Ko je naslednji dan prišla domov, je bila telesno videti v redu, a odtlej ni nikoli več spregovorila. Preostanek življenja je prebila v samoti, brez otrok in v tišini.

Objavljamo besedilo pisateljice Sofi Oksanen, v katerem razkriva, od kod je črpala navdih za roman Očiščenje. Velika uspešnica je v slovenskem prevodu pred kratkim izšla pri Založbi Didakta.

Na neki način sem svoj roman Očiščenje začela pisati še kot deklica. No, vsaj semena zanj so bila posejana v času mojega otroštva.

Ko sem odraščala, smo pogosto obiskovali moje estonske stare starše. V tistih časih je KGB prisluškoval našim telefonom in cenzuriral pisma, zato je bilo novice najvarneje deliti iz oči v oči – a celo takrat smo, kadar smo bili v zaprtih prostorih, govorili potihem, za vsak slučaj, če bi bil prostor opremljen s prisluškovalnimi napravami. Na ta način sem slišala zgodbe moje družine.

Ena od teh zgodb je bila tista o starejši sorodnici, ženski, ki je nisem nikoli srečala, v času pred drugo svetovno vojno. Ta gospa, so mi dejali, je živela s svojo najmlajšo hčerjo na kmetiji na estonskem podeželju. Nekega dne sta na dvorišču srečali moškega, ki je moledoval za njuno pomoč – bil je resno ranjen in je bežal pred sovjetsko policijo. Nista imeli srca, da bi ga zavrnili, zato sta ga sprejeli in mu ponudili skrivališče v njunem domu, dokler ne bi okreval. To je bila tvegana poteza.

Mati in hči sta po pripovedih za možakarja zgradili manjšo kolibo, kjer naj bi bil varen pred zvedavimi očmi, oni dve pa bi varni pred sumničavimi vaščani. A ni se izšlo tako. Nekdo v vasi je razkril njuno skrivnost in ju prijavil sovjetski skrivni policiji.

Policija je prišla na kmetijo. Ostarela mati jih ni zanimala – želeli so le njeno hčer. Odpeljali so jo na “zaslišanje”. Ko je naslednji dan prišla domov, je bila telesno videti v redu: a odtlej ni nikoli več spregovorila. Preostanek življenja je prebila v samoti, brez otrok in v tišini.

O njeni usodi nisem razmišljala, vse dokler nisem bila malo starejša. Odrasli so znali brati med vrsticami, zame kot otroka pa je bila to le še ena zgodba: ena številnih zgodb o ljudeh iz preteklosti, ki jih nisem nikoli spoznala, nič zelo posebnega (čeprav se spomnim, da so mi pokazali fotografije in sem opazila, da je bilo dekle zelo lepo).

Kar koli že se je zgodilo moji mladi sorodnici tisto noč, jo je globoko zaznamovalo, in to za desetletja dolgo, vse do njene smrti. Kaj je tisto, zaradi česar se nekdo za vedno zavije v tišino?

Začela sem raziskovati druge zgodbe skrivalnic iz tistega časa. Številni drugi so se skrivali pred sovjetsko in nacistično vojsko, pa tudi pred skrivnimi službami, in to v najbolj neverjetnih razmerah. Nekateri možje so leta dolgo živeli v majcenih omarah. Spet drugi so se upirali zavojevalskim silam kot "gozdni bratje" v gozdovih. Te zgodbe so bile večinoma del ustnega izročila in so postale prave junaške legende. Želela sem spoznati življenja za temi legendami. In to je bilo izhodišče za Očiščenje.

Sofi Oksanen; prevedla Alenka Klun