Grenlandija (dansko Grønland, grenlandsko Kalaallit Nunaat, kar v prevodu pomeni "dežela Grenlandcev") je geografsko del Severne Amerike, a je zaradi zgodovinskih vezi bližje Evropi – čeprav je na skrajnem severozahodu od Kanade oz. njenega otoka Ellesmere v kanadskem arktičnem arhipelagu oddaljena le 26 kilometrov, njena najbližja evropska država pa je Islandija, ki leži 320 kilometrov vzhodno od južnega dela države.

Dve tretjini Grenlandije ležita v t. i. arktičnem krogu. Od najbolj severne kopenske točke planeta, otoka Kaffeklubben, do juga meri okoli 2670 kilometrov, od zahoda proti vzhodu pa – tam, kjer je otok najširši – dobrih tisoč kilometrov, navaja Encyclopedia Britannica. Grenlandija je sicer na mnogo zemljevidih videti precej večja, kot je v resnici, podobno velika kot Afrika – čeprav je Afrika več kot 14-krat večja. To je posledica Mercatorjeve projekcije oz. načina risanja zemljevidov, ki ga je uvedel ta flamski geograf v 17. stoletju in po katerem so območja, ki so blizu obeh tečajev, videti večja kot območja okoli ekvatorja.

Je avtonomna država, ki ji uradno vlada danski kralj Frederik X., vendar ima lasten parlament z 31 poslanci in vlado, ki jo vodi premier (trenutno Múte Bourup Egede). Danski predstavnik na območju je t. i. visoki komisar, trenutno je to Julie Præst Wilche. Grenlandci volijo tudi dva predstavnika v danski parlament (ta ima skupno 179 članov), trenutno območje v Københavnu zastopata Aki-Matilda Høegh-Dam iz stranke Siumut in Aaja Chemnitz Larsen iz Stranke inuitske skupnosti.

Čeprav so prebivalci Grenlandije uradno tudi danski državljani in tako tudi državljani Evropske unije, Grenlandija sama ni članica zveze. Leta 1985 je namreč iz predhodnice EU-ja, Evropske skupnosti, izstopila, vendar je z njo še vedno povezana kot eno izmed prekomorskih območij držav članic.

56.000 prebivalcev negostoljubnega otoka

Na območju, velikem dobrih dva milijona kvadratnih kilometrov, sicer živi dobrih 56.000 ljudi, večinoma na obalnih območjih na jugozahodu, kjer je podnebje – glede na geografsko širino – še relativno milo. Na otoku je sicer okoli 60 bolj ali manj stalnih naselbin, največje je glavno mesto Nuuk, kjer živi slabih 19.000 prebivalcev. Skoraj vsa večja naselja ležijo na grenlandski zahodni obali, izjemi sta le dva malo večja kraja: Tasiilaq in Ittoqqortoormiit – prvi je imelo leta 2020 skoraj 2000 prebivalcev (1985), drugi pa 345.

Velika večina prebivalstva je avtohtonega oz. ima mešane evropsko-inuitske korenine (skoraj 90 odstotkov), 7,8 odstotka je Dancev, dober odstotek ima nordijske korenine, še poldrugi odstotek pa jih izvira z Islandije, Ferskih otokov itd. Grenlandija je tako edino območje v obeh Amerikah, kjer je tudi danes velika večina prebivalstva avtohtonega.

Država ima tudi tri večja letališča – največje mednarodno je v Kangerlussuaqu, ki je bilo med drugo svetovno vojno in po njej ameriška letalska baza, najprej imenovana Bluie West-8, pozneje pa letalska baza Sondrestrom.

Gospodarstvo Grenlandije kljub omejevanju lova na tjulnje še vedno pretežno temelji na ribolovu in lovu na rake, v zadnjih 30 letih se vse bolj krepi tudi turizem. Polovica delovno aktivnega prebivalstva je sicer zaposlenega v javnem sektorju.

Zakladnica dragih kamnov, kovin, mineralov, nafte ...

