Ko je Johnny Cash pel o Folsom Prison Bluesu (bluz oz. otožnost zapora Folsom, op. a.), je vse skupaj zvenelo precej bolj romantično. Kaznilnica odrešitve je bila mačji kašelj v primerjavi z Maricopo. Edward Norton je preživel zapor v Generaciji X, ki je občinstvu že dal slutiti o pravi podobi zaporniškega življenja. Izjemno naturalistična nanizanka Oz se je pred leti še bolj približala resničnosti.
A vpogled, ki ga v vsakdan najzloglasnejših zaporov dobite prek malih in velikih zaslonov, je le delček srhljive celotne slike. In če ostanemo pri slikarskih analogijah: zapor okrožja Maricopa v Arizoni je v slikarskem spektru Munchov Krik. Zapor že leta 'slovi' po življenjskih razmerah, tako nehumanih, da je pritegnil celo pozornost organizacije Amnesty International, ameriškega pravosodnega ministrstva in, seveda, medijev.

Na čelu kavbojski šerif
Zdaj je ob razpravi o spornem arizonskem zakonu o priseljevanju znova v središču pozornosti, saj je v njem zaprta večina nezakonitih priseljencev, ki jih ujamejo v Arizoni brez potrebnih pravnih papirjev.
Zapor s trdo roko vodi okrožni šerif Joe Arpaio, ki podpira novi arizonski zakon o priseljevanju, ki so ga kritiki označili za rasističnega, po njem pa je nezakonito prebivanje v Arizoni odslej obravnavano kot kaznivo dejanje, policisti pa lahko zaslišujejo ali zaprejo vsakogar, za katerega menijo, da bi lahko bil neprijavljeni priseljenec. Zakon je sodišče v Phoenixu zaradi vsega prahu, ki ga je dvignil v javnosti, trenutno zamrznilo.
Maricopa se zdi kot ustvarjena za novi zakon, njegov emblem in rezultat pravosodnega sistema, v katerem policija zapira ljudi brez sojenja.
Ščurki, pomije in smrt
Tisti, ki so Maricopo preživeli, poročajo o nečloveških razmerah, grozljivki tretjega sveta, ki se je ne bi sramoval niti Stephen King. Zapor de facto pred očmi paznikov vodijo nasilne tolpe, zapornike silijo nositi rožnato spodnje perilo, ne obstaja niti osnovna zdravstvena oskrba, da o higieni ne govorimo. Ponoči po tebi lezejo pajki in ščurki.
Obroke sestavljajo plesniv kruh in pomije (občasno v obari plava tudi podganja glava) in več zapravijo za hrano zaporniških psov kot za zapornike. V neznosni puščavski vročini južne Arizone te v spanec zaziblje zvok sojetnikove lobanje, ki jo nekdo v sosednji celici razbije ob zid - trupla navadno obležijo v celicah več ur, preden jih pazniki odstranijo.
Britanec v peklu
O svojem 26-mesečnem bivanju v Maricopi je v blogu leta 2004 in zdaj še v avtobiografski knjigi Hard Time pisal Shaun Atwood, britanski borzni posrednik, ki je pravzaprav prvi dvignil pokrov tega pekla na Zemlji in javnosti obelodanil vse grozote. Atwood danes, po izpustitvi iz Maricope, po univerzah predava o nevarnostih uporabe mamil, njegov blog Jon's Jail Journal (Jonov zaporniški dnevnik) pa je še danes verodostojna referenca za arizonski zapor.
Atwood se je v Phoenix preselil v 90. letih in kmalu uspel kot borzni posrednik. Kot ljubitelj rejva, ki se je prebujal prav v trenutku, ko je zapustil Manchester, se ga je odločil pripeljati v Arizono. Uspeh je prinesel denar, prijatelje in neizogibno - mamila. Attwood jih je tako užival kot prodajal.
Ta hedonistični življenjski slog je doživel svoj nenadni konec leta 2002, ko so specialci vdrli k njemu domov, ga odpeljali v Maricopo in zasegli vse njegovo premoženje. A nočna mora se je šele začenjala.
Attwood se je znašel v svetu, kjer so bila vsa ustaljena družbena pravila postavljena na glavo, kjer so bila mamila bolj dostopna kot zunaj in kjer je kršenje internih pravil rezultiralo v vsem, od tepeža do smrti. Zapor šerifa Arpaia je imel najvišjo stopnjo smrtnosti v ZDA.
Naslednjih 26 mesecev je moral "English Shaun" (Angleški Shaun) krmariti med najrazličnejšimi protokoli tolp, se izogibati mamil in predvsem - ostati priseben v peklu, medtem ko so mu sodno zaslišanje prestavljali v neskončnost. Atwood je preživel. Imel je srečo.
(Viri: Shaun Atwood: Hard Time, Jon's Jail Journal, BBC, Newswine, Reuters)