Ko so se v Evropi v začetku prejšnjega stoletja začele pojavljati zamisli o narodnih parkih, se je o tem razmišljalo tudi pri nas. Prav lahko bi se zgodilo, da bi imeli na področju Slovenije prvi narodni park v Evropi. A minilo je še skoraj četrt stoletja, ko je bilo pred 100. leti prvič zavarovano območje Doline Triglavskih jezer.

Prvi obiskovalci Doline Triglavskih jezer

Prvi zapisi, povezani z Dolino Triglavskih jezer, segajo v drugo polovico 18. stoletja in so nastali izpod peresa francoskega naravoslovca Baltazarja Hacqueta. Hacquet je služboval kot zdravnik v rudniku živega srebra v Idriji, ob tem pa tudi veliko raziskoval slovensko ozemlje. Svoje srečanje z dolino, do katere se je povzpel čez Komarčo, je čustveno opisal v delu Oryctographia Carniolica (1778–1789), prvem "fizikalnem zemljepisu" Kranjske: "Po 6 urah hoje sem v višini alpske verige prišel v golo skalnato dolino, kakršne v svojem življenju še nisem videl. Tedaj sem si zaželel imeti pri sebi pesnika, ki bi opeval zgodnje dni prevrata sveta na najbolj otožen način, kot je to storil Klopstock v epu Mesija." O dolini, ki jo je prehodil v celoti, je zapisal, da je "dolga šest ur hoda, zavija od poldneva proti polnoči in se imenuje SA JEZIERZAM".

V naslednjih letih so v dolino zahajali številni naravoslovci. Baron Karl Zois, brat Žige Zoisa, je dal v dolini zgraditi kočo, namenjeno raziskovanju. V njej se je leta 1795 v okviru raziskovalne odprave mudil tudi takratni koprivniški župnik in pesnik Valentin Vodnik. Namen odprave, ki jo je organiziral Žiga Zois, je bil zbrati dokaze o izvoru kamnin. Grof Franc Hohenwart, soustanovitelj Kranjskega deželnega muzeja, prav tako član odprave, je ob pogledu na Dvojno jezero zapisal, da v "… vseh krajnskih gorah ne moremo najti tako lepega in očarljivega razgleda".

Kot plod vtisov takratne odprave naj bi Vodnik spesnil pesnitev Vršac. Po Vodniku je poimenovana tudi 2194 metrov visoka razgledna gora na severu doline, Vodnikov Vršac.

V drugi polovici 19. stoletja so Dolino Triglavskih jezer oz. Zajezersko dolino, kot so jo takrat imenovali, začeli obiskovati tudi 'turisti', kot se je takrat reklo planincem. V tem obdobju so se pojavila tudi planinska društva, graditi so se začele planinske postojanke. Ob Dvojnem jezeru je bila zgrajena planinska koča. Urejena je bila planinska pot čez Komarčo in markirana pot po dolini in naprej proti Triglavu.

Prve zamisli o zavarovanju

Leta 1903 so tedanje avstrijske oblasti izdale odredbo, s katero bi zbrali podatke o naravnih spomenikih. Gorenjsko okrožno glavarstvo je za to angažiralo seizmologa in naravoslovca Albina Belarja. Belarjev predlog je vključeval tudi Dolino Triglavskih jezer: "... Območje je geotektonsko izredno znamenito, nič manj pa v geološkem in paleontološkem oziru ... Dobro pa ga poznajo krajinski slikarji, ki se jim v divjem naravnem parku veličastni motivi ponujajo na vsakem koraku ... Priporočiti je vsekakor treba, da se pri Sedmerih jezerih ustanovi varovano območje, kjer bo izključen vsak poseg, da bi tako poslednje ostanke izjemnega visokogorskega pragozda, rastišča pradavnih macesnov, rešili za potomce …" Leta 1908 je sledil poskus zavarovanja območja, a se je zapletlo zaradi navzkrižja s pašnimi skupnostmi in pomanjkanja pravnih podlag. Nadaljnje poskuse je preprečila prva svetovna vojna.

Ruski grob v Dolini Triglavskih jezer

Med prvo svetovno vojno se je v Dolini zgodil dogodek, na katerega še vedno opozarja spomenik. Leta 1916 je patrulja avstro-ogrske vojske na eni od planin zajela dva ruska vojna ujetnika, ki sta pobegnila med gradnjo ceste na Bogatin. Vojni ujetniki so tedaj delali v zelo slabih razmerah. Vojaška komanda je ukazala, da ujetnika odpeljejo k dvojnemu triglavskemu jezeru in ju tam ustrelijo. Po vojni so na pobudo glavnega urednika časopisa Slovenski narod Rasta Pustoslemška zbrali sredstva za spominsko ploščo, ki je bila postavljena leta 1923. Spomenik je v desetletjih močno načel zob časa. Leta 2015 ga je na lastno iniciativo obnovil gorski reševalec Marko Matajurc.

Varstveni park v dolini Sedmih jezer

Po koncu vojne in ustanovitvi Kraljevine SHS je leta 1920 na pobudo naravoslovca Ferdinanda Seidla v Odseku za varstvo narave Muzejskega društva za Slovenijo nastala Spomenica s pobudo za ustanovitev varstvenih parkov. Vključevala je tudi predlog ustanovitve parka v "Dolini sedmih jezer pod Triglavom" na območju, kot ga je predlagal Belar. Ustanovitev se zaradi neustrezne zakonodaje in dolgotrajnih formalnih postopkov še nekaj let ni zgodila.