Pod pretežno ledenim površjem se skrivajo ogromne zaloge dragih kamnov, predvsem rubinov, redkih kovin in mineralov, pa tudi nafte in zemeljskega plina, a je bilo izkoriščanje omenjenih dobrin v preteklosti omejeno, tako zaradi okoljskih pomislekov, še v večji meri pa zaradi podnebnih dejavnikov. A zaradi segrevanja ozračja in posledičnega topljenja ledenega pokrova postaja ozemlje vedno bolj dostopno, zaradi česar so pobude za večje izkoriščanje tovrstnih materialov vse glasnejše, (ne)omejevanje izkoriščanja surovin pa je tudi vse bolj vroče politično vprašanje, navaja britanska enciklopedija.

Če odmislimo dejstvo, da velik del Grenlandije (1,8 milijona kvadratnih kilometrov oz. štiri petine ozemlja) leži pod ledenim pokrovom, ki je v povprečju debel 1500 metrov, na sredini, kjer je najdebelejši, pa okoli tri kilometre, je namreč skoraj polovica Grenlandije (slab milijon kvadratnih kilometrov) danes območje nacionalnega parka, največjega nacionalnega parka na svetu in 10. največjega zaščitenega območja na planetu. Severovzhodni grenlandski nacionalni park zajema severozahodni del otoka, ustanovljen je bil že leta 1974, leta 1988 pa še razširjen.

Večni led, ki pa zdaj ni več večni

Kot omenjeno, velik del Grenlandije zavzema ledena ploskev, ki je otok prekrila pred okoli 2,6 milijona leti, nato pa čez tisočletja rasla in se krčila. Vsako poletje se od grenlandske plošče odločijo številne ledene gore, a se ledeni pokrov pozimi navadno okrepi. Od leta 1900 dalje pa se krepi v vedno manjši meri, v določenem obdobju se je proces sicer ustavil in obrnil, v zadnjih treh desetletjih, še posebej po letu 2000, pa se drastično okrepil.

Trenutno se po ugotovitvah znanstvenikov Nase ledena ploskev na Grenlandiji topi najhitreje v zadnjih 12.000 letih.

Drastično tajanje ledenikov

Po raziskavi raziskovalcev z ameriške univerze Northwestern in danske univerze v Københavnu, objavljeni novembra lani, le drastično krčenje ledene ploskve posledica izginjanja manjših ledenikov na obalah Grenlandije. Izginjanje ledenikov je v zadnjem desetletju dvakrat hitrejše kot še pred nekaj desetletji, torej na koncu prejšnjega tisočletja. "Edina izjema so ledeniki na severovzhodu Grenlandije, kjer je sneženje v zadnjih letih upočasnilo proces," je ob predstavitvi raziskave dejala soavtorica Laura Larocca z univerze Northwestern.

Znanstvenike pri tem skrbi tudi učinek, ki ga bo tajanje ledu imelo na gladino atlantskega oceana – na Grenlandiji je namreč toliko ledu, da njegova teža otok potiska v morje in je zato osrednji del kopnega v resnici pod gladino. Manjši ledeniki oz. t. i. ledeniški jeziki, ki na Grenlandiji predstavljajo zgolj štiri odstotke vsega ledu, so v zadnjih letih v celotni izgubi ledu na otoku predstavljali nesorazmerno velik delež, 14 odstotkov. "Če pogledate vse ledenike po svetu, ki niso del bodisi grenlandske bodisi arktične ledene ploskve, je njihovo tajanje v zadnjih dveh desetletjih prispevalo k okoli 21 odstotkom dviga morske gladine po svetu," v raziskavi, objavljeni v reviji Nature Climate Change, poudarja Larocca.

Če ni ledenikov, poleti ni vode

"Ti manjši ledeniki so zelo pomembni, ko gre za gladino morij. Poleg tega ti ledeniki, ki se ob poletjih tajajo, milijonom ljudi po svetu predstavljajo vir sveže pitne vode, pomembni so za lokalno kmetijstvo in izkoriščanje vodne energije," je še opozorila.

