Sedemindvajsetletni Gaga, kot so ga pozneje poimenovali vzhičeni sonarodnjaki, je verjetno poznal statistiko poletov v orbito z živalskimi potniki. Ta mu ni mogla biti v prav veliko tolažbo – od 48 psov, ki so jih poslali v orbito, jih je 20 umrlo.

Ko se ustavi cela Sovjetska zveza
A ko je vesoljska ladja Vostok 1 s prvim človekom, ki je zapustil težnostni oklep Zemlje, uspešno obkrožila domači planet, je Gagarin iz anonimnosti v trenutku preskočil med najbolj znane osebnosti svojega časa. Njegova smrt v letalski nesreči sedem let pozneje pa ga je dokončno postavila med velike junake obdobja hladne vojne.
Zgodovinski polet se je začel na kozmodromu Bajkonur v današnjem Kazahstanu in trajal vsega 108 minut. Od teh jih je Gagarin v orbiti preživel 89, preostalih 19 pa je bilo potrebnih za vzpon v vesolje in spust na Zemljo. Po takratni Sovjetski zvezi je preko radijskih valov zadonela zmagoslavna in domoljubna glasba in cela država se je ustavila, ko je napovedovalec razglasil: “V Sovjetski zvezi je bila 12. aprila v zemeljsko orbito izstreljena prva vesoljska ladja s človeško posadko, Vostok.”

Oranžna pošast z ogromno glavo
Ker Vostokovi inženirji niso vedeli, kako bo breztežnostno stanje vplivalo na Gagarina, je bil polet popolnoma avtomatiziran. A Gaga je po vrnitvi njihove skrbi ovrgel in povedal, da z breztežnostjo ni imel težav: “Roke in noge ne tehtajo nič. Predmeti lebdijo v kabini. Nisem sedel v svojem stolu kot prej, ampak visel v zraku. Ko sem bil v stanju breztežnosti, sem jedel in pil, in vse je bilo tako kot na Zemlji. Celo delal sem v tem stanju – pisal sem, si zapisoval svoja opažanja. Moja pisava se ni spremenila, čeprav roka ni imela teže. Sem pa moral držati zvezek, saj b i drugače odletel stran.”

Ko je Gagarin s padalom pristal na Zemlji, sta ga najprej opazili kmetica Ana Taktarova in njena štiriletna vnukinja Margarita, ki nista bili čisto prepričani, s čim imata opravka. “Pogledala sem naokoli in videla oranžno pošast z ogromno glavo, ki se nama je približevala,” se je pozneje “bližnjega srečanja” v intervjuju spominjala Margarita: “Potem je babica pomagala Juriju Gagarinu sneti čelado – pritisnila je nekakšen gumb. Ko sva pred sabo videli nasmejan obraz, sva doumeli, da imava pred sabo človeško bitje."

V medvedjem objemu propagandne mašinerije
Seveda je veliki uspeh vesoljskega programa hitro pograbila tudi sovjetska propagandna mašinerija. Gagarina so v Moskvi z vsemi častmi pričakali partijski vodje, premier Nikita Sergejevič Hruščov mu je namenil tesen medvedji objem, medtem ko so v kozmonavtovo čast izstrelili salvo iz dvajsetih topov. Gaga se je zahvalil za zaupanje in v skladu s pričakovanji izjavil: “Ko sem bil v vesolju, sem razmišljal o naši partiji in naši domovini.”

Čeprav v sovjetski državi predtem sodelujočih v vesoljskem programu niso porivali v ospredje, so Gagarinov podvig oglaševali na vse mogoče načine: po njem so poimenovali ledenik, pojavile so se peticije, da bi ime po njem dobil eden od moskovskih trgov, in začeli so tiskati že pripravljene spominske znamke.

Po vsej državi so prenašali tudi precej prijateljski telefonski pogovor med Gagarinom in premierjem Hruščovom kmalu po pristanku.
Hruščev: Torej si se počutil v redu?
Gagarin: Prav imaš, Nikita Sergejevič. Med poletom sem se počutil odlično. Kot doma.
Hruščev: Postal si nesmrten, saj si prvi človek, ki je bil v vesolju.
Gagarin: Zdaj naj pa nas poskušajo druge države ujeti.
Hruščev: Tako je. Naj kapitalistične države skušajo ujeti našo, ki je utrla pot v vesolje in izstrelila prvega kozmonavta na svetu.

Žena ni vedela ničesar
Ko so v Washingtonu izvedeli za vesoljsko in propagandno zmago svojih hladnovojnih nasprotnikov, jim ni ostalo drugega, kot da so si nadeli nasmeh in jim čestitali. Za navidezno vedrimi in dobrohotnimi čestitkami predsednika Johna F. Kennedyja pa sta tleli sramota in jeza in dali še večji zagon ameriškemu vesoljskemu programu, ki je svoje delo kronal s pristankom človeka na Luni osem let pozneje.

Presenečeni pa niso bili zgolj Američani, tudi Gagarinova žena Valentina o poletu v vesolje ni vedela ničesar. Pozneje je v intervjuju povedala, da ni vedela niti, da je njen mož major v vojski, kaj šele, da ga bodo izstrelili v vesolje. “Bal se je, da me bo vznemiril, ker sva takrat pričakovala otroka,” je moževo skrivnostnost zagovarjala Valentina, s katero je imel Jurij hčerki Galijo in Leno.

“Novi sovjetski človek”
Ko je bila izdana uradna in avtorizirana Gagarinova biografija, so ga v njej seveda prikazali kot vzornega “novega sovjetskega človeka”. Gagarin se je rodil leta 1934 na zadružni kmetiji v vasi Klušino pri Gžatsku, ki so jo leta 1968 poimenovali po njem. Družina s štirimi otroki se je leta 1941 znašla pod nacistično okupacijo, zato do leta 1943 ni mogel hoditi v šolo. Izučil se je za livarja, pozneje pa se vpisal na tehnično šolo v Saratovu, kjer se je pridružil letalskemu klubu in postal vojaški pilot lovskega letala.

Leta 1959 je letalstvo začelo iskati prostovoljce, ki bi se udeležili usposabljanja za letenje z “novim modelom stroja”, kot so takrat skrivnostno imenovali vesoljske ladje. Dvajset prostovoljcev je začelo leto dolge skrivne priprave, na koncu pa so med njimi izbrali šest najprimernejših kandidatov. Med njimi je bil tudi Gagarin, ki mu je v prid govorila tudi njegova manjša postava, saj je bil visok okoli 160 centimetrov in zato lažji od višjih kandidatov, kar je bila seveda prednost pri izstrelitvi v vesolje, kjer vsak kilogram teže veliko šteje.

“Vsi hočejo nazdraviti z Gagarinom”
Svetlolasi in modrooki mladenič je bil priljubljen med svojimi kolegi, še posebej pa ga je vzljubil Sergej Korolev, genialni vodja sovjetskega vesoljskega programa."Gagarin ni bil vodja, pa vendar prijatelj z vsemi. Korolev je z njim delal kot s sinom,” se je Gagarinove prijetne osebnosti spominjal njegov sodobnik, kozmonavt Boris Volinov.

Gagarina so za pilota določili le štiri dni pred izstrelitvijo Vostoka in ga s tem poslali na pot svetovne slave in priznanja. Po vrnitvi iz vesolja je Gaga postal del sovjetske elite in svoje privilegije delil s prijatelji, ki jih je oskrboval z zdravili, zdravniško pomočjo ali vstopnicami za Bolšoj. Pozneje se je izkazalo, da vzorni sovjetski državljan vseeno ni bil čisto brez napak. Že leta 1961 naj bi skočil z balkona in se poškodoval, potem ko ga je žena našla v hotelski sobi neke druge ženske. Nikolaj Kaminin, ki je skrbel za trening kozmonavtov, je v svojem objavljenem dnevniku pozneje zapisal, da Gagarin preveč časa preživi na raznih sprejemih, kjer preveč pije: "Vsi hočejo nazdraviti z Gagarinom – na prijateljstvo, na ljubezen in še zaradi tisoč drugih razlogov. In vsi hočejo piti do dna.”

Kako je umrl Jurij Gagarin?
Televizijski posnetki iz let po poletu pričajo, da se je Gagarin poredil in da ni bil v najboljši telesni pripravljenosti. Ker je bil za sovjetsko oblast predragocen kot propagandna osebnost, niso želeli tvegati njegovega življenja na novih vesoljskih poletih. Gagarin je moral prositi oblasti, da so leta 1968 mu ponovno pustile leteti, najprej v spremstvu kopilota. Na žalost se je ponovna oživitev pilotske kariere zanj končala tragično. Še istega leta, 27. marca 1968, je skupaj s kopilotom umrl, ko se je med vadbenim poletom lovsko letalo mig ponesrečilo. Nesreča ni bila nikoli v celoti in zadovoljivo pojasnjena, zato so njegovo smrt pograbili tudi teoretiki zarot.

Uradne razlage za nesrečo so različne: hitro spreminjanje višine, da bi se izognil trku, trčenje z drugim letalom ali pomanjkanje kisika v kabini. Teorije zarote pa za smrt krivijo njegovega kopilota ali celo novega sovjetskega vodjo Leonida Brežnjeva, ki naj bi insceniral nesrečo, ker je bil ljubosumen in se je počutil ogroženega zaradi Gagarinove priljubljenosti. Njegova smrt je pomenila tudi konec prevlade Sovjetske zveze v vesoljski tekmi, ki se je začela leta 1957 z izstrelitvijo prvega satelita Sputnik-1 v orbito. Dobro leto pozneje so primat nad vesoljskim raziskovanjem z Armstrongovim sprehodom po Luni tudi uradno prevzele ZDA.

Za srečo – uriniraj!
A hladna vojna je že davna preteklost in ob 50. obletnici prvega poleta v vesolje se Gagarina brez kislih nasmehov spominja ves svet. Prejšnji torek so ob obletnici iz vesoljskega izstrelišča Bajkonur proti mednarodni vesoljski postaji poslali Sojuz in na njem Rusa Aleksandra Samokutjajeva in Andreja Borisenka ter Američana Ronalda Garana. Rusko plovilo so v čast pionirju poimenovali Gagarin, na raketo pa natisnili njegov portret.

"Pred petdesetimi leti je ruski narod v vesolje poslal človeka, kar je bilo predvsem namenjeno tekmovanju. Danes pa mi trije predstavljamo več narodov, ki v partnerstvu vodijo Mednarodno vesoljsko postajo," je pred izstrelitvijo Sojuza povedal Američan Garan. Vsi trije vesoljski potniki so v vraževerni maniri astronavtov ponovili vse korake, ki jih je pred poletom opravil tudi Gagarin. Ob izstrelitvi so tako kot Gaga zavpili “Pojehali!” (“Gremo!”), malce bolj nenavadno pa je drugo opravilo, ki naj bi po astronavtskih vražah zagotovilo varen polet. Vsak član posadke namreč ustavi avtobus, ki jih pelje proti izstrelitveni ploščadi, izstopi - in urinira na zadnje desno kolo.