Počasi v neskončno belino. Foto: Robert Ferlič
Počasi v neskončno belino. Foto: Robert Ferlič

Jutra so res zelo mrzla, okoli minus 20 stopinj Celzija kaže živo srebro. Čeprav je vreme lepo, sončno, nas je malo oviral veter, a ni bilo prehudo – pihal je s hitrostjo, 30, največ 40 km/h –, nato pa se je umiril še veter in pihal le še okoli 10, 20 kilometrov na uro. Ker so vremenoslovci napovedovali hudo neurje – zapadlo naj bi kakšnih 90 centimetrov snega, veter pa naj bi pihal s hitrostjo 100 km/h, kar se je pozneje uresničilo –, zaradi česar smo pričakovali, da bomo morali kak dan preživeti v šotoru, smo podaljšali čas smučanja.

Na začetku smo smučali po osem ur na dan, nato po 8 in pol, potem smo podaljšali na devet ur, čeprav je pri tem moja ahilova tetiva kar trpela. Ti dnevi so si bili popolnoma identični. Dan se nam je ponavljal, kot da bi gledal film Neskončni dan z Billom Murrayjem. Začelo se je ob šestih, ko smo vstali, do osmih smo se uredili, si pripeli smuči in nato smučali ves dan. Ob sončnem vremenu smo se tako kar lepo ogreli, čeprav je termometer ves čas kazal okoli -20 stopinj Celzija.

Približno 175 kilometrov pred ciljem smo dosegli vrh ledenika. To ni vrh kakor v naših planinah, ampak se točka ni nič razlikovala od drugih. Da smo na vrhu, smo vedeli le iz GPS-koordinat, nikjer ni nobene oznake, spomenika, česar koli. Smo pa v bližini vrha doživeli najbolj mrzlo jutro, okoli -30 stopinj Celzija je bilo, in nas je vse močno prezeblo.

Kaj pravzaprav pomenijo tako nizke temperature? To pomeni, da če se ti zarosijo smučarska očala in hočeš pobrisati tisto vlago, se ta takoj, ko jih snameš, spremeni v kristale. Ali pa če pljuneš na tla, pljunek v trenutku zamrzne.

A če mislite, da smo tu čisto sami, se motite. Neko jutro, ko sem šel na stranišče, sem srečal ptička, ki je letel okoli našega tabora. V bistvu smo že večkrat opazili kakšno jato ptic, ki nas je preletela, dvakrat smo videli dve posamezni ptici, ki sta bili na snegu in potem odleteli, tokrat pa sem prvič videl eno samo ptičko. Tako da sem hitro stekel v šotor iskat drobtine oziroma zdrobljene kekse in vodo in ji nastavil, a ni prišla bližje, čeprav sem se umaknil. Sem pa bil vesel, da sem dobil potrditev, da je tu še neko življenje. Že pred kakšnima dvema tednoma sem v spanju slišal čivkanje ptička in sem v polsnu mislil, da sem že doma, kjer me pogosto zbudi ptičje petje. Ko sem se zbudil, sem bil prepričan, da sem le sanjal, a potem me je kolega, ki je z mano v šotoru, vprašal, ali sem slišal ptičke zgodaj zjutraj ...

Po srečanju s ptičkom sem se odločil, da bom vse ostanke hrane (zdrobljene piškote, kakšne drobtine oreščkov ipd.) puščal na snegu in jih ne bom več zakopal v sneg, kakor smo delali prej. Mogoče si bo pa kakšen ptiček, ki bo letel mimo, malo pomagal s to hrano.

Čista belina ... Foto: Robert Ferlič
Čista belina ... Foto: Robert Ferlič

Nato smo en dan prečili zelo zahteven teren, nekakšne snežne sipine, ki nastanejo, ko veter nanaša sneg in so različnih oblik. Lahko so v obliki valov, podobne peščenim sipinam, ali pa je vse skupaj videti, kot da bi nekdo splužil sneg na eno mesto. Smučati po takšnem terenu je zelo naporno, sploh, ker smo smučali polnih osem ur in pol, kar pomeni, da smo bili na smučeh 10 ur, od osmih zjutraj do šestih zvečer.

V naši ekipi so trije, ki so bolj alpinisti, trije pa smo bolj za polarno raziskovanje, zaradi česar se naš pogled na to, kako naj poteka odprava, malo razlikuje. Alpinisti, ki bi bili vedno radi kot blisk na vrhu, bi se radi zdaj čim prej spustili do konca, do cilja. Smučati bi želeli tudi po 10, 12 ur na dan, če je treba, le da bi bili čim prej na cilju. Preostali, pa tega nočemo, ker si želimo uživati v tem okolju, ga občutiti. Ne zdi se nam tako nujno potrebno, da bi morali na vrat na nos hiteti. Glede na to, da imamo vsi neke poškodbe, eni take, drugi drugačne, manjše ali večje, bi to mogoče lahko povzročilo kakšen tragičen dogodek, zaradi katerega bi bila potem potrebna evakuacija. Zato smo za zdaj sprejeli kompromis, da smučamo osem ur in pol na dan.

Foto: Robert Ferlič
Foto: Robert Ferlič

Naj omenim še eno zanimivo izkušnjo – pred dnevi smo v daljavi videli neki izstrelek, verjetno neka vojaška raketa. Videl se je osnovni izstrelek in potem še pospešitev. Ker je bila izstreljena nekje v Severnem morju, torej na vzhodni strani, in je letela čez Grenlandijo, na zahodno stran, je vsak od nas ves dan sam pri sebi razmišljal – ker imamo veliko, res veliko časa razmišljati –, ali se je morda začela kakšna nova vojna in kako noro bi bilo, da bi mi tu v miru in tišini smučali, svet pa v neki noriji. Zvečer smo nato preverili in na srečo ni bilo nič posebnega.

Po obdobju lepega vremena nas je, kot je bilo napovedano, zajelo tridnevno snežno neurje. Zapadlo je več kot en meter snega, močno je pihalo, tako da smo del dneva preživeli v šotoru, saj je pihalo več kot 60 km/h. Popoldne smo se odpravili na pot, a smo v šestih urah smučanja opravili zgolj devet kilometrov! Zelo težko se je bilo premikati, zaradi na novo zapadlega snega se nam je vdiralo, tudi po 30 centimetrov smo se pogrezali, sneg nam je veter nosil naravnost v obraz, tako da nismo videli popolnoma nič. Bilo je kot da bi smučal v nekem praznem prostoru.

Naslednji dan pa je bilo nekoliko drugače. Še vedno je snežilo, a ni bilo več vetra, prav nobenega zvoka ni bilo, sneg je vse zadušil. To pomeni, da si smučal, kot da bi bil v neki beli škatli – nisi ločil, kje so tla, kje je nebo, nisi vedel, kjer gre teren gor in kje dol. Zato sem občasno kar padel dol, ko sem zapeljal čez kakšen griček. To je bil res zelo nenavaden občutek, ko si v nekem popolnoma belem prostoru in ne vidiš, ne kje smučaš ne kje se konča površje in se začne nebo. In v tej beli škatli se mučiš ves dan.

To je bil zame verjetno najtežji dan celotne odprave. Ker se ves čas menjamo na čelu, sem bil dvakrat na začetku kolone, in tisto uro oziroma dve sem se res namučil. So pa vsaj temperature malo zrasle, na -6 stopinj.

 Smučanje mimo ledeniške razpoke. Foto: Robert Ferlič
Smučanje mimo ledeniške razpoke. Foto: Robert Ferlič

Po neurju smo počasi prišli do območja severnega medveda. To je za nas pomenilo dvoje: da šotore postavljamo v vrsti, da lahko takoj, ko opaziš medveda, ostalim zakričiš, kje si ga videl, tako da se lahko orientirajo in vedo, na kateri strani tabora je, in da naš vodja odprave spi s puško v rokah.

Ta načeloma ni potrebna, saj navadno ni nobenih nevarnih srečanj. Medvedi, ki jih lahko srečamo tukaj, so zamudniki, povečini dveletni medvedi, ki jih je mama pustila na jugu in so tam ostali malo predolgo, zdaj pa se jim mudi na sever. Ker se led že topi, ne morejo iti več ob obali, kjer načeloma vodi njihova pot, zato gredo bolj po notranjosti.

Po inuitskem izročilu sicer velja, da kožo medveda dobi tisti, ki ga prvi vidi, in ne tisti, ki ga ustreli. Sicer pa imajo na Grenlandiji izlov medveda zelo strogo urejen. Hrano, torej meso vsakega ustreljenega medveda dobijo šole in vrtci, koža pa je v lasti države in jo lahko tisti, ki medveda ustreli, dobi le, če plača davek. Da bi preprečili turistični lov, velja, da mora koža ostati na Grenlandiji, torej se ne sme izvoziti v tujino. Na Grenlandiji je sicer dovoljen izlov do 25 medvedov, s čimer želijo še dodatno omejiti morebitni krivolov.

Počasi se bližamo vzhodni obali in s tem koncu poti. A kaj, ko je napovedano novo neurje ...