Tajanje "obrobnih" ledenikov pa ima še eno posledico. Ko izginejo, lahko voda iz oceana – ki je sploh ob zahodni obali Grenlandije vedno toplejša (po raziskavi iz leta 2016 je bila v povprečju za 1,6 stopinje toplejša kot leta 1990) – prodre globlje v ledeno ploskev oz. jo prek podvodnih razpok segreva od znotraj, kar bi lahko tajanje ledene ploskve še pospešilo, se bojijo znanstveniki.

Ledeniki skrivajo informacije o (pra)zgodovini

Ledeniki pa so zaradi svoje zgodovine – na Grenlandiji naj bi bila voda na določenih predelih zamrznjena že milijon let – tudi pomemben vir informacij o procesu spreminjanja planeta, preden so po njem hodili ljudje.

Robert Ferlič, ki se na Grenlandijo odpravlja v okviru norveške odprave, bo v sodelovanju s slovenskimi raziskovalci med svojo enomesečno potjo čez grenlandski ledenik zbiral vzorce, ki jim bodo pomagali pri nadaljnjih raziskavah. "Dogovorili smo se, da bomo opravili dve raziskavi: eno je raziskovanje mikroplastike v ledu in snegu, druga pa se bo osredotočila na glive v ledu in snegu," nam je razložil v intervjuju pred odhodom.

"Moja naloga je, da na določenih mestih poberem vzorce, jih pretopim in spravim na posebne filtre ter varno shranim in prenesem v Slovenijo, kjer bodo naredili nadaljnje raziskave na teh vzorcih. Z znanstveniki smo sestavili posebno opremo, ki jo bom nesel s seboj, opravil pa sem tudi testno vzorčenje v slovenskih gorah," je povedal.

Njegovo pot, ki se bo začela v mestu Kangerlussuaq, kjer je tudi mednarodno letališče, oz. na točki 660, do katere vodi ena redkih cest na območju. Zgradil jo je koncern Volkswagen za testiranje vozil, zdaj pa jo turisti in znanstveniki uporabljajo za dostop do ledenika.

Pot jih bo nato vodila proti vzhodu. Najprej se bodo močno dvignili, na vrh ledenika, nato pa smučali po 30 kilometrov na dan proti vzhodu, pri čemer bodo pot prilagajali naravnim oviram – vzpetinam, ledenim dolinam, razpokam –, močno pa jim jo bo krojilo tudi vreme, ki je na tem območju zelo spremenljivo in nepredvidljivo.

Odprava bo pot sklenila približno en mesec pozneje, v Isortoqu, naselbini z 20 stalnimi prebivalci na vzhodni strani otoka.

Prva evropska odprava uspešna šele leta 1888

Grenlandija je sicer že od nekdaj burila domišljijo raziskovalcev. Prvi prišleki so bili že pred 4500 leti inuitska ljudstva, ki so se na območje priseljevala iz današnje severne Kanade, šele okoli leta 982 jo je "odkril" nordijski raziskovalec Erik Rdeči, o komer legenda pravi, da je bil zaradi umora izgnan iz domače Islandije in se je zato naselil na jugozahodnem delu Grenlandije. Da bi tja pritegnil čim več sonarodnjakov, jo je poimenoval Grønland, kar pomeni "zelena dežela".

Grenlandijo so Evropejci v naslednjih stoletjih povečini raziskovali le ob obali, vsi poskusi prečenja ledenika so se končali klavrno. Šele leta 1888 je pot uspelo opraviti prvi odpravi, in sicer norveški pod vodstvom Fridtjofa Nansna. Ta je – v nasprotju s svojimi predhodniki – sklenil, da se bo čez ledenik odpravil z negostoljubnega vzhoda, saj ga tako ne bi mogla premamiti skušnjava, da bi se obrnil nazaj, ker se tako ne bi imel nikamor vrniti, piše na spletni strani norveškega muzeja Fram, ki je posvečen norveškim polarnim odpravam. Fram sicer v norveščini pomeni "naprej", to pa je bilo tudi Nansnovo vodilo: "Naprej do zahodne obale ali pa v smrt."

Šest tednov pozneje mu je uspelo priti do zahoda oz. današnje prestolnice Nuuk, a se je zaradi vremena v domačo Norveško vrnil šele nekaj mesecev pozneje.