Dokler smo smučali proti vrhu, je skoraj ves čas pihal vzhodnik, torej nam je pihalo v obraz. Ko smo enkrat prečili vrh, se je veter obrnil in je pihal severnik oz. severovzhodnik. Tudi pred dnevi, ko smo imeli v prejšnjem javljanju opisano neurje, je pihal vzhodnik in ta veter ni tako problematičen. Smo ga nekako preživeli, čeprav je bil močan. Niso pa imeli vsi take sreče kot mi. Ameriška odprava, ki je ledenik prečila nekoliko nižje od nas, je morala dva dni preživeti v šotoru – ta veter namreč dobiva moč, ko se pomika navzdol po ledeniku, zato je tam, kjer so bili Američani, pihal še močneje.

Na sredo, štiri dni pred napovedanim koncem odprave, pa smo izvedeli, da prihaja močan severni veter. Na začetku, torej v četrtek zjutraj, naj bi po napovedih pihal s hitrostjo 60 kilometrov na uro, čez dan naj bi se hitrost povečala na 80 km/h, za konec tedna pa je bil napovedan veter s hitrostjo 110 km/h.

Gre za veter, poimenovan piteraq (v jeziku domačinov beseda pomeni "napadalec"), ki velja za enega najmočnejših vetrov na svetu. Leta 1970 je na primer odpihnil celotno vas Tasiilaq – takrat je po dostopnih podatkih (odpihnilo je namreč tudi merilce hitrosti vetra) pihal s hitrostjo 325 kilometrov na uro. Navadno se pojavlja jeseni in pozimi, ko piha med 180 in 220 kilometri na uro, sezona pa običajno traja do aprila – prav zato oblasti do začetka maja odprav čez ledenik ne dovolijo. A letošnji maj je bil hladnejši kot običajno, zato je napovedani piteraq vse nekoliko presenetil. Oblasti so ustavile letalski promet, pomorski je bil že tako zaustavljen, ker je v pristaniščih še led, tako da nismo vedeli, kako se bo naša pot končala.

Bili smo 40 kilometrov pred ciljem. Prvotno smo imeli tri možnosti zaključka odprave – v idealnih okoliščinah bi nas pobral čoln in nas prepeljal v Isortoq, a je bila težava v tem, da je bil zaradi že omenjenega neobičajno hladnega maja v tamkajšnjem pristanišču še led in ladje niso mogle izpluti. Upali so sicer, da bo veter odpihnil led iz pristanišča, a se to ni zgodilo. Druga možnost je bila, da bi šli do Isortoqa peš, kar bi pomenilo še dodatnih 30 kilometrov poti, a je trasa, ki jo je leta 1995 postavil ravno član naše štabne ekipe iz Norveške, precej zahtevna in nevarna. Del je speljan po morju oz. po ledu nad njim, kar bi pomenilo, da bi morali smučati po vodi – ponekod je ta tudi kakšnih pet centimetrov nad ledom –, tako da nas je kar skrbelo, kako mokri bomo ob vsakem padcu.

Tretja možnost je bila, da nas v Tasiilaqu pobere helikopter, kar pa je bilo zaradi vetra težko izvedljivo, zato smo bili prepuščeni sami sebi. Odločili smo se, da bomo poskusili dva dni še hoditi oz. smučati, potem bomo pa videli, kakšno bo stanje.

Napovedano je bilo, da bo piteraq začel pihati okoli polnoči. In res, ob 0.30 sem se zbudil, ker je veter močno premetaval šotor. Zjutraj je že močno pihalo, od 60 do 80 km/h, s sunki do 95 km/h, temperatura je bila -14 stopinj Celzija, tako da nas je kar skrbelo, kako bo. Vedeli smo, da moramo na led, saj v šotoru v takem vremenu ne bi mogli ostati dolgo – tudi zalog hrane in vode nismo imeli več veliko, le še za tri dni –, čakalo pa nas je še kar nekaj poti.

A v šotoru je bilo vseeno bolje kot zunaj. Ko sem zjutraj odprl vrata, je iz notranjosti potegnilo pokrovko velike posode in jo odneslo v neznano. Pospravljanje kampa je bilo v vetru zelo naporno. Potem smo začeli smučati. Veter nam je pihal v bok z leve, bilo je res zelo naporno, ker te je v trenutku zrušilo na tla, če te je sunek vetra ujel nestabilnega. Poleg tega sem naredil še manjšo napako. Levega žepa nisem zaprl do konca, kakšne tri milimetre odprtine je ostalo. Do večera sem imel v žepu kepo snega v velikosti manjše žoge. Med oblačili smo vsi imeli polno snega, ker ta v vetru najde pot povsod.

Je pa bilo to naporno smučanje res edinstveno. Veter je nosil sneg, tako da se je ta ves čas premikal in je bilo videti, kot da bi imel pred sabo reko. Občasno, ko smo se ustavili, nisem vedel, ali stojim ali se premikam, ker se je ta migetajoči sneg ves čas premikal pod nogami.

Naslednji dan je bilo še naporneje – končno smo se namreč začeli konkretno spuščati po ledeniku (pred tem smo se sicer ves čas spuščali, a kot sem že omenil v prejšnjem poročanju, je bilo spuščanje tako počasno, da sploh nisem imel tega občutka), v kombinaciji z vetrom, ki nam je pihal v hrbet, in migetajočim snegom pa se je pobočje spremenilo v ledeno drsalnico.

Po hribu smo kar leteli, kar pa ni bilo pozitivno, ampak nam je povzročalo nove težave. Hitrost, kupi snega na poti, ne tako odlično znanje smučanja ... ves čas smo padali po tleh. Občasno smo sedli na sani in se kar zapeljali po pobočju, a so bili pospeški na trenutke tako močni, da se nismo mogli ustaviti ali popraviti smeri, tako da nas je odneslo z načrtovane poti. Poleg tega je bila vidljivost ob močnem vetru tako slaba, da je bilo že nevarno, da se izgubiš oz. ločiš od skupine.

Po dveh dneh smo bili 15 kilometrov pred ciljem. Na ledeniku je bilo takrat kar nekaj odprav, napovedan močan piteraq pa je grenlandske oblasti spodbudil, da so za soboto odredile evakuacijo vseh. Norvežani so imeli na ledeniku še eno odpravo s petimi člani, ki je ves čas zaostajala za nami, ena skupina je bila iz Danske, ena iz Nemčije in vse so usmerili v ciljno točko, kjer naj bi se za nekaj ur veter toliko umiril, da bo mogoča evakuacija.

Nam je tako v soboto ostalo še 15 kilometrov, kar je pomenilo šest ur smučanja. Veliko huje so jo odnesli člani drugih odprav – Norvežani so morali, da bi do ciljne točke prispeli pravočasno, smučati 21 ur skupaj, Danci so smučali 18 ur, nemška skupina pa kar 23 ur!

Na evakuacijsko točko smo sicer prišli "šele" tretji, eno uro pred prihodom helikopterja, prehiteli sta nas skupini iz Norveške in Nemčije, ki sta bili predtem, kot omenjeno, za nami. A ker je območje tako ogromno, se med smučanjem nismo niti videli, kaj šele srečali. Na helikopter smo šli prvi mi, celotna evakuacija vseh ekip in opreme je trajala polnih osem ur, helikopter je bil namreč majhen, zato je moral opraviti več poletov, da je naložil tako ljudi kot opremo.

A se je na koncu vse srečno končalo. Zdaj smo tako vsi na varnem v Tasiilaqu, a se mi v mislih še vedno vrtijo prizori zadnjih dni odprave, saj je bilo vse skupaj res dramatično.