Površina je z vsakim kilometrom bolj gladka, vzpenjali smo se po t. i. ledenih slapovih – nižji so bili bolj razbrazdani, višje, kot smo šli, bolj se je površje ravnalo. Nekje do 1800, 2000 metrov nadmorske višine se je bilo še treba vzpenjati, a vedno manj.

Ekipa se trudi, da je krmarjenje po ledu čim bolj učinkovito in da tabore menjamo čim hitreje. Po hitrem menjavanju taborov smo po nekaj dneh prvič postavili kamp s kuhinjo in kopalnico, je kazalo odlično.

Po petih dneh, ko smo bili približno na 1100 metrih nadmorske višine, se je zgodilo nekaj, česar smo se vsi bali: evakuacija. Enemu od udeležencev se je ponovila stara, nedokončno pozdravljena poškodba. Ker je tudi sam planinski vodnik, se je zavedal, da se taka poškodba ne bo pozdravila sama od sebe, ampak le s strokovno nego in mirovanjem, zato ni želel podaljševati agonije.

Usoda se je z njim grdo poigrala, saj v vsej svoji dolgoletni karieri gornika ni nikoli doživel evakuacije. Poleg tega je imel še dodatno smolo. Tik pred odhodom na odpravo mu je namreč hudo zbolel družinski član in je nameraval vse skupaj že odpovedati, a so ga domači prepričali, naj to izpelje do konca, saj se je na odpravo pripravljal več let, veliko je bilo odrekanja, pa tudi veliko denarja je vložil v projekt. A ne glede na to ga je usoda poslala nazaj k družini.

Zaradi sneženja – že pred napovedano evakuacijo je zapadlo okoli 30 centimetrov snega, nato je snežilo tudi ves dan napovedanega reševanja – smo morali en dan prebiti na mestu, saj helikopter v tem sneženju ni mogel pristati.

Ko so ga končno evakuirali, se je zgodil nov zaplet: njegove sani namreč niso šle v helikopter, tako da sem jih skupaj z delom njegove opreme (šotor, ki tehta osem kilogramov, in še nekaj drugih stvari) dobil jaz. Nekaj dni sem tako moral poleg svojih sani in "svoje" opreme, ki tehta 91 kilogramov, vleči še njegove in dodatnih 18 kilogramov opreme.

Do takrat sem bil v bistvu zelo močan, nisem imel nobenih težav s kondicijo, lepo sem smučal okoli vseh teh ledeniških razpok. Po evakuaciji pa so se začele težave. Kot sem že omenil, je zapadlo precej svežega, puhastega snega, zaradi česar je bilo veliko težje smučati – predtem smo naredili na primer po 2500 metrov naenkrat, po novem snegu pa le kakšnih 900 metrov. Svoje so dodale še dodatna teža in dodatne sani, tako da sploh nisem mogel več biti vodilni in utirati poti, saj se po celem snegu nisem mogel premakniti niti za milimeter, ne glede na to, koliko sem se naprezal.

Posledica dodatnega napora je bila, da so se mi začele pojavljati zdravstvene težave, predvsem z nogami, s podplati, "oglasila" se mi je ahilova tetiva, tako da je po petih dneh evakuirančeve sani prevzel vodja odprave. Ko sem naslednje jutro startal brez dodatne teže, sem skoraj padel na nos, ker sem bil vajen velike teže in tega, da sem se moral močno zagnati, tako da sem skoraj poletel (smeh). Potem so težave izzvenele, tako da se zdaj počutim čudovito.

Medtem smo prišli do t. i. platoja. Takoj, ko smo vstopili vanj, se je začela velika ravnina, ki se nevidno vzpenja do vrha 2500 metrov visokega ledenika. Da pridemo čisto do vrha, moramo premagati še približno 200 kilometrov, kar pomeni, da se teren zelo počasi, praktično neopazno, vzpenja.

Je pa izjemen občutek stopiti v to ledeno puščavo – to je moj prvi stik s takim okoljem, saj je bilo okolje na pripravah zelo drugačno od tega, kar je tukaj –, vse naokrog je popolna belina. Pogled je res čudovit. Samo mi in nihče drug kilometre naokrog.

Smo pa pred dnevi opazili prvo jato ptic, ki je letela mimo. Občutek, da vidiš, da je še neko živo bitje na tem območju in da nismo povsem sami, je bil pomirjujoč.