Film je nastal po romanu iz leta 1962, ko je Ken Kesey natančno in pretresljivo opisal dogajanje v psihiatrični bolnišnici v Oregonu. Zgodba je navdušila Kirka Douglasa, ki je takoj odkupil pravice in že leto pozneje zaigral v broadwayski igri. Njegova želja, da bi vlogo osrednjega junaka Randla Patricka McMurphyja upodobil tudi na platnu, se nikoli ni uresničila, saj ni dobil podpore v nobenem studiu.
Kirka Douglasa so prehitela leta
Pravice je pozneje prepustil svojemu sinu Michaelu. Ko je ta končno k sodelovanju povabil United Artist, je bil njegov oče že prestar, da bi lahko stopil v čevlje večnega upornika. Vloga je tako pripadla Jacku Nicholsonu, za kar so filmski ljubitelji še kako hvaležni, saj mu je vloga večnega upornika in borca proti konformizmu več kot pisana na kožo.
Navidez lažja pot se vedno ne obrestuje
Film se začne s prihodom McMurphyja v psihiatrično ustanovo. Razlog? Spolni odnos z mladoletno osebo. Misleč, da bo lažje "prišel skozi", njegovo obnašanje (namerno) postane nekoliko nevarno za družbo, zato ga namesto v zapor pošljejo v "ustanovo". Psihiatrično bolnišnico avtoritativno vodi sestra Mildred Ratched (Louise Fletcher). Odnos med sestro in McMurphyjem je gibalo filma, saj napetost med njima oživlja ves film.
Sporočilo, ki je nagovarjalo ...
Glavna sestra (in njeno avtoritativno vodenje ustanove) predstavlja (poljubni) družbeni sistem. "Delaj to, kar ti bomo rekli, pa ti ne bo nič manjkalo," lahko na kratko povzamemo filozofijo, ki je vedno aktualna. Vstavite to misel v katera koli čas in družbo, pa boste videli, da deluje - ne le v čas sužnjelastništva, fevdalnega srednjega veka ali prebujajočo se industrijsko revolucijo. Večni temi sta enakopravnost in teptanje človekovih pravic (ki je bilo zelo priljubljeno v času nastanka filma).
... in nagovarja
Glavne odnose lahko mirno prenesemo tudi v današnji čas na čelu z globalizacijo in potrošniško naravnano družbo. Ravno to je eden izmed glavnih razlogov, da film ni bil aktualen le v sedemdesetih letih, ampak svoje sodobno sporočilo prinaša tudi na začetku 21. stoletja.
Prepričljiva kombinacija bolnikov
McMurphy se je v primerjavi z drugimi obstoječemu sistemu uprl in pri tem skušal "prebuditi" druge bolnike. Ravno ta del, na čelu s pobegom iz ustanove, sodi med bolj komične in v preostalih likih obudi izgubljeno identiteto. V vlogi bolnikov se pojavi veliko igralcev, ki so sploh prvič igrali v filmu, in igralcev, ki so imeli zelo kratko kilometrino, zato je še toliko bolj impresivno vzdušje, ki so ga ustvarili Danny DeVito, Christopher Lloyd, Brad Dourif in drugi.
Če se zaprejo vrata, se odpre okno ...
Sporočilo filma je v podobi McMurphyja tragično, saj osrednjemu junaku ne uspe streti sistema. A hkrati je tudi osvobojajoče, saj se ravno zaradi njegovih dejanj prebudi in reši "poglavar" Bromden.
Kratke in sladke
- Naslov filma izvira iz ameriške otroške pesmice "Jata treh gosi / Ena je letela na vzhod, druga na zahod, / tretja pa nad kukavičjim gnezdom". V prenesenem pomenu dve ptici pomenita smrt dveh junakov, tretja pa pomeni njeno osvoboditev.
- Vloga McMurphyja je bila med drugim ponujena tudi Jamesu Caanu, Marlonu Brandu in Genu Hackmanu.
- Da bi bila igra "pacientov" bolj avtentična, se je vsak izmed igralcev dlje časa družil s pravimi psihiatričnimi bolniki.
- Ken Kesey je idejo za roman dobil, ko je delal v bolnišnici za vojne veterane. Da je dobil čim bolj "avtentično gradivo", je šel celo na terapijo z elektrošoki in poskusil nekaj drog (med drugim tudi LSD).
- Kesey je bil izjemno nezadovoljen s filmom, ki je v središče postavil McMurphyja. Roman namreč poteka iz zornega kota Indijanca Bromdena.
- Vloga šefa Bromdena je pripadla Willu Sampsonu, ki je bil sicer "ranger" v enem izmed parkov. Pozneje je do smrti leta 1987 v filmih igral Indijance.
slavko.jeric@rtvslo.si
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje