Slovenski etnolog in muzeolog je bil oktobra leta 2011 na etnološki raziskavi na zahodu Afganistana v okviru mednarodne razvojno-ekonomsko-kulturne pomoči in sodelovanja, ki poteka prek ministrstva za zunanje zadeve. Slovenija v nemirni državi namreč deluje na dveh ravneh - vojaško v silah Nata in prek civilnih predstavnikov, ki opravljajo humanitarno pomoč.
"Problem je, ker Afganistan ne funkcionira kot država, kot smo je vajeni mi. Cela vrsta aktivnosti, za katere pri nas poskrbi država, je tam na bremenih nevladnih organizacij," je povedal Čeplak Mencin, ki je kot gost nemške nevladne organizacije Help raziskoval možnosti reintegracije in izobraževanja beguncev.
Afganistanci so zapuščali svojo državo med sovjetsko okupacijo in pozneje med državljansko vojno, ko so bežali pred spopadi različnih frakcij mudžahidov, kaos pa so nato izkoristili talibani. S svojih domov jih je skupno odšlo kar šest milijonov, večinoma v sosednji Pakistan in dva milijona v Iran. Ti so se v zadnjem desetletju začeli vračati in pri tem je nenadomestljiva podpora prav nevladnih organizacij.
Help ponuja beguncem polletni program, v katerem imajo brezplačno bivanje, hrano in izobraževanje. V tem času se lahko naučijo rokodelskih obrti, kot so krojaštvo, šiviljstvo, lončarstvo, tesarstvo, ali pa se izučijo tudi za bolj sodobne poklice, kot so električar, vodovodni inštalater in računalničar. Vse skupaj financira Berlin, nekaj pa primakne še Bruselj.
Pomoč slovenskih veterinarjev
Pri gradnji afganistanske države je dejavna tudi Slovenija in lahko se pohvalimo, da so naši civilni funkcionalni strokovnjaki, ki delujejo v okviru ISAF-a, pomagali opremiti prostore generalne tožilke Marie Bašir v Heratu, sploh prve ženske na takem položaju v državi, pove Čeplak Mencin. Po drugi strani smo sodelovali pri projektih za pomoč ženskam, ki iz nam povsem nerazumljivih razlogov prestajajo kazen v zaporih, ker so bile na primer žrtve posilstva.
Slovenija je pomagala postaviti na noge manjšo lokalno radijsko postajo, domačini pa se lahko zanesejo tudi na pomoč naših veterinarjev. Pri teh projektih slovenske oblasti poskrbijo za sredstva, kadre in samo vsebino. Naloga Ralfa Čeplaka Mencina na terenu je bila dobiti vpogled, kako bi se dalo naše humanitarno sodelovanje prek nevladnih organizacij še razširiti.
Med bivanjem v Afganistanu je obiskoval obrtnike in rokodelce, navezal pa je tudi stike z mnogimi umetniki, od likovnih umetnikov do glasbenikov. Herat ima dokaj veliko univerzo, znotraj katere deluje akademija za likovno umetnost in znotraj nje želijo postaviti nov oddelek za grafiko, pri čemer jim bodo prišle prav izkušnje iz Slovenije, saj so našo državo kot gostje ameriškega veleposlaništva in ministrstva za obrambo obiskali pred dvema letoma in se seznanili z grafiko.
Čeplak Mencin je med obiskom oktobra 2011 prisostvoval odprtju prve likovne razstave v zadnjih desetletjih in dogodek opisal kot neverjetno doživetje – tako zanj kot tudi za domačine. Oktober je bil zelo ploden mesec za kulturo, saj so v obnovljeni mestni trdnjavi, kjer so bili včasih nastanjeni vojaki in zaporniki, ob pomoči Muzeja orientalske umetnosti iz Berlina odprli zgodovinski muzej, kjer je prikazana zgodovina Afganistana od prvih arheoloških najdišč pred 10.000 leti pa vse do danes.
Herat se sicer že ponaša z enim zgodovinskim muzejem – muzejem džihada, ki bi mu lahko rekli tudi muzej narodnoosvobodilnega boja, v njem pa je mogoče obujati spomin na boj proti okupacijskim sovjetskim silam v 80. letih prejšnjega stoletja. Čeplak Mencin je zadovoljen, da je muzej džihada dobil družbo zgodovinskega muzeja, ki domačinom ponuja spoznavanje in zavedanje tudi predislamske zgodovine, česar manjka predvsem med mladimi.
Hipijevski duh ni pognal korenin
Herat je med bogatejšimi afganistanskimi provincami in mesti, za kar gre zahvala predvsem bližini meje z Iranom in carinskim dajatvam, ki se na račun donosne čezmejne trgovine stekajo v pokrajinsko blagajno. V primerjavi z drugimi deli države je pokrajina tudi med mirnejšimi in stabilnejšimi.
Čeplak Mencin je Afganistan, tudi Herat, prvič obiskal že leta 1974, ko je bila država še monarhija in veliko bolj odprta. Obiskovali so jo številni zahodni turisti, med njimi veliko hipijev, ki so se tja podajali zaradi dostopnosti mamil ali pa jim je država pod Hindukušem predstavljala vmesno postajo na kopenski poti do Indije.
Danes zahodnjakov ni, razen vojakov in civilnih predstavnikov nevladnih organizacij. Desetletja vojnih razmer so pustila posledice in samo mesto ni več tako varno kot nekoč, ko si lahko tudi kot tujec sam pohajkoval po mestu. Zdaj je to priporočeno samo v družbi domačinov.
Seveda se je od začetka sedemdesetih let veliko spremenilo na bolje. Konjske in oslovske vprege so večinoma izginile z mestnih ulic. Takrat elektrike skoraj ni bilo, danes ima skorajda vsakdo mobilni telefon. Ogromno je novogradenj, še posebej izstopajo stavbe z veliko marmorja in stekla mogoče za naš okus celo preveč kičasto, pravi slovenski etnolog. Gre za "nouevau riche", večinoma vojne in mamilarske dobičkarje.
V Heratu se odraža vsa etnična raznolikost Afganistana. V mestu največje skupnosti tvorijo Paštuni, Tadžiki, Uzbeki, Hazare. Zadnji, potomci Mongolov, so najbolj prezirani in večinoma na socialnem dnu. Paštuni so na vrhu družbene lestvice. Prav etnična in lokalna pripadnost je v Afganistanu na prvem mestu, nato šele nacionalna.
Angažirana in najemniška antropologija
Glede spornega delovanja antropologov za ameriško vojsko v Afganistanu in Iraku (human terrain system), s katerim naj bi Američani lažje razumeli tuje kulture in se približali lokalnemu prebivalstvu in ki so ga nekateri označili za "najemniško antropologijo", proti njemu pa se je izreklo tudi krovno ameriško antropološko združenje, je Čeplak Mencin kritičen in ga obsoja.
Po eni strani je namreč lahko antropologija zelo angažirana in naredi veliko dobrega za domačine, po drugi strani pa zlahka postane orodje v rokah vojske in multinacionalk, saj antropologi prav z raziskavo lokalnih okoliščin in načina življenja omogočijo eksploatacijo določenih območij.
"Z zornega kota mnogih Slovencev je slovenska vojska okupacijska, mi nimamo česa iskati tam, to niso naši problemi. Ampak ko si tam in vidiš, v kakšnem razsulu je država, se vprašaš, ali bi moral Zahod vse to pustiti pri miru,” se sprašuje Čeplak Mencin.
Kot sam pravi, to predstavlja dilemo, saj je tuja vojska res okupacijska, a brez nje bi znova prišlo do državljanske vojne, in to hude. Domačini so do tega vprašanja ambivalentni, pri čemer izpostavljajo, da so se med talibanskim režimom počutili vsaj varne.
Sam priznava, da je njegova terenska izkušnja malo, vendar se mu po opravljenem delu vseeno zdi, da je za stabilizacijo še nekaj let potrebna prisotnost vojske in civilnih strokovnjakov, tudi antropologov. Na ta način sicer v Afganistanu izgine ogromno denarja. Šlo naj bi za razvojno pomoč, ki pa se v države donatorice vrača nazaj prek raznih nevladnih in vladnih organizacij. "To je nekakšna zanka, začaran krog. Do samih ljudi pride zelo malo," pojasnjuje.
Z razstavo do zbližanja kultur
Čeplak Mencin je kritičen do poročanja o Afganistanu v slovenski javnosti in medijih. "Povzemajo se samo tuje agencije in pišejo se samo bombastične novice, ko je neka eksplozija, ko je nekaj hudo narobe," pravi in se strinja, da je prav, da se o tem piše, a si sam želi tudi pisanja o pozitivnih stvareh, kot je bilo na primer odprtje muzeja v Heratu.
“Niti ene novice ni o tem, kako nastaja oziroma začenja na novo funkcionirati civilna družba. O tem se piše izredno malo. Ljudje si želijo živeti normalno življenje. Bistveno bolj skromno kot pri nas. Ampak nekaterim uspeva in se je že oblikoval neki srednji sloj, ki hodi na delo ali študira. To je velika razlika od časov državljanske vojne in pozneje talibanov," pove slovenski etnolog.
Da bi Afganistan in njegovo kulturo predstavili in približali Slovencem, je Čeplak Mencin že pred odhodom na teren prišel na misel o večji razstavi. O tem je začel razmišljati, ko je koordiniral razstavo Afganistanske sanje, projekt, ki ga je slovenska odpravnica poslov Kristina Radej v Iranu organizirala v Teheranu in deloma v Heratu z risbami z likovnih delavnic za otroke afganistanskih beguncev. Okoli 100 risb je bilo razstavljenih v Teheranu in v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM), nato pa je zbirka potovala v Celovec, na sedež Nata v Bruslju in v New York.
Razstavo Afganistan – na križišču civilizacij pripravljajo v sodelovanju z muzejem v Heratu, z dunajskim Muzejem sveta, fotografi iz Avstrije in Londona in afganistanskimi begunci v Evropi, vendar časi niso naklonjeni kulturi in načrti za izvedbo v letu 2015 še visijo v zraku.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje