Potem pa še preostale ekipe … Celotno reševanje je trajalo skoraj osem ur, od treh popoldne do 10. ure zvečer je helikopter neprestano vozil do Tasiilaqa.

Kako pa je bilo tam?

Tam je tudi pihalo, seveda, ampak je bilo vseeno lažje. Tam so hiše, stavbe, lahko se zadržuješ v zavetrju. Ampak še vedno je tudi tam kar močno pihalo. Jaz sem se postavil na odprtem, razširil roke in sem lahko jadral na vetru, kar pomeni, da je vseeno močno pihalo. Me je le nekaj skupaj, pa me je prestavljalo. Še vedno pa je pihalo bistveno manj kot na ledeniku, sploh si ne predstavljam, kako je bilo tam. Najbrž je bilo res tako hudo, kot so napovedovali, torej od 140 do 160 kilometrov na uro, kar je pravzaprav že smrtno nevarno.

Kako pa je potekala komunikacija? V telefonskih javljanjih ste mi večkrat omenili, da ste navezi s štabom …

S štabom na Norveškem. Pogovarjali smo se po satelitski povezavi. Ta štab na Norveškem je res zlata vreden. Oni so nas ves čas usmerjali, spremljali, nadzorovali. Vse so urejali. Obe evakuaciji so oni organizirali, vse so nam pripravili. In to tako dobro, da smo šli potem od vseh štirih ekip prvi na helikopter, druga norveška ekspedicija pa druga.

Imajo izredno znanje o teh območjih. Samo en primer, kako so nam pomagali: prišli smo nekje na vrhu ledenika do neke točke. Veter je pihal iz določene smeri in po pravilih bi morali šotor postaviti v tisto smer. Ampak so nam rekli, da ne. Da bo od dveh ponoči bistveno močnejši veter zapihal iz druge smeri in da naj šotor postavimo v tisto smer. No, malo čudno smo gledali, ampak smo rekli: 'Dobro, bomo postavili šotor, kakor so nam oni rekli.' In res … ponoči je začelo znatno pihati iz tiste smeri, kot so nam rekli. Tako da smo se izognili precej težavam.

Ameriška odprava, ki je bila štiri dni pred nami, pa ni imela te informacije. Šotor so postavili tako, kot je veter zvečer pihal, nato pa so morali ponoči vstajati in reševati šotor, ker jim ga je že skoraj polomilo, ter ga postaviti na novo, v drugo smer. Tu se je lepo videlo, kako pomembno je imeti pravo informacijo. Norvežani to res obvladajo.

Kakšen pa je bil dnevni ritem? Na začetku se vam je najbrž zdelo malo monotono, pozneje, z vsemi vremenskimi težavami, pa verjetno ne več?

Dnevni ritem je bil pravzaprav ves čas enak. Vstajanje ob šesti uri, dve uri imaš časa, da se urediš, torej da poješ zajtrk, vse pospraviš, celoten kamp. Ob osmih smo šli na smuči. In potem smo smučali ves dan. Eno uro skupaj, 10 minut odmora. V tistem času moraš urediti vse, kar je treba urediti. Včasih je bilo zelo težko, ker imaš veliko dela z rokavicami, prvimi, drugimi, tretjimi. Pa šal oziroma masko, očala si je treba popravljati. Sicer pa je bil vrstni red vsakič: stranišče, pijača, hrana.

Za kosilo – ta pojem smo si umetno ustvarili, da smo imeli drugačen mejnik, da nas je nekaj držalo pokonci – smo imeli 20-minutni odmor. Jaz sem si za takrat pripravil drugačno hrano. Med premori sem imel ves čas sladke prigrizke, za "kosilo" pa slane, torej kakšne salame, sire. Potem smo smučali nekje do pol sedmih, sedmih, se ustavili, postavili kamp. To je bil tudi čas za pripravo hrane in vode ter priprava na spanje. Ampak navadno nam ni uspelo iti spat pred 10. uro. Toliko hrane oziroma toliko pijače je treba pripraviti, toliko vode je treba segreti …

Koliko?

Za vsakega približno tri litre, ki smo jih nalili v termovke, in še tisto, kar sproti popiješ in poješ. To je pomenilo, da smo od sedme do desete ure, včasih tudi do 10.30, ves čas segrevali vodo.

Za naslednji dan?

Za naslednji dan ali pa za ponoči. Povečini pa za hrano za naslednji dan. Da imaš že toplejšo vodo, da ne traja tako dolgo, da se segreje.

Kaj pa odpadki?

Odpadke smo vozili s sabo. Nič se ne pušča na ledeniku, razen organskih odpadkov. Kakšne drobtine, kekse, kaj takega si lahko pustil, drugega pa ne. Vsi odpadki so morali biti z nami, tako da smo imeli na koncu že kar veliko vrečo. Ampak nam ni bilo težko, ker je to taka neokrnjena narava, da bi jo bilo res žalostno uničevati še s tem.

Ko že omenjate drobtinice. V javljanju ste nam opisali srečanje s ptičkom …

Ptičkov smo srečali kar nekaj, ja. Smo bili res presenečeni.

Kakšni so pa bili?

To bili manjši ptiči, v velikosti, recimo, našega kosa, črni ali črno-belo. Pozneje sem govoril z dansko ekspedicijo, v kateri so bili znanstveniki, med njimi je bila tudi biologinja, ki mi je povedala, da so ti ptiči pravzaprav izgubljeni, da so zašli …

Torej nimajo možnosti preživetja?

Ne, žal ne. Ker se ne morejo nikjer ustaviti, razen na snegu. Po navadi jih na ledenik oz. na to območje zanese veter in se potem izgubijo … So se mi kar smilili.

Del naloge, ki ste si jo zadali, je bilo tudi zbiranje znanstvenih vzorcev. Kako je šlo to?

Uspelo mi je zbrati vse vzorce. Malo težav ali pa malo nesreče sem imel, ker mi je letalski prevoznik, ko sem šel na Grenlandijo, poškodoval del opreme. Počila je neka steklovina, tako da sem jo moral zalepiti, Ampak upam, da to ne bo vplivalo na same rezultate oz. na same vzorce.

Kaj vas je celotni odpravi najbolj presenetilo? Na kaj niste bili pripravljeni? Kaj je bilo najtežje?

Najtežji je bil absolutno prvi dan oz. noč. Ker mi je bilo prevroče. Ko smo šli spat, sem se opravil "za zimo", bilo pa je samo –5 stopinj, zato mi je bilo prevroče. In svetloba. Ves čas, 24 ur na dan je svetlo. Saj sem vedel, da bo tako, a je bilo vseeno nenavadno. In potem slišiš še veter, ki tolče po šotoru, pa sosed smrči … Mislil sem si: Če bo vsak dan tako, ne vem, kako bom zdržal. Ampak utrujenost prinese svoje, tako da ni bilo več težav s spanjem (smeh).

Pa mogoče tiste poškodbe. Malo me je bilo strah, da bi se stopnjevale, ker take zadeve potem navadno terjajo evakuacijo, tako kot pri kolegu. Norvežani so nam ves čas pridigali, da moraš povedati takoj, ko se težava pojavi, takoj ko imaš bolečino. Zato ker ti oni dajo neko protivnetno zdravilo, in to se načeloma obnese. Če zamudiš to okno, se lahko zaplete. Će te en dan nekaj žuli (komolec, koleno, kar koli), naslednji dan ne bo boljše, zagotovo bo slabše. Po njihovih izkušnjah se na takih prečenjih vsaka bolečina samo še stopnjuje. Nič se nikoli ne pozdravi samo od sebe. To ni tako kot doma, ko si rečeš: 'Ah, saj bo jutri že dobro.' Ne. Ker boš spet 12 ur na smučeh.

Najprej dobiš protivnetno zdravilo. Če to ne pomaga, potem lahko dobiš tudi protibolečinsko, ampak samo z dovoljenjem štaba na Norveškem. S seboj imamo tudi antibiotike, ampak te lahko dobiš le z dovoljenjem štaba in zdravnikov na Norveškem. Nič ne bi smel vzeti brez dovoljenja, razen če imaš kaj svojega.

In ta moški, ki je bil evakuiran, točno tega ni naredil. On je šele tretji dan povedal, da ga boli, da se ne more več premakniti. Prvi dan je bil tiho, drugi dan je stisnil zobe, ampak je bilo že prepozno, saj tretji dan ni mogel več vstati, ni mogel hoditi. Tako da je bila evakuacija edina logična.

Ste se z drugimi člani odprave že prej poznali ali ste bili pred odhodom šesterica neznancev?

Ne, ne. Smo se že prej spoznali. Z nekaterimi smo se fizično srečali na izobraževanjih na Norveškem, z drugimi pa smo predtem imeli stike prek spletnih aplikacij, tako da smo se vsaj malo poznali. Na koncu smo se super ujeli, res smo se dobro razumeli.

Jih lahko na kratko opišete?

Vsi so bili stari nekje od 30 do 40 let, razen vodja odprave, Belgijec, ki je živel na Norveškem in Islandiji, trenutno pa živi v Kanadi in je alpinistični vodnik, je bil malo starejši (okoli 45 let), tako da sem bil jaz najstarejši. Vsi so športniki. Alpinisti, maratonci …

Indijca Satiša, ki že 20 let živi v ZDA, sem že omenjal. Z njim sva se res super razumela. Je alpinist, bil je že na številnih najvišjih gorah, od Mount Everesta naprej, ves čas pleza po Denaliju (najvišja gora ZDA, op. a.) … Potem je bil z nami francoski urgentni zdravnik, ki je splezal že na vseh sedem najvišjih vrhov na svetu. Po tej odpravi je rekel, ima dosti snega in mraza, tako da gre zdaj na toplo, na Marathon des Sables, ultramaraton po Sahari.

Zvezda naše odprave je bila Ajuka, drobna Japonka, ki tudi že dolgo živi v ZDA. 52 kilogramov ima, pa je vlekla sani, ki so bile težje od nje. Med odpravo smo ji sicer občasno kaj pobrali, ampak še vedno so bile sani težje kot ona.

In potem je bil z nami še Ulrich iz Danske, ki je zelo izkušen. Od njega smo se vsi zelo veliko naučili, ker je že od nekdaj popotnik. Doma ima sedem vrhunskih šotorov za različne priložnosti. Res ima ogromno znanja, tako da smo se vsi učili od njega. Jaz sem mu res hvaležen, ker sem od njega dobil res veliko koristnih nasvetov. On se zdaj, poleti, za en mesec odpravlja na Aljasko, na spust s kanuji.

V štabu na Norveškem so sodelovali Lars, Sindre in Borge. To so žive legende polarnih raziskovanj in so trenutno najizkušenejši še živeči polarni raziskovalci. S svojim znanjem oblikujejo opremo za polarna območja pri različnih svetovnih dobaviteljih tovrstne opreme.

Koliko pa ste se lahko pogovarjali med samo odpravo? Med smučanjem, si mislim, ni bilo priložnosti oz. sploh možnosti za klepet.

Ne, kje pa. Samo tišina. Večino časa si sam s svojimi mislimi. Zjutraj ni časa za klepet, ker se je treba urediti, pripraviti za dan, tako da imaš preveč dela sam s sabo, kaj šele, da bi klepetal. Med smučanjem tako ali tako ne moreš govoriti. Veter piha, tako da sploh nič ne slišiš, na obrazu imaš masko, tako da niti ne moreš govoriti. Med odmori smo se pogovarjali samo o tem, kdo gre zdaj naprej, kdo bo narekoval tempo oziroma držal smer. Le zvečer v šotoru si se lahko pogovarjal.

Res imaš veliko časa za razmišljanje, zato jaz temu rečem ledeni camino.

In o čem ste razmišljali vi?

Jaz sem tudi druge člane spraševal, kaj razmišljajo. In je bilo zelo različno. Eden je razmišljal o tem, kakšen odnos ima z očetom, s katerim se ne razumeta najbolje, in kako bi ta odnos izboljšal … No, jaz sem se v bistvu osredotočil na zdaj, na te trenutke, na vse, kar moram narediti, ko se bom ustavil. Malo sem razmišljal tudi o načrtih za naprej … Nisem pa hotel preveč pasti v kakšna globoka razmišljanja, bolj praktične stvari. Trudil sem se ostati osredotočen na odpravo.

Nekaj ste omenjali nadaljnje načrte svojih "sotrpinov", če se lahko tako izrazim. Kakšni pa so vaši? Že delate načrte za novo turo?

Moj načrt je, da bi šel naslednje leto na prečenje Antarktike. Na najdaljše prečenje, od kopnega do južnega pola, ki traja od 50 do 60 dni. 1200 kilometrov je treba presmučati.

Torej, še enkrat daljše kot ta odprava.

Tako je. Želim iti sam, brez podpore, to pomeni, da mi ne bi nič hrane ali živil dostavljali, ampak da imam od začetka do konca vse tisto, kar potrebujem, s seboj. To je finančno zelo zahteven projekt in ga sam ne zmorem več financirati, zato se podajam na pot iskanja sponzorjev.