Naš ritem je tak: 50 minut smučamo, 10 minut imamo premora. Ta postanek je pravi dogodek, saj predtem 50 minut razmišljaš, kaj vse (in v kakšnem zaporedju) boš tistih 10 minut postoril, saj je časa res zelo malo.

Ko se ustavimo, si moram najprej odpeti sani. Potem slečem rokavice – vsi imamo tri plasti rokavic –, ki jih je treba pravilno pospraviti, v ustrezne žepe, sicer se ti lahko hitro zgodi, da jih veter odpihne ali pa jih pospraviš in pozabiš, v katerem žepu so. Oblačila imajo res veliko žepov, vsak je namenjen točno določeni stvari, tako da je treba vanje pospravljati in nato jemati ven z razmislekom.

Vrstni red nujnih opravil je načelno določen takole: najprej se gre lulat, nato pit, zadnja je na vrsti hrana. Potem se moraš še namazati z vazelinom, predvsem ustnice. In če želiš vse to opraviti v le 10 minutah, moraš biti res dobro organiziran, meni včasih ne uspe vsega.

Nekaj težav mi je na začetku povzročalo tudi spanje – sonce tu trenutno zaide okoli polnoči, a je ves čas svetlo. Prvo noč sem spal najslabše na vsej odpravi. Zunaj je bilo -5 stopinj, zato sem se kar preveč dobro pripravil, da me ne bi zeblo. Nadel sem si rokavice, kapo in se zavil v spalno vrečo, zaradi česar mi je bilo grozno vroče, tako da sem se celo noč potil.

To me je izučilo in težav s spanjem v dneh, ki so sledili, nisem imel več. Razen enkrat, ko sem sanjal, da sem z družino na plaži, na vročem soncu. Kar naenkrat je sonce v sanjah izginilo in začutil sem, da me zebe ... kar treslo me je od mraza. Prebudil sem se in ugotovil, da sem imel del zadrge na spalni vreči odprt, zunaj pa je bilo okoli -8 stopinj. Hitro sem zadrgo zapel do konca in spal dalje.

V šotoru imam sicer novega sostanovalca, 40-letnega Satiša, ki je zaposlen kot upravljavec poslovnih tveganj v Bank of America. Po rodu je iz Indije, že 20 let pa živi v Združenih državah Amerike. Omenjam ga zato, ker je bil že dvakrat v Ljubljani, in pravi, da je to najlepše mesto na svetu, da se je prav zaljubil v Ljubljano. Všeč mu je predvsem to, da je lahko v eni uri na katerem koli koncu Slovenije. Prav lepo je slišati, ko tujec pohvali tvojo deželo, ker mi včasih pozabimo, kako lepa je.

Zadnje dni je sicer res zelo mrzlo. Pred dnevi je bilo -24 stopinj, zaradi česar je imel eden od članov odprave težave – ni in ni si mogel ogreti nog med smučanjem, tako da smo se morali hitro ustaviti, postaviti šotor in urediti ogrevanje, da se je segrel in smo lahko nadaljevali.

Tudi Norvežani pravijo, da ne pomnijo, kdaj je bilo nazadnje na tej nadmorski višini (smo že krepko nad 2000 metri) tako mrzlo. A po drugi strani to pomeni, da so dnevi res čudoviti, le veter nam občasno dela težave, zaradi česar smo si morali nadeti masko čez obraz, ki ima samo dve odprtini – za dihanje skozi nos in za oči.

Če nam je veter nekoliko jemal motivacijo (en dan je pri temperaturi -10 stopinj pihal s hitrostjo 55 kilometrov na uro, zaradi česar je bilo težko smučati, hitro tudi dobiš ozebline po obrazu, če se ne zaščitiš, poleg tega pa nam je malo poškodoval šotor, a smo to hitro uredili), pa nas po drugi strani razveseljujejo polarni haloji – to je pogost optični pojav v ozračju, ki nastane zaradi loma in odboja sončne ali lunine svetlobe na ledenih kristalih. Videti so kot svetli obroči, loki ali zgolj lise. Mi smo videli dva, enega okrog Sonca, drugi pa se je raztezal po celotnem nebu in imel mavrično obarvan rob. Bilo je neverjetno.

Vidljivost je občasno res osupljiva, vse naokrog ena sama belina. Pravzaprav me malo spominja na naše nekdanje zimske dni, ko je bilo res mrzlo in si imel planine skoraj pred nosom, ker je bil zrak tako čist.

Radarsko postajo DYE 2 smo tako popolnoma jasno videli že kakšnih 10 kilometrov, preden smo jo dosegli. Gre za eno izmed več tovrstnih opuščenih postaj, ki so jih Američani zgradili po 2. svetovni vojni in jih zaprli ob koncu hladne vojne, namenjene pa so bile zgodnjemu opozarjanju. DYE 2 je videti kot neka apokaliptična zgradba, samo radar moli iz snega in ledu, večji del zgradbe – ta ima tri nadstropja – pa je pod snegom.

Postaja je pri prečkanju Grenlandije pomemben mejnik, ki smo ga praznovali tudi mi.