Na tiskovni konferenci po hokejski tekmi med Slovenijo in Avstrijo, na kateri so se risi z odlično, zrelo in taktično dovršeno igro prerinili med osem najboljših reprezentanc sveta, je selektor Matjaž Kopitar spet deloval sila resno.

Drsanje sprožilo polemično temo
A pri zgornjem citatu, ki ga je najprej v angleščini povedal vsem zbranim novinarjem, nato pa z malo več čustvi ob robu dvorane ponovil še peščici slovenskih poročevalcev, sem imel občutek, da je bral odlično razmišljanje Tonija Grudna, ki se je pred dnevi odzval na izjavo predsednika Boruta Pahorja o številu zaporednih ur drsanja.

Vse je drugače, ko ni uspeha
Pa to ni le kritika na predsednika države. Samo poglejte na število čestitk, ki v različnih socialnih medijih kar dežujejo od političnih strank in njihovih sekcij. S tem seveda ni nič narobe. Najlažje je trepljati športnega junaka, ko je ta uspešen. Še lažje, ko spiše kakšno pravljico in niti ni navajen nastopanja pred številnimi kamerami in fotoaparati. A koliko teh istih politikov treplja tiste športnike, ki niso več v vrhunski formi in ne prinašajo več medalj? Ali pa tiste, ki so poškodovani? Nekaj jeze in nezadovoljstva zaradi te dvoličnosti je bilo po zgodovinski zmagi čutiti pri Matjažu Kopitarju.

Vedno si je treba postavljati visoke cilje
Pred tremi leti sem z očetom Kopitarjem sedel v Los Angelesu, kjer sva klepetala o prihodnosti slovenskega hokeja. Že takrat mi je z isto intonacijo glasu pripovedoval, da je njegov cilj jasen - popeljati Slovenijo na olimpijske igre v Soči. Pri tem je seveda poudaril, da bo naloga zelo težka in težko dosegljiva. A, kot je takrat dejal, vedno je treba postavljati cilje, ki so visoki in težko dosegljivi. V nasprotnem primeru stopaš na mestu in nazaduješ. Super. Naj se postavi za cilj izgradnja petih dvoran. Že dve novi bosta velik presežek in naložba v prihodnost, ki bosta dali vsaj upanje, da vrsta olimpijskega risa ne bo izumrla. Ali pa še bolj k osnovam, če citiram novinarskega kolego Tilna Trotovška: "Kakšne nove dvorane. Dajmo najprej obstoječe zalaufat. Jeseniško s člani, ljubljansko z ljudmi, ki imajo v pisarni vsaj delujoč telefon."

@lavkeri iz Sočija,