Dr. Gunde-Cimerman iz Biotehniške fakultete v Ljubljani in njena ekipa (sestavljajo jo Polona Zalar, ki je opravila večino praktičnega dela, Monika Novak, ki je iz te teme pred dnevi diplomirala, in nizozemski raziskovalec, vodilni strokovnjak na področju črnih kvasovk Sybren de Hoog) sta se zadnja tri leta ukvarjali s preučevanjem ekstremofilnih gliv, ki živijo v pomivalnih strojih.

Kako so dobili zamisel, da pogledajo, kaj vse "raste" v pomivalnem stroju, zakaj so te glive tako nevarne in kako se z njimi lahko okužimo in pred njimi zaščitimo, izveste v spodnjem intervjuju.

Lahko za začetek opišete, kako to, da ste se odločili raziskati prav notranjost pomivalnih strojev?
Moja skupina se že zadnjih 15 let ukvarja z raziskovanjem ekstremofilnih bakterij. Raziskujemo jih na primer v solinah - mi smo bili tudi prvi na svetu, ki smo jih tam našli, najprej v Sečoveljskih solinah, potem še drugod po svetu -, nato smo jih prvi na svetu našli v arktičnih ledenikih, pozneje pa še v alpskih. Nas pravzaprav zanima, kako ti organizmi preživijo ekstremne pogoje. In to preučujemo na molekularni ravni, opisujemo vrste, skratka s tem se ukvarjamo celostno.

Pomivalni stroj je v primerjavi z drugimi gospodinjskimi aparati nekaj ekstremnega, zato sem nekega dne preprosto "povzorčila" svojega. V pomivalnem stroju imamo namreč visoke temperature, detergenti, ki jih uporabljamo, so velikokrat taki, da je pH zelo alkalen (je že skoraj lug). Poleg tega pa v stroj pogosto dodajamo soli, kar pomeni tudi zelo visoko slanost. To so res hudi pogoji. Zato me je zanimalo, ali kakšen organizem to preživi. Vsi namreč domnevamo, da tega nič ne preživi, da je to varno in zaščiteno.

In sem vzela palčko, ki jo uporabljamo za čiščenje ušes, potegnila po tesnilih, po gumi, okoli vrat in nabrala črno sluzasto snov, ki je tako rekoč v vsakem pomivalnem stroju. To smo nato v službi dali na plošče, na mikrobiološka gojišča in na našo veliko grozo so zrasle črne kvasovke. Najprej sploh nismo mogli verjeti.

Raziskavo smo nato razširili še na pomivalne stroje kolegov v skupini, ki so bili tako rekoč vsi pozitivni, pozneje pa smo za vzorce prosili še študente, ki prihajajo iz vse Slovenije. V Sloveniji je bilo od teh, ki smo jih 'povzorčili', dve tretjini pozitivnih. Potem pa smo to razširili še na pomivalne stroje kolegov znanstvenikov z vsega sveta, saj imamo kolege po vseh celinah, pa še sami smo na potovanjih malo 'povzorčili' stroje. Te vzorce smo zbirali dobri dve leti, in ko smo vse skupaj analizirali, smo ugotovili, da je v svetovnem merilu več kot polovica pomivalnih strojev okuženih.

Kaj točno ta gliva povzroči oz. kdaj je lahko nevarna?
Ta gliva se prenaša na več načinov. Do zdaj je veljalo prepričanje, da jo lahko le vdihnemo, v naši študiji se je izkazalo, da se v večini prenaša z vodo. Skratka, če se vrneva k zraku: lahko jo vdihnete, in če imate bolezen, kot je cistična fibroza, se z njo okužite, pride v pljuča ter povzroča hude težave.

Do zdaj so mislili, da se prenaša samo prek zraka, ampak ko so jih ljudje poskušali izolirati, niso našli tako rekoč nič. V naravi se jih najde zelo malo, pri bolnikih veliko, pri teh s cistično fibrozo, seveda.

Ko smo te glive našli v pomivalnem stroju, smo pomislili, da je očitno glavni način prenašanja voda iz vodovoda. Pri vsakem pranju se v pomivalnem stroju "obrne" okoli 70 litrov vode, tiste organizme, ki pridejo v stroj z vodo, pa spravimo v zanje zelo ugodne pogoje. Damo jim hrano, tiste, ki preživijo visoko temperaturo, spodbudimo k rasti - torej druge pobijemo, tem pa damo priložnost, da še zrastejo.

No, zdaj ko vemo, da se prenašajo z vodo, smo ugotovili, da se lahko okužimo še na dva načina. Prvi je prek rane - če se na primer urežemo z razbitim kontaminiranim kozarcem, bi ta kvasovka lahko prišla v stik z vašim živčevjem, se prek njega razširila v možgane, tam pa lahko "naredi" tumorje, zaradi katerih ljudje umirajo. Drugi način pa je s prehranjevanjem. Ta kvasovka namreč, kot sem omenila, prenese ekstremne pogoje - od čisto kislega do čisto bazičnega okolja (ph od 2 do 12,5), kar pomeni, da je niti želodčne kisline ne ubijejo. Hipotetično, če ima nekdo čir na želodcu ali kakšne druge krvavitve, je lahko tudi to način vstopa. Za to ni dokazov, je pa res, da tega tudi nihče še ni gledal in preverjal.

Če ste sicer zdravi, potem načeloma niste ogroženi, ker imate zdrav imunski sistem - razen če bi se urezali. Če pa gre za dojenčke, bolnike, starejše, ki imajo slabo razvit imunski sistem, so pa ti zelo ogroženi. Ampak, ponavljam, tega ni še nihče raziskoval, ker gre za povsem novo stvar.

Kako pa se lahko pred to glivo zaščitimo? Je to sploh mogoče glede na njeno prilagodljivost? Z vrelo vodo bi verjetno šlo?
To je vse stvar prihodnjih raziskav, to je treba ugotoviti. Mi smo upali, da bo kakšen izmed proizvajalcev teh strojev stopil v stik z nami, ampak očitno vsi upajo, da bo težava izginila sama od sebe. Jaz si predstavljam - to samo domnevam, ker tega še nismo raziskovali -, da bi zelo zmanjšalo možnost že na primer, če bi lahko stroj oprali z zelo vročo vodo (okoli 100 stopinj) in zelo močnim detergentom. Ker take visoke temperature bi verjetno pomagale.

Kakšna temperatura bi torej pomagala?
Ja, saj veste, vsi smo zadnje čase zelo "eko" - peremo na 40-60 stopinj. In takšne temperature glive brez težav prenesejo. To jih sploh ne gane. Točno, kakšna temperatura ... to bi bilo treba testirati. Mi namreč glive v laboratoriju testiramo tako, da jih izpostavimo samo enemu ekstremu naenkrat. V resnici ne vemo, kaj se zgodi, če so izpostavljene več ekstremom istočasno. Za zdaj pa kaže, da jih to še koristi in da prenesejo več, če jih izpostavimo več ekstremom.

Se pravi, da lahko stanje še poslabšamo, če uporabimo kis?
Ja, na primer. To je treba še preučiti. Ti organizmi imajo namreč eno sposobnost, ki jo šele zdaj opazujemo. Kvasovke živijo kot ločene celice, posamezno. Te kvasovke pa se v posebno ekstremnih, hudih pogojih združujejo v skupke, nekakšne grozde, da zunanje celice ščitijo notranje. Vse skupaj se nato obda še z neko tako sluzjo, ki še dodatno ščiti. In videti je, da se to zgodi prav takrat, ko so izpostavljene več različnim ekstremom, kar pomeni, da preživijo veliko, veliko hujše pogoje kot posamezne celice.

Vso to njihovo fiziologijo bi bilo treba raziskati. Mi smo šele začeli, zdaj pa je treba vse to preveriti in raziskati.

In koliko časa je trajala vaša raziskava?
Ker smo pričakovali velik odziv - čeprav ne takšnega, kot smo ga doživeli, ta je res neverjeten -, smo se odločili, da bomo zelo temeljiti. Dokaze smo tako zbirali kar dobra tri leta. Ta čas smo kar pošteno delali, da bi bilo vse tako, kot je treba. Tudi revija, v kateri smo to objavili, je ena najkakovostnejših revij na našem področju.

Že prej ste omenjali velike medijske odzive ...
Medijski naval je res neverjeten. Danes sem dajala intervjuje za ameriške televizije, pa neko kanadsko, za vse večje medije, od New York Timesa do ne vem česa.

Verjetno to za fakulteto pomeni veliko priznanje?
Zagotovo. Mislim, da bi morala biti pohvaljena celotna univerza. Veste, znanost le redko prodre do ljudi. Tokrat pa gre za eno tako stvar, ki ljudi zanima in ki odmeva po vsem svetu.