Leto 1924 je končno postalo zavarovano območje. Aprila so bila od oblasti v Beogradu pridobljena potrebna soglasja za ustanovitev varstvenega parka. 1. julija 1924 je bila sklenjena zakupna pogodba, ki so jo podpisali Direkcija za varstvo šum, Muzejsko društvo za Slovenijo, Odsek za varstvo prirode in Slovensko planinsko društvo. Pogodba je določala področje t. i. prirodnega varstvenega parka, nadomestilo dohodka za pašo, opredelitev pravic do lova in izkoriščanja območja ter zaveze o varovanju narave. Zakupna doba je bila določena na 20 let, območje pa je bilo veliko 1400 hektarov.

Prepis zakupne pogodbe o ustanovitvi varstvenega parka. Planinski vestnik, letnik LXXXIV, številka 8, 1984

Podrobna predstavitev parka je bila objavljena leto pozneje v Geografskem vestniku v strokovnem članku in je vključevala tudi prvi zemljevid zavarovanega območja. Avtor Mate Hafner o parku zapiše: "Da smo ustvarili ta varstveni alpski park, smo izpolnili svojo kulturno dolžnost, ker le na ta način bo mogoče ohraniti to krasno ozemlje, ki je v svoji celoti, kakor tudi v vseh svojih živih in neživih delih pravi naravni spomenik v vsej svoji lepoti in zanimivosti našim potomcem."

Alpski varstveni park v dolini sedmih jezer. Avtor: Mate Hafner. Avtor karte: Valter Bohinec. Geografski vestnik, letnik 1, številka 1, 1925

Leta 1926 je slovenski botanik Franc Jesenko v dnevniku Jutro park prvič poimenoval z imenom Triglavski narodni park. V uvodu je zapisal: "Vse večje te manjše države so si odbrale gotove areale svoje zemlje kot priročne rezervate, kjer se razvija favna in flora brez vsakega kulturnega vpliva – kjer živi in raste vse tako, kakor je Bog dal, nedotaknjeno, neokrnjeno, v svojem naravnem razvoju in v svoji naravni lepoti." Triglavski narodni park je postavil ob bok tedanjim svetovnim parkom in se zavzel za večjo zaščito, predvsem uveljavitev prepovedi paše, ki se je takrat kljub omejitvam še vedno izvajala.

Triglavski narodni park. Avtor: Franc Jesenko. Dnevnik Jutro, letnik 7, številka 122. 1926. (Tretja stran članka je zaradi formata časopisa razrezana in zlepljena, brez poseganja v vsebino.)

Jeseni leta 1940 je Odsek za varstvo prirode pripravil nov predlog Triglavskega narodnega parka, ki bi vključeval tudi Komno, Fužinarske planine in del Bohinjske kotline. Razpravo o predlogu je preprečila druga svetovna vojna, medtem pa je leta 1944 potekla tudi zakupna pogodba.

Triglavski narodni park "Doline sedmerih jezer"

Prizadevanja za obnovitev parka v razširjenem obsegu so se začela že kmalu po drugi svetovni vojni. A minilo je še skoraj 15 let razprav in predlogov s strani različnih institucij, dokler ni tedanji Svet za kulturo in prosveto takratne Ljudske republike Slovenije imenoval posebno komisijo, ki je pripravila ustrezno zakonodajo in predlog razširjenega narodnega parka. Leta 1961 je Republiška skupščina sprejela Odlok o razglasitvi Doline sedmerih jezer za narodni park pod imenom Triglavski narodni park. Ta je obsegal samo za 600 hektarov večje kot v obdobju zavarovanja 1924–1944. Za širitev parka tedaj še ni bilo ustrezne volje. ​

Triglavski narodni park

V naslednjih letih so se nadaljevala prizadevanja za razširitev območja. Po številnih razpravah in usklajevanjih je bil 27. maja 1981 sprejet Zakon o triglavskem narodnem parku, ki je prinesel veliko razširitev varovanega območja, podobno današnji, v skupni velikosti kar 84.807 hektarjev. Ustanovljen je bil največji narodni park v takratni Jugoslaviji. S tem so se končala prizadevanja, ki so začela v začetku 20. stoletja z Belarjevo pobudo, nadaljevala s Spomenico (1920) in prvič udejanjila pred stotimi leti, s prvim zavarovanjem doline Triglavskih jezer.

Triglavski narodni park se je v obdobju delovanja razvil v sodoben narodni park s številnimi mednarodnimi povezavami. Leta 2004 je prejel diplomo Sveta Evrope za zavarovano območje z vzornim upravljanjem. Leta 2010 je dobil prenovljen zakon. Dolina triglavskih jezer sodi med prvo varstveno območje Triglavskega narodnega parka, ki je najostreje varovano.

​​

Literatura

• "Zgodovina prizadevanj za ustanovitev Triglavskega narodnega parka". Varstvo narave, Angela Priskernik. 1962.
• Planinski vestnik, letnik LXXXIV, številka 8, 1984.
• "Snovalci Triglavskega narodnega parka - LJUDJE PRED SVOJIM ČASOM", Javni zavod Triglavski narodni park. 2006.
• "Dolina Triglavskih jezer". Knjižna zbirka Geografija Slovenije. 2015.
• "Prvi raziskovalci slovenskih gora in prvi dokumentirani pristopi nanje". Zgodovinski časopis. Peter Mikša. 2013.
• "Ruski grob pri Triglavskih jezerih ter z njim povezani dogodki, razmišljanja in občutja". Monografija CPA 7, Vojni ujetniki carske Rusije v prvi svetovni vojni na slovenskem ozemlju. 2018.
• "Kako je nastajal Triglavski narodni park", Bilten slovenskih terenski biologov in ljubiteljev narave. 2021.