"Velik format – z njim je križ. Platno je najprej treba napeti, nato preparirati, potem pa imaš še skrb, da bo tvoja koncentracija zdržala ne le eno uro, ampak cel teden, mesec. To je tako, kot bi pisal roman, medtem ko je risba bolj podobna pesmi. Je bolj zgoščena, najbolj neposredna, njena izreka je močnejša in obenem bolj preprosta. Imeti kondicijo, da zdržiš skozi cel roman … to je pa čista groza." Ta misel akademika Janeza Bernika, ki je s svojim delom k nam prinašal nekatere ključne smeri v likovnem ustvarjanju po drugi svetovni vojni in ki je bil obenem soustvarjalec letrizma, tudi namiguje na funkcijo, pravzaprav psihološko in eksistencialno funkcijo risbe v njegovem delu. Drobno delo, risba formata A4 Bernika razbremenjuje, v njej se sprosti, prav zato pa je to tudi njegov najbolj neposreden izraz in kot sprotna Bernikova produkcija ima tudi dnevniški značaj.
Zbor iz več tisoč porisanih listov
Najbolj korektna oznaka monografije Nočni dnevnik 1959-2009, ki jo je izdala Nova revija, je tako prav zares izraz petih desetletij Bernikove umetniške samoartikulacije, kot se je na predstavitvi knjige izrazil glavni urednik založbe Niko Grafenauer. V resnici gre za fragmentarni izbor iz te skoraj epske samoartikulacije, ki v resnici obsega več tisoč listov. Kot pove Bernik, namreč sam riše pred, na in po akademiji, nenehno in se tako – v misli umetnostnega zgodovinarja Milčka Komelja – "drži že iz antike znanega gesla, da ne sme miniti niti dan brez risbe".
Vidne so vse možnosti risbe
Milček Komelj, sicer avtor obsežne spremne študije, ki pa v svojih 32 poglavjih pravzaprav prehaja v sprotni komentar posameznih cezur v Bernikovem delu, v tej risbi odkriva izredno bogastvo Bernikovega izraza. "Obenem so razvidne vse možnosti risbe – od elegantno krhke do tršega mesta, kjer naj bi Bernik slikal z levo roko; nekatere risbe so linearne, nekatere tanke … Cela vrsta odtenkov je pred nami," pravi Komelj, ki knjigo Nočni dnevnik 1959-2009 tudi imenuje ogromna knjiga, v smislu obsega in pomena. Knjiga je nastajala dve leti, v katerih sta Janez Bernik in grafični oblikovalec Harold Draušbaher, ki je dal knjigi končno podobo, prečesala ogromen Bernikov risarski opus, Draušbaher pa je potem izbrani tisočstrani izsek uredil in določil dramaturgijo knjige.
Risba, katere temelj je pogosto 'napaka'
Risba je tisti segment Bernikovega ustvarjanja, v katerem najmočneje pride do izraza avtorjeva ekspresija, morda celo dediščina ekspresionizma, v katerem je nekoč ustvarjal njegov profesor Božidar Jakac; ta se je sicer svojega nekdanjega učenca spominjal tudi po njegovi svojeglavosti, najbolj pa seveda po talentu, ki ga je nenazadnje pripeljal tudi v Pariz in v tamkajšnji atelje Johnnyja Friedlaenderja. V pariških učnih letih lahko iščemo tudi zaledje Bernikove averzije do esteticizma, ki je v risbi še posebej očitna. Bernik v svojih pogosto zelo nasičenih risbah, v katere vnaša tudi besedila, večkrat posamezne besede, izraža težnjo do estetike grdega do te mere, da včasih riše z levo roko, včasih tudi miže.
V zvezi s tem Bernik navrže anekdoto iz Pariza, ko mu je profesor očital, da je na njegovih slikah vse preveč pravilno in da bo potrebna kakšna napaka, da bo delo postalo tudi zares dobro. Skozi knjigo se kaže tudi Bernikova redukcija podobe. Figure so poudarjeno asketske in v tem se Bernik, kot piše Komelj, kaže kot "izrazito bolečinski umetnik in s tem najbrž specifično slovenski, zazrt v bolečino sveta, ki se mu razkriva vsepovsod, tudi v usodi tisočerih, ki jih je zaznal med drugo svetovno vojni in tik po njej …"
Asketizem in zavračanje esteticizma sta izražena v še enem vidiku dela Janeza Bernika. Komelj, čigar spremno besedilo v svoji obsežnosti, členjenosti in tehtnosti v trenutkih prehaja skoraj v risbam v moči enakovreden sestavni del knjige, izpostavlja še Bernikov geometrizem. Pri Berniku vse izvira iz geometrijskih likov in se vanje vrača. Posebej očitno je to v delih, ki konotirajo arhitekturo, ki je skeletna in prazna, kot da čaka, da jo napolnijo skrotovičeni, trpeči, čuteči liki.
Nočni dnevnik je povzetek osebnosti in dela Janeza Bernika. Je namreč najboljši presek likovne umetnosti in poezije, v katero se Bernik občasno potopi. Je poezija in risba hkrati, zato pa jo tudi kar najbolj pravilno lahko imenujemo (delna) Bernikova avtobiografija.